Zadeva C-175/17

X

proti

Belastingdienst/Toeslagen

(Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Raad van State (Nizozemska))

„Predhodno odločanje – Skupna politika na področju azila in subsidiarne zaščite – Direktiva 2005/85/ES – Člen 39 – Direktiva 2008/115/ES – Člen 13 – Listina Evropske unije o temeljnih pravicah – Člen 18, člen 19(2) in člen 47 – Pravica do učinkovitega pravnega sredstva – Načelo nevračanja – Odločba o zavrnitvi prošnje za mednarodno zaščito in o naložitvi obveznosti vrnitve – Nacionalna zakonodaja, ki določa drugo stopnjo sodnega varstva – Odložni učinek po samem zakonu, omejen na pravno sredstvo na prvi stopnji“

Povzetek – Sodba Sodišča (četrti senat) z dne 26. septembra 2018

1. Sodni postopek – Ustni postopek – Ponovno odprtje – Obveznost ponovnega odprtja ustnega postopka, da bi se strankam omogočila predložitev stališč o pravnih vprašanjih, ki jih je generalni pravobranilec izpostavil v sklepnih predlogih – Neobstoj

   (člen 252, drugi odstavek, PDEU; Poslovnik Sodišča, člen 83)

2. Vprašanja za predhodno odločanje – Pristojnost Sodišča – Vprašanja, ki se nanašajo na akte prava Unije, glede na to, da se izpodbija uporaba tega prava za postopek v glavni stvari – Vključitev – Zahteva – Izpodbijanje, ki je neločljivo povezano z odgovori, ki jih je treba podati na vprašanja za predhodno odločanje

   (Člen 267 PDEU)

3. Mejni nadzor, azil in priseljevanje – Azilna politika – Postopek za priznanje ali odvzem statusa begunca v državah članicah – Direktiva 2005/85 – Pravica do učinkovitega pravnega sredstva – Odločba o zavrnitvi prošnje za mednarodno zaščito in o naložitvi obveznosti vrnitve – Nacionalna zakonodaja, ki zoper tako odločbo določa pritožbo brez suspenzivnega učinka – Dopustnost – Meje – Spoštovanje načel enakovrednosti in učinkovitosti

   (Listina Evropske unije o temeljnih pravicah, členi 18, 19(2) in 47; Direktiva Sveta 2005/85, člen 39; Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 2008/115, člen 13)

4. Temeljne pravice – Pravica do učinkovitega sodnega varstva – Določitev v členih 47(1) Listine Evropske unije o temeljnih pravicah in 13 Evropske konvencije o človekovih pravicah – Enaka pomen in obseg – Raven varstva, zagotovljena z Listino, ki ne krši ravni varstva, zagotovljene z navedeno konvencijo

   (Listina Evropske unije o temeljnih pravicah, členi 47(1), 52(3) in 53)

1.  Glej besedilo odločbe.

   (Glej točki 20 in 21.)

2.  Glej besedilo odločbe.

   (Glej točke od 22 do 24.)

3.  Člen 39 Direktive Sveta 2005/85/ES z dne 1. decembra 2005 o minimalnih standardih glede postopkov za priznanje ali odvzem statusa begunca v državah članicah in člen 13 Direktive 2008/115/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. decembra 2008 o skupnih standardih in postopkih v državah članicah za vračanje nezakonito prebivajočih državljanov tretjih držav ob upoštevanju člena 18, člena 19(2) in člena 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah je treba razlagati tako, da ne nasprotujeta nacionalni ureditvi, ki sicer določa pritožbo zoper sodbo na prvi stopnji, s katero se potrdi odločba o zavrnitvi prošnje za mednarodno zaščito in naloži obveznost vrnitve, vendar temu pravnemu sredstvu ne prizna odložnega učinka po samem zakonu, čeprav zadevna oseba zatrjuje resno tveganje kršitve načela nevračanja.

   Čeprav je z določbami direktiv 2005/85 in 2008/115 državam članicam naloženo, naj zagotovijo pravico do učinkovitega pravnega sredstva zoper odločbe o zavrnitvi prošnje za mednarodno zaščito in zoper odločbe o vrnitvi, pa tako z nobeno od teh določb ni določeno, naj države članice prosilcem za mednarodno zaščito, katerih tožba zoper odločbo o zavrnitvi njihove prošnje in odločbo o vrnitvi je bila na prvi stopnji zavrnjena, priznajo pravico do vložitve pritožbe niti, a fortiori, da bi za tako pravico veljal odložni učinek po samem zakonu. Takih zahtev tudi ni mogoče izpeljati iz sistematike in cilja teh direktiv.

   Ob tem je treba poudariti, da je treba Direktivo 2008/115, enako kot Direktivo 2005/85, kot to izhaja iz uvodne izjave 24 prvonavedene direktive in uvodne izjave 8 drugonavedene direktive, razlagati ob spoštovanju temeljnih pravic in načel, priznanih zlasti z Listino (sodba z dne 19. junija 2018, Gnandi (C-181/16, EU:C:2018:465, točka 51). V zvezi s tem iz ustaljene sodne prakse Sodišča izhaja, da kadar se država članica odloči vrniti prosilca za mednarodno zaščito v državo, za katero je na podlagi utemeljenih razlogov mogoče domnevati, da bi bil ta prosilec v njej izpostavljen resničnemu tveganju, da bo obravnavan v nasprotju s členom 18 Listine v povezavi s členom 33 Konvencije o statusu beguncev, kakor je bila dopolnjena s protokolom, ki se nanaša na ta status, ali v nasprotju s členom 19(2) Listine, pravica do učinkovitega sodnega varstva iz člena 47 Listine zahteva, da ima ta prosilec zoper izvršitev ukrepa, ki omogoča njegovo vrnitev, na voljo pravno sredstvo, ki je že po zakonu suspenzivno (glej v tem smislu sodbo z dne 19. junija 2018, Gnandi, C-181/16, EU:C:2018:465, točka 54 in navedena sodna praksa). Ob tem iz sodne prakse Sodišča izhaja, da člen 47 Listine v povezavi z jamstvi iz člena 18 in člena 19(2) te listine prav tako kot člen 39 Direktive 2005/85 in člen 13 Direktive 2008/115 ne zahteva obstoja dvostopenjskega sodnega varstva. Pomembno je namreč le, da obstaja pravno sredstvo na eni stopnji pred sodiščem (glej v tem smislu sodbi z dne 28. julija 2011, Samba Diouf, C-69/10, EU:C:2011:524, točka 69, in z dne 19. junija 2018, Gnandi, C-181/16, EU:C:2018:465, točka 57).

   V zvezi s tem je treba pojasniti, da sta v nasprotju s trditvijo belgijske vlade, navedeno v točki 22 te sodbe, uvedba druge stopnje sodnega varstva zoper odločbe o zavrnitvi prošnje za mednarodno zaščito in zoper odločbe o vrnitvi ter morebitna odločitev, da se tej stopnji prizna odložni učinek po samem zakonu, postopkovni pravili, s katerima se izvaja pravica iz člena 39 Direktive 2005/85 in člena 13 Direktive 2008/115 do učinkovitega pravnega sredstva zoper odločbe. Takšna postopkovna pravila so sicer v skladu z načelom procesne avtonomije držav članic del notranjega pravnega reda držav članic, vendar je Sodišče poudarilo, da morajo spoštovati načeli enakovrednosti in učinkovitosti (glej po analogiji sodbo z dne 17. julija 2014, Sánchez Morcillo in Abril García, C-169/14, EU:C:2014:2099, točke 31, 36 in 50 ter navedena sodna praksa, in sklep z dne 16. julija 2015, Sánchez Morcillo in Abril García, C-539/14, EU:C:2015:508, točka 33).

   (Glej točke 28, 29, 31, 32, 34, 38 in 48 ter izrek.)

4.  Glej besedilo odločbe.

   (Glej točko 35.)