Keywords
Summary

Keywords

1. Prosto gibanje oseb – Svoboda ustanavljanja – Določbe Pogodbe – Področje uporabe

(členi 43 ES in od 56 ES do 58 ES)

2. Prosto gibanje oseb – Svoboda ustanavljanja – Davčna zakonodaja

(člen 43 ES)

Summary

1. Davčni predpisi na področju davkov na dediščino, ki kot pogoj za oprostitev plačila teh davkov, predvidenih za družinska podjetja, določajo neko število zaposlenih delavcev v regiji zadevne države članice, močno vplivajo na svobodo ustanavljanja in sodijo na področje uporabe člena 43 ES. Če ima tak nacionalni ukrep omejevalne učinke na prosti pretok kapitala, bi bili taki učinki neizogibna posledica morebitne ovire za svobodo ustanavljanja in ne bi upravičevali preučitve navedenega ukrepa z vidika členov od 56 ES do 58 ES.

(Glej točke 12, 16 in 18.)

2. Če ni utemeljenega razloga, da davčni predpisi države članice na področju davkov na dediščino iz oprostitve plačila teh davkov, predvidene za družinska podjetja, izključujejo podjetja, ki so tri leta pred smrtjo zapustnika zaposlovala vsaj pet delavcev v drugi državi članici, medtem ko tako oprostitev dovoljujejo, če so delavci zaposleni v regiji prve države članice, so ti predpisi v nasprotju s členom 43 ES.

Ti predpisi so namreč v nasprotju s členom 43 ES predvsem v tem, da določajo različno obravnavanje med davčnimi zavezanci glede na kraj sedeža družbe, v kateri imajo ti zavezanci kapitalski delež in ki v določenem obdobju zaposluje določeno število delavcev. Ti predpisi uvajajo posredno diskriminacijo med davčnimi zavezanci na podlagi kraja zaposlovanja določenega števila delavcev v določenem obdobju, s tem da ta pogoj nesporno lažje izpolni družba, ki že ima sedež v zadevni državi članici.

Takih predpisov tudi ni mogoče upravičiti s sklicevanjem na preživetje malih in srednje velikih podjetij ter na ohranitev zaposlovanja v njih, ker so podjetja s sedežem v drugi državi članici glede cilja, da se prepreči, da obremenitev z davkom na dediščino ne bi ogrozila kontinuitete družinskih podjetij in torej delovnih mest, ki jih ta zagotavljajo, v primerljivem položaju kot podjetja s sedežem v prvi državi članici.

Zadevnih predpisov poleg tega ni mogoče upravičiti s potrebo po zaščiti učinkovitosti davčnega nadzora, ker bi davčni organi lahko od zadevnih davčnih zavezancev zahtevali, da sami predložijo dokaze, ki so potrebni, da se v celoti zagotovi, da se navedene ugodnosti dodeli le, če zadevne zaposlitve izpolnjujejo merila, določena z nacionalnim pravom.

(Glej točke 19, 21, 22, od 27 do 29 in izrek.)