Zadeva C-566/07

Staatssecretaris van Financiën

proti

Stadeco BV

(Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Hoge Raad der Nederlanden)

„Šesta direktiva o DDV — Člen 21(1)(c) — Davek, dolgovan samo zato, ker je bil izkazan na računu — Popravek neupravičeno zaračunanega davka — Neupravičena obogatitev“

Sklepni predlogi generalne pravobranilke J. Kokott, predstavljeni 12. marca 2009   I ‐ 5298

Sodba Sodišča (tretji senat) z dne 18. junija 2009   I ‐ 5308

Povzetek sodbe

1. Davčne določbe – Usklajevanje zakonodaj – Prometni davki – Skupni sistem davka na dodano vrednost – Davek, dolgovan samo zato, ker je bil izkazan na računu

   (Direktiva Sveta 77/388, člen 21(1)(c))

2. Davčne določbe – Usklajevanje zakonodaj – Prometni davki – Skupni sistem davka na dodano vrednost – Davek, dolgovan samo zato, ker je bil izkazan na računu

   (Direktiva Sveta 77/388)

1.  Člen 21(1)(c) Šeste direktive 77/388 o usklajevanju zakonodaje držav članic o prometnih davkih, kakor je bila spremenjena z Direktivo 91/680, je treba razlagati tako, da se davek na dodano vrednost na podlagi te določbe dolguje v državi članici, na katero se nanaša davek na dodano vrednost, ki je izkazan na računu ali drugem dokumentu, ki se priznava kot račun, čeprav zadevna transakcija v tej državi članici ni bila obdavčljiva. Drugače kot pri davčni obveznosti, ki morebiti nastane zaradi transakcije, ki je predmet davka na dodano vrednost, kraj opravljanja storitve, na podlagi katere je bil račun izdan, ni pomemben za nastanek davčne obveznosti, ki jo določa člen 21(1)(c) Šeste direktive in ki obstaja samo zato, ker je bil davek izkazan na tem računu.

   Nacionalno sodišče mora presoditi, upoštevajoč vse upoštevne okoliščine, na katero državo članico se nanaša na zadevnem računu izkazan davek na dodano vrednost. Upoštevati je mogoče zlasti izkazano stopnjo, valuto, v kateri je izražen znesek plačila, jezik, v katerem je napisan, vsebino in okoliščine zadevnega računa, sedež izdajatelja računa in prejemnika opravljenih storitev ter njuno ravnanje.

   (Glej točke 27, 33 in točko 1 izreka.)

2.  Načelo davčne nevtralnosti načeloma ne nasprotuje temu, da država članica za popravek davka na dodano vrednost, ki je dolgovan v tej državi članici samo zato, ker je bil zmotno izkazan na izdanem računu, določi pogoj, da mora davčni zavezanec izdati prejemniku opravljenih storitev popravljen račun, ki ne izkazuje omenjenega davka, če ta davčni zavezanec ni pravočasno popolnoma odpravil nevarnosti izgube davčnih prihodkov.

   Poleg tega, ker nacionalne davčne oblasti za popravek davka na dodano vrednost zahtevajo, da izdajatelj zadevnega računa nakaže prejemniku opravljenih storitev znesek neupravičeno plačanega davka, pravo Skupnosti ne nasprotuje temu, da nacionalna pravna ureditev zavrne vračila neupravičeno obračunanih davkov, če bi to za upravičence pomenilo neupravičeno obogatitev.

   Obstoj in stopnjo neupravičene obogatitve, ki naj bi jo povzročilo vračilo davka davčnemu zavezancu, ki je bil glede na pravo Skupnosti neupravičeno obračunan, je mogoče določiti šele po opravljeni analizi, v kateri se upoštevajo vse upoštevne okoliščine. V zvezi s tem mora takšno analizo opraviti predložitveno sodišče. Zlasti je lahko upošteven odgovor na vprašanje, ali se pogodbe, sklenjene med izdajateljem računa in prejemnikom opravljenih storitev, nanašajo na plačilo fiksnega zneska za opravljene storitve ali pa na osnovne zneske, povečane za – če je to potrebno – veljavne davke. V prvem primeru morda ne bi šlo za neupravičeno obogatitev izdajatelja računa.

   (Glej točke od 48 do 51 in točko 2 izreka.)