Zadeva C‑193/17

Cresco Investigation GmbH

proti

Markusu Achatziju

(Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Oberster Gerichtshof)

Sodba Sodišča (veliki senat) z dne 22. januarja 2019

„Predhodno odločanje – Listina Evropske unije o temeljnih pravicah – Člen 21 – Enako obravnavanje pri zaposlovanju in delu – Direktiva 2000/78/ES – Člen 2(2)(a) – Neposredna diskriminacija na podlagi vere – Nacionalna zakonodaja, ki nekaterim delavcem omogoča dan dopusta na veliki petek – Utemeljitev – Člen 2(5) – Člen 7(1) – Obveznosti zasebnih delodajalcev in nacionalnega sodišča, ki izhajajo iz nezdružljivosti nacionalnega prava z Direktivo 2000/78“

1. Socialna politika – Enako obravnavanje pri zaposlovanju in delu – Direktiva 2000/78 – Prepoved diskriminacije na podlagi vere ali prepričanja – Nacionalna ureditev, ki omogoča dan dopusta na veliki petek samo delavcem, ki so pripadniki nekaterih cerkva – Neposredna diskriminacija na podlagi vere – Utemeljitev – Nujni ukrep za varstvo verske svobode – Neobstoj – Ukrep, katerega cilj je nadomestiti prikrajšanost, povezano z vero – Sorazmernost – Neobstoj

   (Direktiva Sveta 2000/78, člen 2(2) in (5) ter člen 7(1))

   (Glej točke od 38 do 69 in točko 1 izreka.)

2. Akti institucij – Direktive – Izvajanje držav članic – Nujnost zagotoviti učinkovitost direktiv – Dolžnosti nacionalnih sodišč – Meje – Spor med posamezniki – Obveznost, da se ne uporabi nacionalna ureditev, ki je v nasprotju z direktivo – Neobstoj – Obveznost skladne razlage – Obseg

   (člen 288, tretji odstavek, PDEU; Direktiva Sveta 2000/78)

   (Glej točke od 71 do 74.)

3. Temeljne pravice – Listina Evropske unije o temeljnih pravicah – Enako obravnavanje – Prepoved diskriminacije na podlagi vere ali prepričanja – Splošno načelo iz člena 21 Listine – Načelo, ki je vir določb Direktive 2000/78 v zvezi z zaposlovanjem in delom – Možnost sklicevanja na načelo proti posamezniku – Obveznosti nacionalnega sodišča – Obveznost preprečiti uporabo vsakršne nasprotne določbe

   (Listina Evropske unije o temeljnih pravicah, člen 21; Direktiva Sveta 2000/78/EU)

   (Glej točke od 76 do 89 in točko 2 izreka.)

Povzetek

Odobritev plačanega dela prostega dne v Avstriji na veliki petek samo delavcem, ki pripadajo nekaterim cerkvam, pomeni diskriminacijo na podlagi vere, ki je s pravom Unije prepovedana

Sodišče (veliki senat) je v sodbi z dne 22. januarja 2019, Cresco Investigation (C‑193/17), presodilo, da avstrijska zakonodaja – s katero se plačan dela prost dan na veliki petek, v primeru dela na ta dan pa „nadomestilo za dela prost dan“, odobri samo delavcem, ki pripadajo nekaterim krščanskim cerkvam – ni združljiva s členom 21 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, na katerega se je mogoče sklicevati v okviru sporov med posamezniki, in z Direktivo 2000/78. ( 1 )

Postopek v glavni stvari je potekal med agencijo zasebnih detektivov in enim od njenih zaposlenih, ki je na veliki petek delal, ne da bi prejel „nadomestilo za dela prost dan“, ker so v skladu z nacionalnim pravom do tega upravičeni samo pripadniki nekaterih cerkva. Ker je delavec menil, da je bil žrtev diskriminacije na podlagi vere, je od svojega delodajalca zahteval plačilo takega nadomestila. Predložitveno sodišče, ki je odločalo o tej zadevi, je Sodišču postavilo vprašanje v zvezi z združljivostjo avstrijske zakonodaje s členom 21 Listine in z Direktivo 2000/78.

Sodišče je na prvem mestu presodilo, da ta zakonodaja uvaja neposredno diskriminacijo na podlagi vere v smislu člena 2(2)(a) Direktive 2000/78. Različno obravnavanje, ki je uvedeno z nacionalno zakonodajo, namreč neposredno temelji na veri delavcev. Poleg tega se nanaša na kategorije delavcev, ki so v primerljivem položaju. Tako odobritev plačanega dela prostega dne na veliki petek kot plačilo nadomestila za dela prost dan delavcem, ki so pripadniki ene od navedenih cerkva, sta namreč odvisna zgolj od formalne pripadnosti teh delavcev tej cerkvi. Na eni strani lahko torej taki delavci na ta dela prosti dan prosto razpolagajo s časom in ga namenijo na primer počitku ali prostočasnim dejavnostim, medtem ko drugi delavci, ki želijo na veliki petek razpolagati z obdobjem počitka ali prostočasnih dejavnosti, niso upravičeni do ustreznega dela prostega dne. Na drugi strani imajo delavci, ki so pripadniki zadevnih cerkva, pravico do nadomestila za dela prost dan, tudi če bi na veliki petek delali, ne da bi čutili obveznost ali potrebo po praznovanju tega verskega praznika. Njihov položaj se v zvezi s tem ne razlikuje od položaja drugih delavcev, ki so tega dne delali, ne da bi bili upravičeni do takega nadomestila.

Sodišče je na drugem mestu ob navedbi, da cilj zadevne avstrijske zakonodaje, in sicer upoštevati poseben pomen velikega petka za pripadnike zadevnih cerkva, spada na področje varstva verske svobode, izključilo, da bi bila neposredna diskriminacija, ki je z njo uvedena, lahko upravičena na podlagi člena 2(5) Direktive 2000/78 ali člena 7(1) navedene direktive. Možnost delavcev, ki ne pripadajo krščanskim cerkvam iz zadevne zakonodaje, da praznujejo verski praznik, ki ne sovpada z dela prostim dnem, v avstrijskem pravu namreč ni upoštevana z odobritvijo dodatnega dela prostega dne, temveč v okviru dolžnosti skrbnosti delodajalcev v razmerju do njihovih zaposlenih, kar zadnjenavedenim po potrebi omogoča pridobitev pravice do tega, da so z dela odsotni toliko časa, kolikor je potrebno za izpolnitev nekaterih verskih obredov. Iz tega izhaja, da zadevna zakonodaja ni nujna za varstvo verske svobode v smislu člena 2(5) navedene direktive. Iz istega razloga prav tako ni mogoče šteti, da ta zakonodaja vsebuje posebne ukrepe, katerih namen bi bil nadomestiti prikrajšanje zadevnih delavcev v poklicnem življenju v smislu člena 7(1) Direktive 2000/78 ob upoštevanju načela sorazmernosti in, kolikor je to mogoče, načela enakosti.

Glede izvajanja prepovedi diskriminacije na podlagi vere, ki izhaja iz prava Unije, v postopku v glavni stvari je Sodišče potrdilo, da se na Direktivo 2000/78 ni mogoče sklicevati v sporu med posamezniki, zato da bi se preprečila uporaba ureditve države članice, če je to ureditev, kot v obravnavani zadevi, mogoče razlagati v skladu s to direktivo. Vendar Direktiva 2000/78 ne določa načela enakega obravnavanja na področju zaposlovanja in dela, ki izhaja iz različnih mednarodnih pogodb in ustavnih tradicij, skupnih državam članicam. Poleg tega je prepoved vsakršne diskriminacije na podlagi vere ali prepričanja kot splošno načelo prava Unije zavezujoča in je določena v členu 21(1) Listine.

Zato ta prepoved kot taka podeljuje posameznikom pravico, na katero se lahko sklicujejo v sporu proti drugim posameznikom na področju, za katero velja pravo Unije. Nacionalno sodišče mora tako zagotoviti pravno varstvo, ki izhaja iz tega člena, in njegov polni učinek. Zavezano je, da ne uporabi diskriminatorne nacionalne določbe, pri čemer mu ni treba zahtevati ali čakati, da zakonodajalec to predhodno odpravi.

Sodišče je tako ugotovilo, da dokler avstrijski zakonodajalec ne sprejme ukrepov o vzpostavitvi enakega obravnavanja, morajo delodajalci v skladu s členom 21 Listine delavcem, ki ne pripadajo nobeni od cerkva iz zadevnih nacionalnih določb, zagotoviti obravnavanje, enako tistemu, ki je s temi določbami omejeno na delavce, ki so pripadniki ene od navedenih cerkva.

( 1 ) Direktiva Sveta 2000/78/ES z dne 27. novembra 2000 o splošnih okvirih enakega obravnavanja pri zaposlovanju in delu (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 5, zvezek 4, str. 79).