Zadeva C‑434/15

Asociación Profesional Elite Taxi

proti

Uber Systems Spain SL

(Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Juzgado Mercantil no 3 de Barcelona)

„Predhodno odločanje – Člen 56 PDEU – Člen 58(1) PDEU – Storitve na področju prevoza – Direktiva 2006/123/ES – Storitve na notranjem trgu – Direktiva 2000/31/ES – Direktiva 98/34/ES – Storitve informacijske družbe – Storitev posredovanja, ki omogoča, da se prek aplikacije za pametni telefon odplačno povezuje nepoklicne voznike, ki uporabljajo svoje lastno vozilo, z osebami, ki iščejo prevoz v mestu – Zahteva za dovoljenje“

Povzetek – Sodba Sodišča (veliki senat) z dne 20. decembra 2017

1. Vprašanja za predhodno odločanje–Pristojnost Sodišča–Meje–Pristojnost nacionalnega sodišča–Ugotovitev in presoja dejanskega stanja–Pristojnost Sodišča, da z vidika prava Unije opredeli dejstva, ki jih je ugotovilo nacionalno sodišče

   (člen 267 PDEU)

2. Približevanje zakonodaj–Elektronsko poslovanje–Direktiva 2000/31–Področje uporabe–Storitev informacijske družbe–Pojem–Storitev posredovanja, kakršna je UberPop, ki omogoča, da se prek aplikacije za pametni telefon odplačno povezuje nepoklicne voznike, ki uporabljajo svoje lastno vozilo, z osebami, ki iščejo prevoz v mestu–Izključitev

   (Direktivi Evropskega parlamenta in Sveta št. 98/34, kakor je bila spremenjena z Direktivo št. 98/48, člen 1, točka 2, št. 2000/31, člen 2(a), in št. 2006/123, člen 2(2)(d))

3. Svoboda opravljanja storitev–Storitve na notranjem trgu–Direktiva 2006/123–Področje uporabe–Storitve na področju prevoza–Pojem–Storitev posredovanja, kakršna je UberPop, ki omogoča, da se prek aplikacije za pametni telefon odplačno povezuje nepoklicne voznike, ki uporabljajo svoje lastno vozilo, z osebami, ki iščejo prevoz v mestu–Izključitev

   (Direktive Evropskega parlamenta in Sveta št. 98/34, kakor je bila spremenjena z Direktivo št. 98/48, člen 1, točka 2, št. 2000/31, člen 2(a), in št. 2006/123, člen 2(2)(d))

4. Svoboda opravljanja storitev–Določbe Pogodbe–Področje uporabe–Storitve ne področju prevoza v smislu člena 58(1) PDEU–Pojem–Storitev posredovanja, kakršna je UberPop, ki omogoča, da se prek aplikacije za pametni telefon odplačno povezuje nepoklicne voznike, ki uporabljajo svoje lastno vozilo, z osebami, ki iščejo prevoz v mestu–Vključitev–Posledica–Izključitev te storitve s področja uporabe člena 56 PDEU ter direktiv št. 2006/123 in št. 2000/31

   (člena 56 PDEU in 58(1) PDEU; Direktive Evropskega parlamenta in Sveta 98/34, kakor je bila spremenjena z Direktivo št. 98/48, člen 1, točka 2, št. 2000/31, člen 2(a), in št. 2006/123, člen 2(2)(d))

1.  V zvezi s tem je treba navesti, da je predložitveno sodišče jasno navedlo, kot je razvidno iz točke 17 te sodbe, da se njegova vprašanja ne nanašajo na ugotovitev ali presojo dejanskega stanja spora o glavni stvari, temveč zgolj na pravno opredelitev zadevne storitve. Opredelitev dejanskega stanja, ki ga je ugotovilo navedeno sodišče, glede na pravo Unije pa predpostavlja razlago tega prava, za katero je v okviru postopka, določenega v členu 267 PDEU, pristojno Sodišče (glej v tem smislu sodbo z dne 3. decembra 2015, Banif Plus Bank,C‑312/14, EU:C:2015:794, točki 51 in 52). Zato je Sodišče pristojno za presojo postavljenih vprašanj.

   (Glej točki 20 in 21.)

2.  Tako storitev posredovanja, ki prek aplikacije za pametni telefon omogoča prenos informacij glede rezervacije storitve prevoza med potnikom in nepoklicnim voznikom, ki uporablja svoje vozilo in ki bo opravil prevoz, načeloma ustreza merilom za opredelitev za „storitev informacijske družbe“ v smislu člena 1, točka 2, Direktive 98/34, na katerega napotuje člen 2(a) Direktive 2000/31. Ta storitev posredovanja pomeni, kot je določeno v opredelitvi iz navedene določbe Direktive 98/34, „storitev, ki se običajno opravi odplačno, na daljavo, elektronsko in na zahtevo prejemnika storitev“.

   Vendar je treba navesti, da storitev, kot je ta v postopku v glavni stvari, ni samo storitev posredovanja, s katero se prek aplikacije za pametni telefon poveže nepoklicnega voznika, ki uporablja svoje lastno vozilo, in osebo, ki išče prevoz v mestu. V položaju, kot je ta, ki ga predstavlja predložitveno sodišče, in v katerem prevoz potnikov zagotavljajo nepoklicni vozniki, ki uporabljajo svoje lastno vozilo, subjekt, ki opravlja te storitve posredovanja, namreč istočasno ponuja storitve mestnega prometa, dostop do katerih omogoča predvsem z informacijskimi orodji, kot je aplikacija iz postopka v glavni stvari, in splošno delovanje katerih organizira za osebe, ki želijo sprejeti to ponudbo za prevoz v mestu. Glede tega iz informacij, ki jih ima Sodišče, izhaja, da storitev posredovanja družbe Uber temelji na izboru nepoklicnih voznikov, ki uporabljajo svoje lastno vozilo in ki jim ta družba da na razpolago aplikacijo, brez katere, prvič, ti vozniki ne bi mogli opravljati prevoznih storitev in, drugič, osebe, ki iščejo prevoz v mestu, ne bi mogle uporabiti storitev navedenih voznikov. Poleg tega ima družba Uber odločilen vpliv na pogoje opravljanja storitev teh voznikov. V zvezi s tem je treba med drugim navesti, da družba Uber prek istoimenske aplikacije določi vsaj maksimalno ceno prevoza, da ta družba ta znesek pobere od stranke, preden del navedenega zneska nakaže nepoklicnemu vozniku vozila, da opravlja nekolikšen nadzor nad kakovostjo vozil in njihovih voznikov ter nad ravnanjem teh voznikov, ki lahko glede na okoliščine primera privede do njihove izključitve.

   To storitev posredovanja je torej treba obravnavati kot sestavni del celotne storitve, katere glavni element je storitev prevoza, in je tako ni mogoče opredeliti za „storitev informacijske družbe“ v smislu člena 1, točka 2, Direktive 98/34, na katerega napotuje člen 2(a) Direktive 2000/31, temveč za „storitev na področju prevoza“ v smislu člena 2(2)(d) Direktive 2006/123. Zato se Direktiva 2000/31 ne uporablja za storitev posredovanja, kot je ta v postopku v glavni stvari.

   (Glej točke 35, od 37 do 40 in 42.)

3.  Vendar je treba navesti, da storitev, kot je ta v postopku v glavni stvari, ni samo storitev posredovanja, s katero se prek aplikacije za pametni telefon poveže nepoklicnega voznika, ki uporablja svoje lastno vozilo, in osebo, ki išče prevoz v mestu. V položaju, kot je ta, ki ga predstavlja predložitveno sodišče, in v katerem prevoz potnikov zagotavljajo nepoklicni vozniki, ki uporabljajo svoje lastno vozilo, subjekt, ki opravlja te storitve posredovanja, namreč istočasno ponuja storitve mestnega prometa, dostop do katerih omogoča predvsem z informacijskimi orodji, kot je aplikacija iz postopka v glavni stvari, in splošno delovanje katerih organizira za osebe, ki želijo sprejeti to ponudbo za prevoz v mestu. Glede tega iz informacij, ki jih ima Sodišče, izhaja, da storitev posredovanja družbe Uber temelji na izboru nepoklicnih voznikov, ki uporabljajo svoje lastno vozilo in ki jim ta družba da na razpolago aplikacijo, brez katere, prvič, ti vozniki ne bi mogli opravljati prevoznih storitev in, drugič, osebe, ki iščejo prevoz v mestu, ne bi mogle uporabiti storitev navedenih voznikov. Poleg tega ima družba Uber odločilen vpliv na pogoje opravljanja storitev teh voznikov. V zvezi s tem je treba med drugim navesti, da družba Uber prek istoimenske aplikacije določi vsaj maksimalno ceno prevoza, da ta družba ta znesek pobere od stranke, preden del navedenega zneska nakaže nepoklicnemu vozniku vozila, da opravlja nekolikšen nadzor nad kakovostjo vozil in njihovih voznikov ter nad ravnanjem teh voznikov, ki lahko glede na okoliščine primera privede do njihove izključitve.

   To storitev posredovanja je torej treba obravnavati kot sestavni del celotne storitve, katere glavni element je storitev prevoza, in je tako ni mogoče opredeliti za „storitev informacijske družbe“ v smislu člena 1, točka 2, Direktive 98/34, na katerega napotuje člen 2(a) Direktive 2000/31, temveč za „storitev na področju prevoza“ v smislu člena 2(2)(d) Direktive 2006/123. Ker je ta storitev opredeljena za „storitev na področju prevoza“, se zanjo tudi ne uporablja Direktiva 2006/123, saj taka vrsta storitev v skladu s členom 2(2)(d) te direktive spada med storitve, ki so izrecno izključene s področja uporabe navedene direktive.

   (Glej točke od 37 do 40 in 43.)

4.  Člen 56 PDEU v povezavi s členom 58(1) PDEU, členom 2(2)(d) Direktive 2006/123/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2006 o storitvah na notranjem trgu in členom 1, točka 2, Direktive 98/34/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. junija 1998 o določitvi postopka za zbiranje informacij na področju tehničnih standardov in tehničnih predpisov o storitvah informacijske družbe, kakor je bila spremenjena z Direktivo 98/48/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 20. julija 1998, na katerega napotuje člen 2(a) Direktive 2000/31/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 8. junija 2000 o nekaterih pravnih vidikih storitev informacijske družbe, zlasti elektronskega poslovanja na notranjem trgu (Direktiva o elektronskem poslovanju), je treba razlagati tako, da je storitev posredovanja, kot je ta v postopku v glavni stvari in katere cilj je prek aplikacije za pametni telefon odplačno povezovati nepoklicne voznike, ki uporabljajo svoje lastno vozilo, z osebami, ki iščejo prevoz v mestu, treba šteti za neločljivo povezano s storitvijo prevoza in jo torej opredeliti za „prevozno storitev“ v smislu členu 58(1) PDEU. Tako storitev je zato treba izključiti s področja uporabe člena 56 PDEU, Direktive 2006/123 in Direktive 2000/31.

   V položaju, kot je ta, ki ga predstavlja predložitveno sodišče, in v katerem prevoz potnikov zagotavljajo nepoklicni vozniki, ki uporabljajo svoje lastno vozilo, subjekt, ki opravlja te storitve posredovanja, namreč istočasno ponuja storitve mestnega prometa, dostop do katerih omogoča predvsem z informacijskimi orodji, kot je aplikacija iz postopka v glavni stvari, in splošno delovanje katerih organizira za osebe, ki želijo sprejeti to ponudbo za prevoz v mestu. Glede tega iz informacij, ki jih ima Sodišče, izhaja, da storitev posredovanja družbe Uber temelji na izboru nepoklicnih voznikov, ki uporabljajo svoje lastno vozilo in ki jim ta družba da na razpolago aplikacijo, brez katere, prvič, ti vozniki ne bi mogli opravljati prevoznih storitev in, drugič, osebe, ki iščejo prevoz v mestu, ne bi mogle uporabiti storitev navedenih voznikov. Poleg tega ima družba Uber odločilen vpliv na pogoje opravljanja storitev teh voznikov. V zvezi s tem je treba med drugim navesti, da družba Uber prek istoimenske aplikacije določi vsaj maksimalno ceno prevoza, da ta družba ta znesek pobere od stranke, preden del navedenega zneska nakaže nepoklicnemu vozniku vozila, da opravlja nekolikšen nadzor nad kakovostjo vozil in njihovih voznikov ter nad ravnanjem teh voznikov, ki lahko glede na okoliščine primera privede do njihove izključitve.

   To storitev posredovanja je torej treba obravnavati kot sestavni del celotne storitve, katere glavni element je storitev prevoza, in je tako ni mogoče opredeliti za „storitev informacijske družbe“ v smislu člena 1, točka 2, Direktive 98/34, na katerega napotuje člen 2(a) Direktive 2000/31, temveč za „storitev na področju prevoza“ v smislu člena 2(2)(d) Direktive 2006/123.

   (Glej točke od 38 do 40, 48 in izrek.)