Keywords
Summary

Keywords

1. Vprašanja za predhodno odločanje – Nujni postopek predhodnega odločanja – Pogoji – Preizkus, ki ga Sodišče opravi po uradni dolžnosti

(Poslovnik Sodišča, člen 104b, prvi odstavek)

2. Pravosodno sodelovanje v civilnih zadevah – Pristojnost in priznavanje ter izvrševanje sodnih odločb v zakonskih sporih in sporih v zvezi s starševsko odgovornostjo – Uredba št. 2201/2003 – Sodna odločba o odreditvi vrnitve nezakonito premeščenega otroka, o kateri je bilo izdano potrdilo in ki je bila izdana v državi članici izvora

(Listina Evropske unije o temeljnih pravicah, člen 24; Uredba Sveta št. 2201/2003, člen 42(2), prvi pododstavek,(a))

3. Pravosodno sodelovanje v civilnih zadevah – Pristojnost in priznavanje ter izvrševanje sodnih odločb v zakonskih sporih in sporih v zvezi s starševsko odgovornostjo – Uredba št. 2201/2003 – Sodna odločba o odreditvi vrnitve nezakonito premeščenega otroka, o kateri je bilo izdano potrdilo in ki je bila izdana v državi članici izvora

(Listina Evropske unije o temeljnih pravicah, člen 24; Uredba Sveta št. 2201/2003, člen 42)

Summary

1. Sodišče priznava nujnost odločanja v primerih premestitve otroka, zlasti kadar bi utegnila ločitev otroka od tistega od staršev, ki mu je bila prej dodeljena pravica do varstva in vzgoje, čeprav zgolj začasno, poslabšati njune odnose ali jim škoditi in povzročiti duševno škodo.

Kadar je otrok ločen od očeta že več kot dve leti in da zaradi daljave in napetih odnosov med starši obstaja resno in konkretno tveganje, da otrok med postopkom, ki poteka pred predložitvenim sodiščem, ne bo imel stikov z očetom, lahko Sodišče odloči, da se bo predlog za sprejetje predhodne odločbe obravnaval po nujnem postopku, saj bi utegnila uporaba rednega postopka za obravnavo predloga za sprejetje predhodne odločbe resno ali celo nepopravljivo škoditi odnosom med enim od staršev in otrokom ter dalje ogroziti vključitev otroka v njegovo družinsko in družbeno okolje v primeru morebitne vrnitve v kraj, kjer je prebival pred ugrabitvijo.

(Glej točke od 39 do 41.)

2. Pravica otroka do izjave, kakor je določena v členu 24 Listine o temeljnih pravicah in členu 42(2), prvi pododstavek, točka (a), Uredbe št. 2201/2003 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v zakonskih sporih in sporih v zvezi s starševsko odgovornostjo ter o razveljavitvi Uredbe (ES) št. 1347/2000, ne zahteva, da je treba nujno opraviti zaslišanje pred sodiščem države članice izvora, temveč določa, da mora imeti ta otrok na voljo zakonite postopke in pogoje, ki mu omogočajo, da svobodno izrazi svoje mnenje, ki ga sodišče upošteva. Z drugimi besedami, čeprav člen 24 Listine o temeljnih pravicah in člen 42(2), prvi pododstavek, točka (a), Uredbe št. 2201/2003 sodišču države članice izvora ne nalagata, naj v vsakem primeru opravi zaslišanje otroka, in mu tako puščata nekaj manevrskega prostora, pa kadar sodišče odloči, da bo otroka zaslišalo, ti določbi zahtevata, da glede na otrokove koristi in okoliščine vsakega posameznega primera sprejme vse primerne ukrepe za tako zaslišanje, da bi se spoštoval polni učinek navedenih določb, tako da ima otrok dejansko in učinkovito možnost, da se opredeli. Z enakim namenom mora sodišče države članice izvora kar najbolj in vedno ob upoštevanju koristi otroka uporabiti vsa sredstva, ki jih ima na podlagi nacionalnega prava na voljo, in posebne instrumente mednarodnega pravosodnega sodelovanja, po potrebi tudi tiste, ki jih določa Uredba št. 1206/2001 o sodelovanju med sodišči držav članic pri pridobivanju dokazov v civilnih ali gospodarskih zadevah.

(Glej točke od 65 do 67.)

3. Kadar je bila sodna odločba o odreditvi vrnitve nezakonito premeščenega otroka izdana, ne da bi bil ta otrok zaslišan, pristojno sodišče države članice izvršitve ne sme nasprotovati izvršitvi take odločbe, o kateri je bilo izdano potrdilo, z obrazložitvijo, da je sodišče države članice izvora, ki je izdalo to odločbo, kršilo člen 42 Uredbe št. 2201/2003 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v zakonskih sporih in sporih v zvezi s starševsko odgovornostjo ter o razveljavitvi Uredbe št. 1347/2000, razlagan v skladu s členom 24 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, saj presoja obstoja take kršitve spada izključno v pristojnost sodišč države članice izvora.

Sistemi za priznavanje in izvrševanje sodnih odločb, izrečenih v državi članici, ki jih določa Uredba št. 2201/2003, namreč temeljijo na načelu medsebojnega zaupanja med državami članicami glede tega, da njihovi nacionalni pravni redi ponujajo enakovredno in učinkovito varstvo temeljnih pravic, priznanih na ravni Unije zlasti v Listini o temeljnih pravicah. Zainteresirane stranke morajo torej v nacionalnem pravnem redu države članice izvora uveljavljati pravna sredstva za izpodbijanje zakonitosti sodne odločbe, o kateri je bilo izdano potrdilo v skladu s členom 42 Uredbe št. 2201/2003.

(Glej točke 70, 71 in 75 ter izrek.)