Keywords
Summary

Keywords

Vprašanja za predhodno odločanje – Pristojnost Sodišča – Meje – Predlog za razlago določb prava Unije, ki očitno niso upoštevne za rešitev spora v glavni stvari

(člen 267 PDEU; Direktiva Sveta 2000/43, člen 15; Direktiva Sveta 2000/78, člen 17)

Summary

Zavrnitev predloga nacionalnega sodišča za sprejetje predhodne odločbe je upravičena, zlasti če je očitno, da prava Unije v okoliščinah iz neke zadeve ni mogoče uporabiti niti neposredno niti posredno.

Tako je v primeru predloga za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo nacionalno sodišče in se nanaša na člen 15 Direktive 2000/43 o izvajanju načela enakega obravnavanja oseb ne glede na raso ali narodnost in na člen 17 Direktive 2000/78 o splošnih okvirih enakega obravnavanja pri zaposlovanju in delu, katerega namen ni preveriti, ali diskriminacija pri plači na podlagi pripadnosti družbeno-poklicni kategoriji ali na podlagi delovnega mesta spada na področje uporabe teh določb, temveč v prošnji za razlago Sodišča bolj ali manj izhaja iz predpostavke, da je tako, pri čemer pa se te določbe prava Unije v okoliščinah obravnavane zadeve očitno ne morejo uporabiti niti neposredno niti posredno.

Člen 15 Direktive 2000/43 in člen 17 Direktive 2000/78 se očitno ne moreta uporabiti za diskriminacijo pri plači na podlagi pripadnosti družbeno-poklicni kategoriji ali na podlagi delovnega mesta. Načelo enakega obravnavanja, ki mu ti direktivi zagotavljata varstvo, se namreč uporablja samo za razloge, ki so taksativno našteti v njunem členu 1.

Kadar se z nacionalno zakonodajo za povsem notranje položaje, na primer zaradi izognitve diskriminaciji domačih državljanov ali morebitnemu izkrivljanju konkurence ali zagotovitve enakega ravnanja v primerljivih položajih, sprejmejo enake rešitve, kot jih določa pravo Unije, zagotovo obstaja interes, da se zaradi izognitve prihodnjim razhajajočim se razlagam določbe ali pojmi iz prava Unije razlagajo enako, ne glede na okoliščine, v katerih se uporabljajo.

To ni tako, če se na podlagi nacionalne določbe, s katero se ob upoštevanju člena 15 Direktive 2000/43 in člena 17 Direktive 2000/78 vzpostavlja ureditev odškodnine zaradi kršitve pravil o prepovedi diskriminacije, ki jih določata ti direktivi, ta ureditev uporablja med drugim tudi za kršitve pravil o prepovedi diskriminacije, ki izhajajo zgolj iz nacionalnega prava.

Poleg tega, čeprav lahko potreba po zagotovitvi enotne uporabe pravila prava Unije v primerih, v katerih se pravilo nacionalnega prava sklicuje na pravilo prava Unije, upraviči razširitev pristojnosti Sodišča na vsebino teh pravil, tudi če se ta pravila v danem položaju lahko uporabijo le posredno, pa to ne more povzročiti – ne da bi bilo kršeno načelo delitve pristojnosti med Unijo in njenimi državami članicami – da bi se temu pravilu prava Unije podelila primarnost glede na pravila nacionalnega prava, ki so hierarhično višje, kar bi v takem položaju zahtevalo, da se to pravilo nacionalnega prava ne uporabi ali da se razlaga na določen način.

(Glej točke 28, od 32 do 34 in od 39 do 48 ter izrek.)