Zadeva C‑1/14

Base Company NV

in

Mobistar NV

proti

Ministerraad

(Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Grondwettelijk Hof)

„Predhodno odločanje — Elektronska komunikacijska omrežja in storitve — Direktiva 2002/22/ES — Členi 4, 9, 13 in 32 — Obveznosti zagotavljanja univerzalne storitve in socialne obveznosti — Zagotavljanje dostopa na fiksni lokaciji in zagotavljanje telefonskih storitev — Dostopnost tarif — Posebne tarifne opcije — Financiranje obveznosti zagotavljanja univerzalne storitve — Dodatne obvezne storitve — Storitve mobilnih komunikacij in/ali dostop do interneta“

Povzetek – Sodba Sodišča (tretji senat) z dne 11. junija 2015

1. Približevanje zakonodaj — Sektor za telekomunikacije — Univerzalna storitev in pravice uporabnikov — Direktiva 2002/22 — Določbe v zvezi z dostopnostjo tarif in financiranjem obveznosti zagotavljanja univerzalne storitve — Področje uporabe — Mobilne komunikacijske storitve, vključno s storitvami naročniških razmerij za dostop do interneta, ki se zagotavljajo z mobilnimi komunikacijskimi storitvami — Izključitev — Zagotavljanje takšnih storitev kot dodatne obvezne storitve — Financiranje z mehanizmom, ki zajema udeležbo določenih podjetij — Nedopustnost

   (Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 2002/22, členi 4, 9, 13(1)(b) in 32)

2. Vprašanja za predhodno odločanje — Pristojnost nacionalnega sodišča — Presoja nujnosti in upoštevnosti postavljenih vprašanj

   (člen 267 PDEU)

3. Vprašanja za predhodno odločanje — Dopustnost — Predlog, ki ne daje nobenega pojasnila glede dejanskega in pravnega okvira in iz katerega niso razvidni razlogi za utemeljitev predložitve Sodišču — Očitna nedopustnost

   (člen 267 PDEU; Statut Sodišča, člen 23; Poslovnik Sodišča, člena 53(2) in 94(a))

1.  Direktivo 2002/22 o univerzalni storitvi in pravicah uporabnikov v zvezi z elektronskimi komunikacijskimi omrežji in storitvami (Direktiva o univerzalnih storitvah), v različici po spremembi z Direktivo 2009/136 je treba razlagati tako, da se posebne tarife in mehanizem za financiranje, določeni v členih 9 in 13(1)(b) te direktive, uporabijo za storitve naročniških razmerij za dostop do interneta, mobilne komunikacijske storitve in/ali dostop do interneta, ki zahteva priključitev na internetno omrežje na fiksni lokaciji, vendar ne za mobilne komunikacijske storitve, vključno s storitvami naročniškega razmerja za dostop do interneta, ki se zagotavljajo z mobilnimi komunikacijskimi storitvami.

   Tako naslov kot besedilo člena 4 te direktive državam članicam izrecno nalagata obveznost, da zagotovijo priključitev na javno komunikacijsko omrežje na fiksni lokaciji. Ta obveznost je prav tako razvidna iz uvodne izjave 8 Direktive, v kateri je navedeno, da je temeljna zahteva univerzalne storitve zagotoviti uporabnikom na njihovo zahtevo priključek na javno telefonsko omrežje na fiksni lokaciji po dostopni ceni.

   Vendar je treba ugotoviti, da je izraz „na fiksni lokaciji“ v nasprotju z izrazom „mobilen“.

   Zato mobilne komunikacijske storitve po definiciji niso zajete v minimalnem naboru univerzalnih storitev, opredeljenih v poglavju II Direktive 2002/22, kakor je bila spremenjena z Direktivo 2009/22, saj pogoj za njihovo zagotavljanje nista dostop in zahteva za priključitev na javno komunikacijsko omrežje na fiksni lokaciji. Prav tako je treba navesti, da storitve naročniških razmerij za dostop do interneta, ki se zagotavljajo z mobilnimi komunikacijskimi storitvami, ne spadajo v ta minimalni nabor. Nasprotno, storitve naročniškega razmerja za dostop do interneta so vključene v ta nabor, če je pogoj za njihovo zagotavljanje priključitev na internet na fiksni lokaciji.

   Če mobilne komunikacijske storitve, vključno s storitvami naročniških razmerij za dostop do interneta, ki se zagotavljajo z mobilnimi komunikacijskimi storitvami javno dostopne na nacionalnem ozemlju kot „dodatne obvezne storitve“, njihovega financiranja na podlagi nacionalnega prava ni mogoče zagotoviti z mehanizmom, ki zajema udeležbo določenih podjetij.

   Kot je navedeno v uvodni izjavi 25 te direktive, državam članicam ni dovoljeno akterjem na trgu naložiti finančnih prispevkov za ukrepe, ki niso del obveznosti zagotavljanja univerzalne storitve. Torej, čeprav se vsaka država članica lahko prosto odloči, ali bo financirala posebne ukrepe v skladu s pravom Unije, tega ne more storiti s prispevki akterjev na trgu.

   (Glej točke od 34 do 37, 42, 43 in izrek.)

2.  Glej besedilo odločbe.

   (Glej točko 45.)

3.  Glej besedilo odločbe.

   (Glej točke od 46 do 51.)

Zadeva C‑1/14

Base Company NV

in

Mobistar NV

proti

Ministerraad

(Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Grondwettelijk Hof)

„Predhodno odločanje — Elektronska komunikacijska omrežja in storitve — Direktiva 2002/22/ES — Členi 4, 9, 13 in 32 — Obveznosti zagotavljanja univerzalne storitve in socialne obveznosti — Zagotavljanje dostopa na fiksni lokaciji in zagotavljanje telefonskih storitev — Dostopnost tarif — Posebne tarifne opcije — Financiranje obveznosti zagotavljanja univerzalne storitve — Dodatne obvezne storitve — Storitve mobilnih komunikacij in/ali dostop do interneta“

Povzetek – Sodba Sodišča (tretji senat) z dne 11. junija 2015

1. Približevanje zakonodaj – Sektor za telekomunikacije – Univerzalna storitev in pravice uporabnikov – Direktiva 2002/22 – Določbe v zvezi z dostopnostjo tarif in financiranjem obveznosti zagotavljanja univerzalne storitve – Področje uporabe – Mobilne komunikacijske storitve, vključno s storitvami naročniških razmerij za dostop do interneta, ki se zagotavljajo z mobilnimi komunikacijskimi storitvami – Izključitev – Zagotavljanje takšnih storitev kot dodatne obvezne storitve – Financiranje z mehanizmom, ki zajema udeležbo določenih podjetij – Nedopustnost

   (Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 2002/22, členi 4, 9, 13(1)(b) in 32)

2. Vprašanja za predhodno odločanje – Pristojnost nacionalnega sodišča – Presoja nujnosti in upoštevnosti postavljenih vprašanj

   (člen 267 PDEU)

3. Vprašanja za predhodno odločanje – Dopustnost – Predlog, ki ne daje nobenega pojasnila glede dejanskega in pravnega okvira in iz katerega niso razvidni razlogi za utemeljitev predložitve Sodišču – Očitna nedopustnost

   (člen 267 PDEU; Statut Sodišča, člen 23; Poslovnik Sodišča, člena 53(2) in 94(a))

1.  Direktivo 2002/22 o univerzalni storitvi in pravicah uporabnikov v zvezi z elektronskimi komunikacijskimi omrežji in storitvami (Direktiva o univerzalnih storitvah), v različici po spremembi z Direktivo 2009/136 je treba razlagati tako, da se posebne tarife in mehanizem za financiranje, določeni v členih 9 in 13(1)(b) te direktive, uporabijo za storitve naročniških razmerij za dostop do interneta, mobilne komunikacijske storitve in/ali dostop do interneta, ki zahteva priključitev na internetno omrežje na fiksni lokaciji, vendar ne za mobilne komunikacijske storitve, vključno s storitvami naročniškega razmerja za dostop do interneta, ki se zagotavljajo z mobilnimi komunikacijskimi storitvami.

   Tako naslov kot besedilo člena 4 te direktive državam članicam izrecno nalagata obveznost, da zagotovijo priključitev na javno komunikacijsko omrežje na fiksni lokaciji. Ta obveznost je prav tako razvidna iz uvodne izjave 8 Direktive, v kateri je navedeno, da je temeljna zahteva univerzalne storitve zagotoviti uporabnikom na njihovo zahtevo priključek na javno telefonsko omrežje na fiksni lokaciji po dostopni ceni.

   Vendar je treba ugotoviti, da je izraz „na fiksni lokaciji“ v nasprotju z izrazom „mobilen“.

   Zato mobilne komunikacijske storitve po definiciji niso zajete v minimalnem naboru univerzalnih storitev, opredeljenih v poglavju II Direktive 2002/22, kakor je bila spremenjena z Direktivo 2009/22, saj pogoj za njihovo zagotavljanje nista dostop in zahteva za priključitev na javno komunikacijsko omrežje na fiksni lokaciji. Prav tako je treba navesti, da storitve naročniških razmerij za dostop do interneta, ki se zagotavljajo z mobilnimi komunikacijskimi storitvami, ne spadajo v ta minimalni nabor. Nasprotno, storitve naročniškega razmerja za dostop do interneta so vključene v ta nabor, če je pogoj za njihovo zagotavljanje priključitev na internet na fiksni lokaciji.

   Če mobilne komunikacijske storitve, vključno s storitvami naročniških razmerij za dostop do interneta, ki se zagotavljajo z mobilnimi komunikacijskimi storitvami javno dostopne na nacionalnem ozemlju kot „dodatne obvezne storitve“, njihovega financiranja na podlagi nacionalnega prava ni mogoče zagotoviti z mehanizmom, ki zajema udeležbo določenih podjetij.

   Kot je navedeno v uvodni izjavi 25 te direktive, državam članicam ni dovoljeno akterjem na trgu naložiti finančnih prispevkov za ukrepe, ki niso del obveznosti zagotavljanja univerzalne storitve. Torej, čeprav se vsaka država članica lahko prosto odloči, ali bo financirala posebne ukrepe v skladu s pravom Unije, tega ne more storiti s prispevki akterjev na trgu.

   (Glej točke od 34 do 37, 42, 43 in izrek.)

2.  Glej besedilo odločbe.

   (Glej točko 45.)

3.  Glej besedilo odločbe.

   (Glej točke od 46 do 51.)