Zadeva C-284/16

Slowakische Republik

proti

Achmea BV

(Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Bundesgerichtshof (zvezno vrhovno sodišče, Nemčija))

„Predhodno odločanje – Dvostranski sporazum o naložbah, ki je bil leta 1991 sklenjen med Kraljevino Nizozemsko in Češkoslovaško federativno republiko ter ki se še vedno uporablja med Kraljevino Nizozemsko in Slovaško republiko – Določba, ki vlagatelju iz ene od pogodbenih strank omogoča, da se v primeru spora z drugo pogodbeno stranko obrne na arbitražno sodišče – Skladnost s členi 18, 267 in 344 PDEU – Pojem ‚sodišče‘ – Avtonomija prava Unije“

Povzetek – Sodba Sodišča (veliki senat) z dne 6. marca 2018

1. Mednarodni sporazumi–Sklenitev–Obveznost zagotovitve spoštovanja avtonomije pravnega reda Unije–Obseg

   (členi 2 PEU, 4(3), prvi pododstavek, PEU in 19 PEU; člena 267 PDEU in 344 PDEU)

2. Vprašanja za predhodno odločanje–Predložitev Sodišču–Nacionalno sodišče v smislu člena 267 PDEU–Pojem–Arbitražno sodišče, ki ni del sodnega sistema države članice–Izključitev

   (Člen 267 PDEU)

3. Mednarodni sporazumi–Sporazumi držav članic–Sporazumi iz časa pred pristopom države članice k Uniji–Dvostranski sporazum o naložbah med Kraljevino Nizozemsko in Slovaško republiko–Določba, ki vlagatelju iz ene od pogodbenih strank omogoča, da se v primeru spora z drugo pogodbeno stranko obrne na arbitražno sodišče–Neobstoj možnosti, da se Sodišču postavi vprašanja za predhodno odločanje glede prava Unije–Nedopustnost–Kršitev avtonomije prava Unije

   (člena 267 PDEU in 344 PDEU)

1.  Glej besedilo odločbe.

   (Glej točke 32 in od 34 do 37.)

2.  Za pravo Unije so zlasti značilni njegov izvor iz avtonomnega vira, ki so Pogodbe, njegova primarnost glede na pravo držav članic ter neposredni učinek vrste določb, ki se nanašajo na državljane držav članic in na njih same. S temi značilnostmi je nastala strukturirana mreža načel, pravil in vzajemno odvisnih pravnih razmerij, ki medsebojno zavezujejo Unijo in njene države članice ter države članice med seboj (glej v tem smislu mnenje 2/13 (Pristop Unije k EKČP) z dne 18. decembra 2014, EU:C:2014:2454, točke od 165 do 167 in navedena sodna praksa). Ob upoštevanju narave in značilnosti prava Unije, navedenih v točki 33 te sodbe, pa je treba za to pravo šteti, da je del veljavnega prava v vseh državah članicah in da izhaja iz mednarodnega sporazuma med državami članicami.

   Iz tega sledi, da se lahko arbitražno sodišče iz člena 8 BIT na tej dvojni podlagi znajde v položaju, v katerem mora podati razlago prava Unije ali ga celo uporabiti, in sicer, natančneje, njegove določbe o temeljnih svoboščinah, vključno s svobodo ustanavljanja in prostim pretokom kapitala. Zato je treba, dalje, preveriti, ali se arbitražno sodišče, kakršno je to iz člena 8 BIT, umešča v sodni sistem Unije in, natančneje, ali se lahko šteje za sodišče države članice v smislu člena 267 PDEU. V zadevi iz postopka v glavni stvari pa arbitražno sodišče ni del nizozemskega ali slovaškega sodnega sistema. Prav to, da so pristojnosti tega sodišča drugačne od pristojnosti sodišč iz teh dveh držav članic, je eden od glavnih razlogov za obstoj člena 8 BIT. Zaradi te značilnosti zadevnega arbitražnega sodišča tudi nikakor ni mogoče opredeliti kot sodišče „države članice“ v smislu člena 267 PDEU.

   (Glej točke 33, od 41 do 43, 45 in 46.)

3.  Člena 267 in 344 PDEU je treba razlagati tako, da nasprotujeta določbi iz mednarodnega sporazuma, sklenjenega med državami članicami, kot je člen 8 Sporazuma med Kraljevino Nizozemsko in Češkoslovaško federativno republiko o vzajemnem spodbujanju in zaščiti naložb, v skladu s katero lahko vlagatelj iz ene od teh držav članic v primeru spora v zvezi z naložbami v drugi državi članici proti tej državi članici začne postopek pred arbitražnim sodiščem, katerega pristojnost se je ta država članica zavezala sprejeti.

   V skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča mednarodni sporazum, ki določa ustanovitev sodišča, pristojnega za razlago njegovih določb in katerega odločbe zavezujejo institucije, vključno s Sodiščem, načeloma sicer res ni nezdružljiv s pravom Unije. Pristojnost Unije na področju mednarodnih odnosov in njena pristojnost za sklepanje mednarodnih sporazumov namreč nujno vsebujeta možnost, da v zvezi z razlago in uporabo določb takih sporazumov zanjo veljajo odločbe sodišča, ki je bilo s temi sporazumi ustanovljeno ali določeno, vendar le če se pri tem spoštujeta avtonomija Unije in njen pravni red (glej v tem smislu mnenja 1/91 (Sporazum EGP – I) z dne 14. decembra 1991 (EU:C:1991:490), točki 40 in 70; 1/09 (Sporazum o vzpostavitvi enotnega sistema za reševanje patentnih sporov) z dne 8. marca 2011, EU:C:2011:123, točki 74 in 76, in 2/13 (Pristop Unije k EKČP) z dne 18. decembra 2014, EU:C:2014:2454, točki 182 in 183). Vendar je v obravnavani zadevi poleg tega, da se lahko spori, ki spadajo v pristojnost arbitražnega sodišča iz člena 8 BIT, nanašajo tako na razlago tega sporazuma kot tudi na razlago prava Unije, možnost predložitve teh sporov organu, ki ni del sodnega sistema Unije, določena s sporazumom, ki ga ni sklenila Unija, ampak države članice. Z navedenim členom 8 pa se lahko – poleg načela vzajemnega zaupanja med državami članicami – poseže v varstvo posebne narave prava, določenega s Pogodbama, ki se zagotavlja s postopkom predhodnega odločanja iz člena 267 PDEU, in zato ta člen ni v skladu z načelom lojalnega sodelovanja, na katero je bilo opozorjeno v točki 34 te sodbe. V teh okoliščinah člen 8 BIT posega v avtonomijo prava Unije.

   (Glej točke od 57 do 60 in izrek.)