Zadeva C‑343/17

Fremoluc NV

proti

Agentschap voor Grond- en Woonbeleid voor Vlaams-Brabant (Vlabinvest ABP) in drugi

(Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Nederlandstalige rechtbank van eerste aanleg Brussel)

„Predhodno odločanje – Temeljne svoboščine – Členi 21, 45, 49 in 63 PDEU – Direktiva 2004/38/ES – Člena 22 in 24 – Predkupna pravica javne agencije na zemljiščih na njenem območju delovanja za izgradnjo socialnih stanovanj – Stanovanja, ki so prednostno dodeljena posameznikom, ki so ‚tesno družbeno, gospodarsko, socialno ali kulturno povezani‘ z delom ozemlja, ki ustreza navedenemu območju – Položaj, v katerem so vsi elementi omejeni na eno državo članico – Nedopustnost predloga za sprejetje predhodne odločbe“

Povzetek – Sodba Sodišča (četrti senat) z dne 20. septembra 2018

Vprašanja za predhodno odločanje – Dopustnost – Nujnost predložitve dovolj pojasnil Sodišču o dejanskem in pravnem okviru – Obseg obveznosti na področju temeljnih pravic – Vprašanje, postavljeno v zvezi s sporom, ki je omejen na eno samo državo članico – Nenavedba navezne okoliščine, zaradi katere je treba za rešitev spora podati zahtevano razlago – Nedopustnost

(člen 267 PDEU; Poslovnik Sodišča, člen 94)

Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Nederlandstalige rechtbank van eerste aanleg Brussel (nizozemsko govoreče prvostopenjsko sodišče v Bruslju, Belgija) z odločbo z dne 19. maja 2017, je nedopusten.

Uvodoma je treba ugotoviti, da se predlog za sprejetje predhodne odločbe nanaša na razlago določb Pogodbe DEU, ki se nanašajo na prosto gibanje oseb, svobodo ustanavljanja in prost pretok kapitala, ter na akte, sprejete za izvajanje teh določb, v položaju, v katerem – kot poudarja samo predložitveno sodišče – so vsi elementi spora o glavni stvari omejeni na samo eno državo članico. Vendar se v skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča te določbe Pogodbe DEU in akti, sprejeti za njihovo izvajanje, ne uporabljajo za položaj, v katerem so vsi elementi omejeni na samo eno državo članico (glej v tem smislu sodbi z dne 8. maja 2013, Libert in drugi, C‑197/11 in C‑203/11, EU:C:2013:288, točka 33 in navedena sodna praksa, ter z dne 15. novembra 2016, Ullens de Schooten, C‑268/15, EU:C:2016:874, točka 47 in navedena sodna praksa).

V točkah od 50 do 53 sodbe z dne 15. novembra 2016, Ullens de Schooten (C‑268/15, EU:C:2016:874) je Sodišče opozorilo na štiri primere, v katerih se lahko za rešitev sporov o glavni stvari vendarle izkaže, da je potrebna razlaga določb Pogodb o temeljnih svoboščinah, čeprav so vsi elementi teh sporov omejeni na samo eno državo članico, zaradi česar mora te predloge za sprejetje predhodne odločbe razglasiti za dopustne.

Sodišče je dodalo, da mora zato v položaju, kot je ta iz postopka v glavni stvari in v katerem so vsi elementi omejeni na samo eno državo članico, predložitveno sodišče Sodišču v skladu z zahtevami člena 94 Poslovnika Sodišča pojasniti, kako je spor, ki ga mora rešiti, kljub njegovi povsem notranji naravi povezan z določbami prava Unije o temeljnih svoboščinah, zaradi česar bi bila zahtevana predhodna razlaga potrebna za rešitev tega spora (sodbi z dne 15. novembra 2016, Ullens de Schooten, C‑268/15, EU:C:2016:874, točka 55, in z dne 8. decembra 2016, Eurosaneamientos in drugi, C‑532/15 in C‑538/15, EU:C:2016:932, točka 47, ter sklep z dne 31. maja 2018, Bán, C‑24/18, neobjavljen, EU:C:2018:376, točka 18).

Iz teh zahtev izhaja, da za ugotovitev obstoja take povezave zgolj trditev predložitvenega sodišča, da ni mogoče izključiti, da so državljani drugih držav članic bili ali so zainteresirani za uresničevanje določb Unije o temeljnih svoboščinah, da bi opravljali dejavnosti na ozemlju države članice, ki je sprejela zadevno nacionalno zakonodajo, in da lahko zato ta zakonodaja, ki se brez razlikovanja uporablja za domače državljane in državljane drugih držav članic, ustvarja učinke, ki niso omejeni na to državo članico, ne zadošča.

V predlogu za sprejetje predhodne odločbe morajo biti namreč izkazani konkretni elementi, torej indici, ki niso hipotetični, temveč gotovi, kot so pritožbe ali tožbe, ki bi jih vložili gospodarski subjekti iz drugih držav članic ali ki bi se nanašale na državljane teh držav, na podlagi česar bi bilo mogoče pozitivno dokazati obstoj zahtevane povezave. Natančneje, predložitveno sodišče ne more Sodišču zgolj predložiti elementov, ki lahko omogočajo, da se obstoj take povezave ne izključi, ali ki lahko z abstraktnega vidika pomenijo indice v tem smislu, temveč mora, nasprotno, predložiti objektivne in skladne elemente, s katerimi je mogoče dokazati obstoj navedene povezave (glej po analogiji sodbi z dne 6. oktobra 2016, Tecnoedi Costruzioni, C‑318/15, EU:C:2016:747, točki 20 in 22, ter z dne 19. aprila 2018, Oftalma Hospital, C‑65/17, EU:C:2018:263, točki 39 in 40).

(Glej točke 18, 20, 22, 28, 29 in 33 ter izrek.)