Keywords
Summary

Keywords

1. Pristop novih držav članic k Skupnostim – Akt o pristopu iz leta 2003 – Skupnostna ureditev, ki ni bila objavljena v Uradnem listu v jeziku nove države članice, ki je eden od uradnih jezikov Evropske unije – Nezmožnost uveljavljanja proti posameznikom

(Akt o pristopu iz leta 2003, člen 58)

2. Vprašanja za predhodno odločanje – Pristojnost Sodišča

(člena 234 ES in 254(2), prvi stavek, ES; Akt o pristopu iz leta 2003, člena 2 in 58; Uredba Sveta št. 1, člena 4 in 5)

3. Vprašanja za predhodno odločanje – Razlaga – Časovni učinki sodb, s katerimi se razlaga pravo Skupnosti

(člena 231 ES in 234 ES)

Summary

1. Člen 58 Akta o pogojih pristopa Češke republike, Republike Estonije, Republike Cipra, Republike Latvije, Republike Litve, Republike Madžarske, Republike Malte, Republike Poljske, Republike Slovenije in Slovaške republike k Evropski uniji in prilagoditvah pogodb, na katerih temelji Evropska unija, nasprotuje temu, da bi se obveznosti, vsebovane v skupnostni ureditvi, ki ni bila objavljena v Uradnem listu Evropske unije v jeziku nove države članice, ta jezik pa je eden od uradnih jezikov Evropske unije, uveljavljale zoper posameznike v tej državi, čeprav bi se te osebe s to ureditvijo lahko seznanile drugače.

Nujnost po pravni varnosti namreč zahteva, da skupnostna ureditev omogoči osebam, na katere se nanaša, da se natančno seznanijo z obsegom obveznosti, ki jim jih nalaga, kar se lahko zagotovi zgolj z uradno objavo te ureditve v uradnem jeziku naslovnika. V nasprotju z načelom enakega obravnavanja bi poleg tega bilo obveznosti, naložene s skupnostno ureditvijo, uporabiti enako za posameznike iz starih držav članic, ki so imeli možnost, da se s temi obveznostmi seznanijo v jeziku svoje države prek Uradnega lista Evropske unije, in za posameznike iz priključenih držav članic, ki jim je bila zaradi prepozne objave taka seznanitev onemogočena. Spoštovanje teh temeljnih načel ni v nasprotju z načelom učinkovitosti prava Skupnosti, saj se slednje načelo ne more nanašati na pravila, ki jih zoper posameznike še ni mogoče uveljavljati. Stališče, po katerem bi bilo zaradi načela učinkovitosti uveljavljanje akta, ki ni bil uradno objavljen, priznano, bi bilo nezakonito in bi povzročilo, da bi posamezniki v zadevni državi članici nosili negativne posledice nespoštovanja obveznosti, ki jo ima uprava Skupnosti, da jim na dan pristopa omogoči dostop do celotnega pravnega reda Skupnosti v vseh uradnih jezikih Unije.

Poleg tega okoliščina, da gre za subjekt mednarodne trgovine, ki mora poznati vsebino carinskih obveznosti, ne more zadostovati, da bi bilo mogoče zoper posameznika uveljavljati skupnostno ureditev, ki ni bila uradno objavljena v Uradnem listu Evropske unije.

Prav tako, čeprav je skupnostna zakonodaja dostopna prek interneta in čeprav se posamezniki čedalje pogosteje z njo seznanjajo po tej poti, tak dostop do te zakonodaje ne more biti enakovreden uradni objavi v Uradnem listu Evropske unije ob neobstoju vsakršne ureditve v zvezi s tem v pravu Skupnosti. Sicer pa, čeprav so različne države članice kot veljavno obliko objave sprejele elektronsko objavo, je ta predmet zakonodajnih ali podzakonskih besedil in jo države članice natančno urejajo in natančno določajo primere, v katerih je taka objava veljavna. V sedanjem stanju prava Skupnosti Sodišče ne more ugotoviti, da ta oblika dostopa do skupnostne zakonodaje zadostuje za zagotovitev možnosti, da se uveljavlja zoper posameznike. Zato je različica uredbe Skupnosti, objavljena v Uradnem listu Evropske unije, v sedanjem stanju prava Skupnosti edina verodostojna, tako da se prejšnja elektronska različica te objave, tudi če se izkaže, da je v skladu z objavljeno različico, zoper posameznike ne more uveljavljati.

(Glej točke od 38 do 42, 45, 46, od 48 do 51 in točko 1 izreka.)

2. Sodišče je, s tem da je razsodilo, da uredbe Skupnosti, ki ni bila objavljena v jeziku države članice, ni mogoče uveljavljati zoper posameznike v tej državi, razlagalo pravo Skupnosti v smislu člena 234 ES.

Določbe člena 254(2), prvi stavek, ES ter členov 2 in 58 Akta o pogojih pristopa Češke republike, Republike Estonije, Republike Cipra, Republike Latvije, Republike Litve, Republike Madžarske, Republike Malte, Republike Poljske, Republike Slovenije in Slovaške republike k Evropski uniji in prilagoditvah pogodb, na katerih temelji Evropska unija, ter členov 4 in 5 Uredbe št. 1 o določitvi jezikov, ki se uporabljajo v Evropski gospodarski skupnosti, namreč ne vplivajo na veljavnost uredbe, uporabljive v državah članicah, v katerih je bila uradno objavljena. Poleg tega okoliščina, da te uredbe ni mogoče uveljavljati zoper posameznike iz države članice, v jeziku katere ni bila objavljena, nikakor ne vpliva na dejstvo, da so, glede na to, da je del pravnega reda Skupnosti, od pristopa njene določbe za zadevno državo članico zavezujoče. Namen in učinek skupne razlage navedenih določb je odložiti uveljavitev obveznosti, ki jih skupnostna uredba nalaga, zoper posameznike v državi članici, dokler se ti z njimi ne morejo uradno in nedvoumno seznaniti.

(Glej točke od 57 do 61 in točko 2 izreka.)

3. V okviru odločanja o vprašanjih za predhodno odločanje glede razlage določbe prava Skupnosti lahko Sodišče ob uporabi splošnega načela pravne varnosti, ki je sestavni del pravnega reda Skupnosti, osebam, ki jih posamezna določba zadeva, izjemoma omeji možnost sklicevanja na določbo, o kateri je Sodišče sprejelo razlago, s katero bi izpodbijale pravna razmerja, nastala v dobri veri. Toda čeprav ne gre za vprašanje časovne omejitve učinkov sodbe Sodišča, ki se nanaša na razlago določbe prava Skupnosti, temveč za vprašanje omejitve učinkov sodbe, s katero je bilo ugotovljeno, da se akt Skupnosti, ki ni bil objavljen v jeziku države članice, ne more uveljavljati na ozemlju te države, ta na podlagi prava Skupnosti ni zavezana preverjati upravnih ali sodnih odločb, sprejetih na podlagi takih pravil, ki so postale dokončne na podlagi uporabljivih nacionalnih pravil.

Na podlagi izrecne določbe Pogodbe ES, in sicer člena 231 ES, lahko Sodišče, ko je akt razglašen za ničnega in se šteje, da ni nikoli obstajal, odloči, da ima kljub temu določene pravne učinke. Iste zahteve pravne varnosti narekujejo, da isto velja glede nacionalnih odločb, sprejetih na podlagi določb prava Skupnosti, ki jih zato, ker niso bile uradno objavljene v Uradnem listu Evropske unije v uradnem jeziku zadevne države, ni bilo mogoče uveljaviti na ozemlju določene države članice, razen tistih odločb, ki so bile izpodbijane v upravnem ali sodnem postopku do datuma sodbe.

Na podlagi prava Skupnosti je lahko drugače zgolj v izjemnih primerih, v katerih so sprejeti zlasti represivni upravni ukrepi ali sodne odločbe, s katerimi so kršene temeljne pravice, kar morajo v teh okvirih ugotavljati pristojni nacionalni organi.

(Glej točke od 67 do 73.)