Zadeva C‑398/13 P

Inuit Tapiriit Kanatami in drugi

proti

Evropski komisiji

„Pritožba — Uredba (EU) št. 737/2010 — Uredba o določitvi pravil za izvajanje Uredbe (ES) št. 1007/2009 — Trgovina z izdelki iz tjulnjev — Prepoved uvoza in trženja navedenih izdelkov — Veljavnost — Pravna podlaga — Člen 95 ES — Listina Evropske unije o temeljnih pravicah — Člen 17 — Deklaracija Združenih narodov o pravicah domorodnih ljudstev — Člen 19“

Povzetek – Sodba Sodišča (peti senat) z dne 3. septembra 2015

1. Približevanje zakonodaj – Ukrepi za izboljšanje delovanja notranjega trga – Pravna podlaga – Člen 95 ES – Sodni nadzor – Meje – Presoja ob upoštevanju elementov, ki so na voljo ob sprejetju akta

   (člen 95 ES)

2. Približevanje zakonodaj – Ukrepi za izboljšanje delovanja notranjega trga – Pravna podlaga – Člen 95 ES – Obveznost obrazložitve – Obseg

   (člena 95 in 253 ES)

3. Pritožba – Razlogi – Napačna presoja dejstev in dokazov – Nedopustnost – Nadzor Sodišča nad presojo dejstev in dokazov – Izključitev, razen ob izkrivljanju

   (člen 256(1) PDEU; Statut Sodišča, člen 58, prvi odstavek)

4. Približevanje zakonodaj – Ukrepi za izboljšanje delovanja notranjega trga – Pravna podlaga – Člen 95 ES – Tožba, ki ni pogojena z velikim obsegom trgovine proizvodov, na katere se nanaša zadevni ukrep

   (člen 95 ES)

5. Temeljne pravice – Evropska konvencija o človekovih pravicah – Instrument, ki ni formalno vključen v pravni red Unije

   (člen 6(3) PEU; Listina o temeljnih pravicah Evropske unije, člen 52(3))

6. Pritožba – Razlogi – Neobstoj konkretne graje dela argumentacije Splošnega sodišča – Neopredelitev grajanih točk izpodbijane sodbe – Nedopustnost

   (člen 256(1), drugi odstavek, PDEU; Statut Sodišča, člen 58, prvi odstavek; Poslovnik Sodišča, člena 168(1)(d) in 169(2))

7. Pritožba – Razlogi – Razlog, prvič naveden v okviru pritožbe – Nedopustnost

   (člen 256(1), drugi odstavek, PDEU; Statut Sodišča, člen 58, prvi odstavek)

8. Temeljne pravice – Listina Evropske unije o temeljnih pravicah – Lastninska pravica – Področje uporabe – Pravice, iz katerih izhaja pridobljen pravni položaj – Pojem

   (Listina o temeljnih pravicah Evropske unije, člen 17)

9. Približevanje zakonodaj – Trgovina z izdelki iz tjulnjev – Uredba št. 1007/2009 –Podrobna pravila za izvajanje – Obveznost sporazuma in sodelovanja z Eskimi na podlagi Deklaracije Združenih narodov o pravicah domorodnih ljudstev – Neobstoj

   (Uredba Evropskega parlamenta in Sveta št. 1007/2009, uvodna izjava 14 in člen 3(1))

1.  Veljavnost akta Unije je treba presojati glede na dejanske in pravne okoliščine, ki so obstajale ob sprejetju tega akta. V zvezi s tožbo, s katero se izpodbija uporaba člena 95 ES za sprejetje uredbe, je treba tako preizkus, ali so bili izpolnjeni pogoji za uporabo člena 95 ES, opraviti z vidika datuma sprejetja zadevnega akta Unije. Za ta preizkus pa ne more biti upošteven datum Komisijinega predloga za to uredbo. Sodišče Unije namreč v okviru tožbe zoper zakonodajni akt ne opravi nadzora zakonitosti glede tega predloga, ki se med zakonodajnim postopkom lahko spremeni, ampak glede navedenega zakonodajnega akta, ki ga je na koncu zakonodajnega postopka sprejel zakonodajalec Unije.

   Poleg tega število držav članic, ki so na dan predloga Komisije pripravile ali nameravale pripraviti zakonodajo na zadevnem področju, ni samo po sebi odločilno pri presoji zakonitosti tega, da zakonodajalec Unije uporabi člen 95 ES, če so pogoji za uporabo tega člena izpolnjeni na dan sprejetja zadevnega zakonodajnega akta.

   (Glej točke od 22 do 24.)

2.  Dejanski cilj ukrepov iz člena 95(1) ES mora biti izboljšanje pogojev za vzpostavitev in delovanje notranjega trga. Čeprav sama ugotovitev razlik med nacionalnimi ureditvami ter abstraktnega tveganja za temeljne svoboščine ali izkrivljanje konkurence ne zadostuje za utemeljitev izbire člena 95 ES kot pravne podlage, ga zakonodajalec Unije lahko uporabi zlasti v primeru razlik med nacionalnimi predpisi, ki po svoji naravi lahko ovirajo temeljne svoboščine in tako neposredno vplivajo ne delovanje notranjega trga ali občutno izkrivljajo konkurenco. Uporaba tega člena je prav tako mogoča za preprečitev nastanka takih ovir pri trgovanju, ki nastanejo zaradi heterogenega razvoja nacionalnih zakonodaj. Toda nastanek teh ovir mora biti verjeten, namen spornega ukrepa pa mora biti njihova preprečitev.

   V zvezi z obrazložitvijo, ki jo mora vsebovati uredba, da je lahko uporaba člena 95 ES upravičena – ker se obrazložitev splošnega akta lahko omeji po eni strani na navedbo celotnega položaja, ki je pripeljal do njegovega sprejetja, in po drugi na navedbo splošnih ciljev, ki jim sledi – zakonodajalcu Unije ni mogoče očitati, da je le na splošno navedel obstoj razlik med nacionalnimi zakonodajami, ki urejajo zadevno področje, in ovir, ki s tem nastanejo za delovanje notranjega trga. Zakonodajalec Unije med drugim ni zavezan v besedilu preambule uredbe podrobneje navesti števila in imen držav članic, katerih nacionalne zakonodaje so povzročile nastanek tega akta.

   Ker je poleg tega obrazložitev navedene uredbe zadostna, sodišču Unije ni mogoče očitati, da je pri preizkusu upoštevalo dodatne informacije – o stanju zakonodaj držav članic, ki je vodilo k sprejetju te uredbe – ki so bile predložene v pravdnem postopku in ki zgolj pojasnjujejo obrazložitev uredbe.

   (Glej točke 26, 27, 29 in 30.)

3.  Glej besedilo odločbe.

   (Glej točke od 36 do 38.)

4.  Ni nobenega pravnega merila, po katerem so ukrepi, sprejeti na podlagi člena 95 ES, omejeni zgolj na trge izdelkov, s katerimi se sorazmerno veliko trguje, saj taka zahteva ne izhaja iz besedila člena 95 ES.

   (Glej točki 39 in 40.)

5.  Glej besedilo odločbe.

   (Glej točki 45 in 46.)

6.  Glej besedilo odločbe.

   (Glej točko 53.)

7.  Glej besedilo odločbe.

   (Glej točko 57.)

8.  Glej besedilo odločbe.

   (Glej točki 60 in 61.)

9.  Ker člen 19 Deklaracije Združenih narodov o pravicah domorodnih ljudstev (DZNPDL), ki se nanaša na posvetovanje in sodelovanje z domorodnimi ljudstvi, sam po sebi nima zavezujoče pravne vrednosti, tudi uvodna izjava 14 Uredbe št. 1007/2009 o trgovini z izdelki iz tjulnjev ne daje zavezujočega učinka tej obveznosti za pridobitev soglasja avtohtonih skupnosti, na katere se nanaša navedeni člen. Iz te uvodne izjave namreč izhaja, da bi bilo, da bi se izognili negativnim vplivom na temeljne gospodarske in družbene interese avtohtonih skupnosti, ki jim lov na tjulnje pomeni sredstvo za preživljanje, treba dovoliti dajanje na trg izdelkov iz tjulnjev, pridobljenih z lovom, ki ga po tradiciji izvajajo te skupnosti in je sredstvo za njihovo preživljanje. Ker je takšno dovoljenje določeno v členu 3(1) Uredbe št. 1007/2009, navedena uvodna izjava 14 s sklicevanjem na to, da DZNPDL priznava ta lov kot pomemben sestavni del kulture in identitete članov avtohtonih skupnosti, le utemeljuje to odstopanje od prepovedi dajanja na trg izdelkov iz tjulnjev, ki izhaja iz te uredbe.

   Iz besedila uvodne izjave 14 pa ni mogoče sklepati, da obstaja pravno zavezujoča obveznost za uskladitev s členom 19 DZNPDL, namreč določbo, na katero se ta uvodna izjava sicer ne nanaša.

   (Glej točke od 64 do 67.)