Združeni zadevi C‑404/12 P in C‑405/12 P

Svet Evropske unije

in

Evropska komisija

proti

Stichting Natuur en Milieu

in

Pesticide Action Network Europe

„Pritožba — Uredba (ES) št. 149/2008 — Uredba o določitvi mejnih vrednosti ostankov pesticidov — Zahteva za notranjo revizijo te uredbe, vložena na podlagi Uredbe (ES) št. 1367/2006 — Odločba Komisije o ugotovitvi nedopustnosti zahtev — Posamičen ukrep — Aarhuška konvencija — Veljavnost Uredbe (ES) št. 1367/2006 glede na to konvencijo“

Povzetek – Sodba Sodišča (veliki senat) z dne 13. januarja 2015

1. Pritožba – Razlogi – Prelogi za nadomestitev obrazložitve – Nedopustnost

   (Poslovnik Sodišča, člena 169(1) in 178(1))

2. Mednarodni sporazumi – Sporazumi Unije – Konvencija o dostopu do informacij, udeležbi javnosti pri odločanju in dostopu do pravnega varstva v okoljskih zadevah (Aarhuška konvencija) – Učinki – Prednost pred akti sekundarne zakonodaje Unije – Preizkus zakonitosti akta sekundarne zakonodaje Unije glede na določbe navedene konvencije – Pogoji – Določbe, ki niso nepogojne in dovolj natančne – Izključitev

   (člen 300(7) ES (postal člen 216(2) PDEU); Aarhuška konvencija, člen 9(3); Uredba Evropskega parlamenta in Sveta št. 1367/2006, člen 10(1))

1.  Glej besedilo odločbe.

   (Glej točke od 30 do 32.)

2.  V skladu s členom 300(7) ES (postal člen 216(2) PDEU) so mednarodni sporazumi, ki jih sklene Unija, zavezujoči za njene institucije in imajo zato prednost pred akti, ki jih te izdajajo. Vendar se je na določbe mednarodnih sporazumov, katerih pogodbenica je Unija, v utemeljitev tožbe za razglasitev ničnosti akta sekundarne zakonodaje Unije ali ugovora nezakonitosti takega akta mogoče sklicevati le, če, po eni strani, temu ne nasprotujeta narava in sistematika tega sporazuma in, po drugi strani, se te določbe, na katere se sklicuje v utemeljitev tožbe, glede na svojo vsebino izkažejo za nepogojne in dovolj natančne.

   Kar zadeva člen 9(3) Aarhuške konvencije o dostopu do informacij, udeležbi javnosti pri odločanju in dostopu do pravnega varstva v okoljskih zadevah, v njem ni nobene nepogojne in dovolj natančne obveznosti, ki bi neposredno urejala pravni položaj posameznikov, zato ta člen ne izpolnjuje teh pogojev. Iz tega je razvidno, da se na to določbo ni mogoče sklicevati pred sodiščem Unije, da bi se presojala zakonitost člena 10(1) Uredbe št. 1367/2006 o uporabi določb Aarhuške konvencije v institucijah in organih Skupnosti.

   Sodišče je sicer tudi menilo, da mora, če je Unija nameravala izvrševati posamezno obveznost, prevzeto s sporazumi v okviru Svetovne trgovinske organizacije, ali če zadevni akt prava Unije izrecno napotuje na določene določbe teh sporazumov, izvajati nadzor zakonitosti zadevnega akta in aktov, sprejetih za njegovo izvajanje, glede na pravila teh sporazumov. Vendar sta bili ti izjemi utemeljeni le s posebnostmi sporazumov, ki so privedli do njune uporabe, in ju brez teh posebnosti ni mogoče šteti za upoštevni za ugotovitev, ali se je mogoče na člen 9(3) Aarhuške konvencije sklicevati pred sodiščem Unije, da bi se presojala zakonitost člena 10(1) Uredbe št. 1367/2006.

   (Glej točke 44, od 46 do 50 in 60.)

Združeni zadevi C‑404/12 P in C‑405/12 P

Svet Evropske unije

in

Evropska komisija

proti

Stichting Natuur en Milieu

in

Pesticide Action Network Europe

„Pritožba — Uredba (ES) št. 149/2008 — Uredba o določitvi mejnih vrednosti ostankov pesticidov — Zahteva za notranjo revizijo te uredbe, vložena na podlagi Uredbe (ES) št. 1367/2006 — Odločba Komisije o ugotovitvi nedopustnosti zahtev — Posamičen ukrep — Aarhuška konvencija — Veljavnost Uredbe (ES) št. 1367/2006 glede na to konvencijo“

Povzetek – Sodba Sodišča (veliki senat) z dne 13. januarja 2015

1. Pritožba — Razlogi — Prelogi za nadomestitev obrazložitve — Nedopustnost

   (Poslovnik Sodišča, člena 169(1) in 178(1))

2. Mednarodni sporazumi — Sporazumi Unije — Konvencija o dostopu do informacij, udeležbi javnosti pri odločanju in dostopu do pravnega varstva v okoljskih zadevah (Aarhuška konvencija) — Učinki — Prednost pred akti sekundarne zakonodaje Unije — Preizkus zakonitosti akta sekundarne zakonodaje Unije glede na določbe navedene konvencije — Pogoji — Določbe, ki niso nepogojne in dovolj natančne — Izključitev

   (člen 300(7) ES (postal člen 216(2) PDEU); Aarhuška konvencija, člen 9(3); Uredba Evropskega parlamenta in Sveta št. 1367/2006, člen 10(1))

1.  Glej besedilo odločbe.

   (Glej točke od 30 do 32.)

2.  V skladu s členom 300(7) ES (postal člen 216(2) PDEU) so mednarodni sporazumi, ki jih sklene Unija, zavezujoči za njene institucije in imajo zato prednost pred akti, ki jih te izdajajo. Vendar se je na določbe mednarodnih sporazumov, katerih pogodbenica je Unija, v utemeljitev tožbe za razglasitev ničnosti akta sekundarne zakonodaje Unije ali ugovora nezakonitosti takega akta mogoče sklicevati le, če, po eni strani, temu ne nasprotujeta narava in sistematika tega sporazuma in, po drugi strani, se te določbe, na katere se sklicuje v utemeljitev tožbe, glede na svojo vsebino izkažejo za nepogojne in dovolj natančne.

   Kar zadeva člen 9(3) Aarhuške konvencije o dostopu do informacij, udeležbi javnosti pri odločanju in dostopu do pravnega varstva v okoljskih zadevah, v njem ni nobene nepogojne in dovolj natančne obveznosti, ki bi neposredno urejala pravni položaj posameznikov, zato ta člen ne izpolnjuje teh pogojev. Iz tega je razvidno, da se na to določbo ni mogoče sklicevati pred sodiščem Unije, da bi se presojala zakonitost člena 10(1) Uredbe št. 1367/2006 o uporabi določb Aarhuške konvencije v institucijah in organih Skupnosti.

   Sodišče je sicer tudi menilo, da mora, če je Unija nameravala izvrševati posamezno obveznost, prevzeto s sporazumi v okviru Svetovne trgovinske organizacije, ali če zadevni akt prava Unije izrecno napotuje na določene določbe teh sporazumov, izvajati nadzor zakonitosti zadevnega akta in aktov, sprejetih za njegovo izvajanje, glede na pravila teh sporazumov. Vendar sta bili ti izjemi utemeljeni le s posebnostmi sporazumov, ki so privedli do njune uporabe, in ju brez teh posebnosti ni mogoče šteti za upoštevni za ugotovitev, ali se je mogoče na člen 9(3) Aarhuške konvencije sklicevati pred sodiščem Unije, da bi se presojala zakonitost člena 10(1) Uredbe št. 1367/2006.

   (Glej točke 44, od 46 do 50 in 60.)