Zadeva C-89/08 P

Evropska komisija

proti

Irski in drugim

„Pritožba — Državne pomoči — Oprostitev plačila trošarine za mineralna olja — Uredba (ES) št. 659/1999 — Člen 1(b)(v) — Neobrazložitev — Preizkus po uradni dolžnosti — Razlog javnega reda, ki ga sodišče Skupnosti preizkusi po uradni dolžnosti — Kršitev načela kontradiktornosti — Obseg obveznosti obrazložitve“

Sklepni predlogi generalnega pravobranilca Y. Bota, predstavljeni 12. maja 2009   I ‐ 11248

Sodba Sodišča (veliki senat) z dne 2. decembra 2009   I ‐ 11277

Povzetek sodbe

1. Ničnostna tožba – Razlogi – Bistvena kršitev postopka – Preizkus sodišča po uradni dolžnosti

   (člen 230 ES)

2. Pravo Skupnosti – Načela – Pravica do obrambe – Načelo kontradiktornosti – Spoštovanje v okviru sodnega postopka

   (Poslovnik Splošnega sodišča, člen 62)

3. Pomoči, ki jih dodelijo države – Veljavne in nove pomoči – Razvoj skupnega trga

   (člen 253 ES)

1.  Neobstoj ali nezadostnost obrazložitve pomeni bistveno kršitev postopka v smislu člena 230 ES in je razlog javnega reda, na katerega lahko pazi in mora paziti sodišče Skupnosti po uradni dolžnosti. Sodišče Skupnosti s preizkusom takšnega razloga po uradni dolžnosti ne izstopi iz okvira spora, o katerem odloča, in nikakor ne krši postopkovnih pravil glede predstavitve predmeta spora in tožbenih razlogov v tožbi.

   (Glej točki 34, 35.)

2.  Načelo kontradiktornosti je sestavni del pravice do obrambe. Velja v vsakem postopku, v katerem bi lahko bila izdana odločba institucije Skupnosti, ki občutno vpliva na interese neke osebe. Sodišča Skupnosti skrbijo, da se v postopkih, ki jih vodijo, spoštuje načelo kontradiktornosti in da ga tudi sama spoštujejo.

   Vsaka stranka v postopku pred sodišči Skupnosti je ne glede na pravni status upravičena, da se spoštuje načelo kontradiktornosti. Zato se nanj lahko sklicujejo tudi institucije Skupnosti, kadar so stranke v teh postopkih.

   Načelo kontradiktornosti mora spoštovati tudi sodišče, zlasti kadar v sporu razsoja na podlagi razloga, ki je bil preizkušen po uradni dolžnosti.

   Načelo kontradiktornosti na splošno ne podeljuje samo vsaki stranki v postopku pravico, da se seznani z dokazi in stališči, ki jih sodišču predloži njen nasprotnik, ter da o njih razpravlja, in ne nasprotuje samo temu, da odločba sodišča Skupnosti temelji na dejstvih ali dokumentih, za katere stranke – ali ena od njih – niso vedele in glede katerih zato niso mogle podati stališč. Na splošno pomeni tudi strankino pravico, da se seznani z elementi, ki jih sodišče preizkusi po uradni dolžnosti in na katere namerava opreti svojo odločitev, in da o njih razpravlja.

   Diskrecijske pravice, ki jo ima Splošno sodišče glede ponovne otvoritve ustnega postopka na podlagi člena 62 Poslovnika, ni mogoče uresničevati, ne da bi se upoštevala obveznost spoštovanja načela kontradiktornosti.

   Načelo kontradiktornosti krši sodba, s katero se sporna odločba Komisije razglasi za nično na podlagi razloga, ki je bil preizkušen po uradni dolžnosti in ki se nanaša na kršitev člena 253 ES, ne da bi bile stranke predhodno, to je med pisnim ali ustnim postopkom, pozvane, naj predstavijo svoja stališča o navedenem razlogu. Čeprav je namreč neobrazložitev akta Skupnosti napaka, ki je načeloma ni mogoče popraviti, ugotovitev te neobrazložitve kljub temu temelji na presoji, pri kateri je treba upoštevati nekatere elemente. Takšna presoja je lahko predmet razprave, zlasti kadar se ne nanaša na popolni neobstoj obrazložitve, temveč na obrazložitev natančno določenega vprašanja o dejanskem stanju in pravu.

   (Glej točke od 50 do 57, od 59 do 61.)

3.  Na podlagi člena 1(b)(v) Uredbe št. 659/1999 o uporabi člena 88 ES se za veljavno šteje pomoč, ki ob začetku izvajanja ni bila pomoč, pozneje pa je to postala zaradi razvoja skupnega trga in je država članica ni spremenila. Pojem razvoja skupnega trga je mogoče razumeti kot spremembo gospodarskega in pravnega okvira v sektorju, na katerega se nanaša zadevni ukrep, in ne velja, če Komisija spremeni presojo na podlagi strožje uporabe pravil na področju državnih pomoči. Splošneje, pojem veljavne ali nove državne pomoči ustreza objektivnemu stanju. Vsebina tega pojma ne more biti odvisna od ravnanja ali izjav institucij.

   Tako čeprav mora biti obveznost obrazložitve akta Skupnosti, določena v členu 253 ES, prilagojena značilnostim tega akta, Komisija ni dolžna navesti razlogov, iz katerih je v prejšnjih odločbah neki ukrep presodila drugače.

   Zato okoliščine, ki se nanašajo po eni strani predvsem na to, da je Komisija – ko je Svet sprejemal odločbe o odobritvi spornih oprostitev – menila, da te ne povzročajo izkrivljanja konkurence in ne ovirajo dobrega delovanja skupnega trga, in po drugi strani na to, da bi bilo na podlagi teh odločb mogoče sklepati, da enakih oprostitev ni mogoče opredeliti kot državne pomoči, niso takšne, da bi bila Komisija zaradi njih načeloma dolžna obrazložiti sporno odločbo glede neuporabe člena 1(b)(v) Uredbe št. 659/1999.

   (Glej točke od 70 do 73, 75.)