Zadeva C‑213/17

X

proti

Staatssecretaris voor Veiligheid en Justitie

(Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Rechtbank Den Haag, zittingsplaats Amsterdam)

„Predhodno odločanje – Uredba (EU) št. 604/2013 – Določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države – Členi 17, 18, 23 in 24 – Prejšnji postopek za mednarodno zaščito, ki poteka v državi članici – Nova prošnja v drugi državi članici – Nevložitev zahteve za ponovni sprejem v za to določenih rokih – Predaja zadevne osebe zaradi kazenskega pregona“

Povzetek – Sodba Sodišča (tretji senat) z dne 5. julija 2018

1. Mejni nadzor, azil in priseljevanje – Azilna politika – Merila in mehanizmi za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito – Uredbe št. 604/2013 – Postopki za sprejem in ponovni sprejem – Roki, določeni za predložitev zahteve za ponovni sprejem – Posledice nespoštovanja teh rokov – Prenos odgovornosti za obravnavo nove prošnje za mednarodno zaščito na državo članico, ki navedene zahteve ni predložila pravočasno – Pritožba, o kateri v drugi državi članici še ni odločeno in ki je vložena zoper odločbo o zavrnitvi ene od prošenj za mednarodno zaščito, ki so bile prej vložene v tej državi članici – Nevplivanje

   (Uredba Evropskega parlamenta in Sveta št. 604/2013, člena 18(1)(d) in 23, od (1) do (3))

2. Mejni nadzor, azil in priseljevanje – Azilna politika – Merila in mehanizmi za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito – Uredba št. 604/2013 – Postopki za sprejem in ponovni sprejem – Predložitev zahteve za ponovni sprejem – Pritožba, o kateri v državi članici, ki je podala zahtevo, še ni odločeno in ki je vložena zoper odločbo o zavrnitvi ene od prošenj za mednarodno zaščito, ki so bile prej vložene v tej državi članic – Obveznost odložitve preučitve pritožbe in nato ustavitve postopka, če se navedena zahteva sprejme – Neobstoj

   (Uredba Evropskega parlamenta in Sveta št. 604/2013, člen 18(2))

3. Mejni nadzor, azil in priseljevanje – Azilna politika – Merila in mehanizmi za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito – Uredba št. 604/2013 – Postopki za sprejem in ponovni sprejem – Informacije, ki morajo biti vsebovane v zahtevi za ponovni sprejem – Informacije glede obstoja pritožbe, o kateri v državi članici, ki je podala zahtevo, še ni odločeno in ki je vložena zoper odločbo o zavrnitvi prošnje za mednarodno zaščito, ki je bila prej vložena v tej državi članici – Izključitev

   (Uredba Evropskega parlamenta in Sveta št. 604/2013, členi 22(3), 23(2) in 24(5))

4. Mejni nadzor, azil in priseljevanje – Azilna politika – Merila in mehanizmi za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito – Uredba št. 604/2013 – Postopki za sprejem in ponovni sprejem – Prosilec za mednarodno zaščito, za katerega je bil izdan evropski nalog za prijetje in ki je na ozemlju države članice, ki ga je izdala, ne da bi v njej vložil novo prošnjo za mednarodno zaščito – Vložitev zahteve s strani navedene države članice naj država članica izvršitve opravi ponovni sprejem – Dopustnost – Možnost države članice izdajateljice, da obravnava prošnjo za mednarodno zaščito, ki je bila vložena v državi članici izvršitve – Neobstoj

   (Uredba Evropskega parlamenta in Sveta št. 604/2013, členi 17(1), 18(1)(d) in 24(1))

1.  Člen 23(3) Uredbe (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva je treba razlagati tako, da je država članica, v kateri je bila vložena nova prošnja za mednarodno zaščito, odgovorna za njeno obravnavanje, če ta država članica v roku, določenem v členu 23(2) te uredbe, ni podala zahteve za ponovni sprejem, pri čemer je bila, prvič, za obravnavanje prej vloženih prošenj za mednarodno zaščito odgovorna druga država članica in, drugič, je v zadnjenavedeni državi članici pritožbeni postopek zoper odločbo o zavrnitvi ene od teh prošenj po izteku teh rokov še vedno potekal.

   Področje uporabe postopka za ponovni sprejem je opredeljeno v členih 23 in 24 Uredbe Dublin III. Iz člena 23(1) te uredbe izhaja, da se ta postopek med drugim uporablja za osebe, na katere se nanaša člen 18(1)(d) te uredbe (glej v tem smislu sklep z dne 5. aprila 2017, Ahmed,C‑36/17, EU:C:2017:273, točki 26 in 27, ter sodbo z dne 25. januarja 2018, Hasan,C‑360/16, EU:C:2018:35, točki 42 in 43). Zadnjenavedena določba se med drugim nanaša na državljana tretje države ali osebo brez državljanstva, katere prošnja za mednarodno zaščito je bila zavrnjena in je vložila novo prošnjo v drugi državi članici. Postopek ponovnega sprejema iz člena 23 Uredbe Dublin III se torej uporablja za državljana tretje države, ki je vložil novo prošnjo za mednarodno zaščito v državi članici, medtem ko je bila pred tem v drugi državi članici vložena prošnja za mednarodno zaščito z odločbo pristojnega organa zavrnjena, čeprav ta odločba zaradi pritožbenega postopka, ki poteka pred sodiščem zadnjenavedene države članice, še ni postala pravnomočna.

   Zato so imeli v položaju, kakršen je ta v postopku v glavni stvari, organi države članice, pri katerih je bila ta nova prošnja vložena, možnost, da na podlagi člena 23(1) te uredbe podajo zahtevo za ponovni sprejem zadevne osebe. Vendar pa bi morali v skladu s členom 23(2) te uredbe to zahtevo podati čim hitreje oziroma v vsakem primeru v rokih, ki so določeni v tej določbi, saj take zahteve ni mogoče podati po izteku teh rokov (po analogiji glej sodbo z dne 26. julija 2017, Mengesteab,C‑670/16, EU:C:2017:587, točka 67). Iz besedila člena 23(3) Uredbe Dublin III, njene splošne sistematike in njenih ciljev izhaja, da se v primeru izteka teh rokov odgovornost po zakonu prenese na državo članico, v kateri je bila vložena nova prošnja za mednarodno zaščito (po analogiji glej sodbi z dne 26. julija 2017, Mengesteab,C‑670/16, EU:C:2017:587, točka 61, in z dne 25. oktobra 2017, Shiri,C‑201/16, EU:C:2017:805, točka 30).

   (Glej točke 27, 28, od 32 do 35 in 40 ter točko 1 izreka.)

2.  Člen 18(2) Uredbe št. 604/2013 je treba razlagati tako, da državi članici, ki poda zahtevo za ponovni sprejem državljana tretje države, ki je na njenem ozemlju brez dokumenta za prebivanje, ni treba prekiniti obravnave pritožbe zoper odločbo o zavrnitvi prej vložene prošnje za mednarodno zaščito in ji v primeru, da država članica, na katero je zahteva naslovljena, tej zahtevi ugodi, pritožbenega postopka ni treba ustaviti.

   Čeprav člen 18(2) Uredbe Dublin III določa različne obveznosti v zvezi z obravnavo prošenj za mednarodno zaščito, glede na fazo zadevnega postopka za mednarodno zaščito, je namen vseh teh obveznosti zagotoviti nadaljevanje postopka za mednarodno zaščito in ne nalagajo prekinitve ali zadržanja postopka v katerikoli državi članici.

   (Glej točki 42 in 44 ter točko 2 izreka.)

3.  Člen 24(5) Uredbe št. 604/2013 je treba razlagati tako, da v položaju, kakršen je ta v postopku v glavni stvari, državi članici, ki je podala zahtevo za ponovni sprejem na podlagi člena 24 te uredbe po tem, ko v državi članici, na katero je zahteva naslovljena, pretečejo roki iz člena 23(2) te uredbe, ni treba obvestiti organov zadnjenavedene države članice, da zoper odločbo o zavrnitvi prej vložene prošnje za mednarodno zaščito teče pritožbeni postopek pred sodiščem države članice, ki je podala zahtevo.

   Člen 24(5) Uredbe Dublin III določa, da se zahteva za ponovni sprejem poda na podlagi standardnega obrazca ter vključuje dokaze ali posredne okoliščine, kot so opisani na dveh seznamih iz člena 22(3) te uredbe, in/ali ustrezne elemente iz izjav zadevne osebe, ki organom države članice, na katero je zahteva naslovljena, omogočajo, da preveri, ali je odgovorna na podlagi meril, določenih v tej uredbi. Iz besedila člena 24(5) te uredbe tako izhaja, da je obveznost posredovanja informacij, ki jo ima država članica, ki je podala zahtevo, omejena na elemente, ki državi članici, na katero je zahteva naslovljena, omogoča presojo njene odgovornosti.

   (Glej točke 47, 48 in 53 ter točko 3 izreka.)

4.  Člen 17(1) in člen 24 Uredbe št. 604/2013 je treba razlagati tako, da v položaju, kakršen je bil v postopku v glavni stvari na dan izdaje odločbe o predaji, v katerem je prosilca za mednarodno zaščito prva država članica v okviru izvršitve evropskega naloga za prijetje predala drugi državi članici in se ta prosilec nahaja na ozemlju zadnjenavedene države članice, v kateri ni vložil nove prošnje za mednarodno zaščito, ta druga država članica od prve države članice lahko zahteva, naj ponovno sprejme tega prosilca, in ji ni treba obravnavati prošnje, ki jo je ta vložil.

   Člen 24(1) Uredbe Dublin III določa, da lahko država članica, med drugim, zahteva od druge države članice, naj ponovno sprejme osebo iz člena 18(1)(d) te uredbe, ki prebiva na njenem ozemlju brez dokumenta za prebivanje in tam ni vložila nove prošnje za mednarodno zaščito, če meni, da je v skladu s to določbo ta druga država članica odgovorna za obravnavanje prošnje. Ker ta določba ne vsebuje nobene zahteve glede načina vstopa zadevne osebe na ozemlje države članice, ki je podala zahtevo, je treba ugotoviti, da zakonodajalec Unije podaje zahteve za ponovni sprejem ni pogojil z nobenim tovrstnim pogojem.

   V tem okviru in glede na samostojnost postopkov, določenih v Uredbi Dublin III oziroma Okvirnem sklepu Sveta z dne 13. junija 2002 o evropskem nalogu za prijetje in postopkih predaje med državami članicami (2002/584/PNZ) (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 19, zvezek 6, str. 34), ki imata različne cilje in se medsebojno ne moreta nadomestiti, zgolj okoliščina, da je bil vstop na ozemlje države članice, ki je podala zahtevo, posledica izvršitve evropskega naloga za prijetje, ne preprečuje podaje zahteve za ponovni sprejem.

   Poleg tega iz besedila člena 17(1) Uredbe Dublin III izhaja, da ta določba vsaki državi članici omogoča odločitev, da bo obravnavala „prošnjo za mednarodno zaščito, ki [je] v njej [vložena]“, kar pomeni, da ta določba nima namena ali učinka, da bi državi članici omogočila odločitev, da bo obravnavala prošnjo za mednarodno zaščito, ki ji ni bila predložena.

   (Glej točke od 56 do 58, 60 in 63 ter točko 4 izreka.)