Zadeva C-238/05

Asnef-Equifax, Servicios de Información sobre Solvencia y Crédito, SL

in

Administración del Estado

proti

Asociación de Usuarios de Servicios Bancarios (Ausbanc)

(Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Tribunal Supremo)

„Konkurenca — Člen 81 ES — Sistem izmenjave informacij o plačilni sposobnosti strank med finančnimi institucijami — Predlog za sprejetje predhodne odločbe — Dopustnost — Vpliv na trgovino med državami članicami — Omejevanje konkurence — Korist potrošnikov“

Sklepni predlogi generalnega pravobranilca L. A. Geelhoeda, predstavljeni 29. junija 2006   I - 11131

Sodba Sodišča (tretji senat) z dne 23. novembra 2006   I - 11145

Povzetek sodbe

1. Vprašanja za predhodno odločanje – Pristojnost Sodišča

   (člen 234 ES)

2. Konkurenca – Omejevalni sporazumi – Sporazumi med podjetji

   (člen 81(1) ES)

3. Konkurenca – Omejevalni sporazumi – Usklajeno ravnanje – Pojem

   (člen 81(1) ES)

4. Konkurenca – Omejevalni sporazumi – Škodovanje konkurenci

   (člen 81(1) ES)

5. Konkurenca – Omejevalni sporazumi – Prepoved – Izjema – Pogoji

   (člen 81(1) in (3) ES)

1.  V postopku iz člena 234 ES Sodišče glede na razdelitev nalog med Sodiščem in nacionalnimi sodišči ni pristojno preučiti, ali je bila odločba, o kateri presoja, sprejeta v skladu z nacionalnimi predpisi o organiziranosti sodišč in sodnem postopku.

   V okviru sodelovanja med Sodiščem in nacionalnimi sodišči, vzpostavljenem na podlagi člena 234 ES, je le nacionalno sodišče, ki odloča v sporu in ki mora prevzeti odgovornost za sodno odločitev, ki jo je treba sprejeti, pristojno za presojo, glede na posebnosti zadeve, o tem, ali potrebuje predhodno odločbo za to, da izda sodbo, in o pomembnosti vprašanj, ki jih zastavi Sodišču. Zato mora Sodišče, kadar se zastavljena vprašanja za predhodno odločanje nanašajo na razlago prava Skupnosti, o njih načeloma odločiti.

   Vendar mora Sodišče v izjemnih primerih samo preizkusiti okoliščine, v katerih mu je zadevo predložilo nacionalno sodišče, da preveri, ali je zanjo pristojno. Duh medsebojnega sodelovanja, v katerem poteka postopek za izdajo predhodne odločbe, namreč zahteva tudi to, da nacionalno sodišče upošteva funkcijo, zaupano Sodišču, ki je prispevati k razsojanju v državah članicah, in ne podajati posvetovalnih mnenj o splošnih ali hipotetičnih vprašanjih.

   V zvezi s tem je zavrnitev predloga nacionalnega sodišča mogoča samo, če je očitno, da zahtevana razlaga prava Skupnosti nima nobene zveze z dejanskim stanjem ali s predmetom spora v postopku v glavni stvari, če je problem hipotetičen ali če Sodišče nima na voljo dejanskih in pravnih elementov, potrebnih za to, da bi lahko na zastavljena vprašanja dalo uporabne odgovore.

   To ne velja, če lahko rešitev spora, o katerem odloča predložitveno sodišče, zahteva tako uporabo skupnostnega kot nacionalnega konkurenčnega prava in če želi nacionalno sodišče s predlogom za sprejetje predhodne odločbe v bistvu zagotoviti spoštovanje pravila o primarnosti prava Skupnosti.

   (Glej točke od 14 do 17, 20, 21.)

2.  Razlaga in uporaba pogoja iz člena 81(1) ES v zvezi z učinki sporazumov na trgovino med državami članicami morata temeljiti na namenu tega pogoja, ki je v kontekstu konkurenčne ureditve opredelitev področja veljave prava Skupnosti v razmerju do prava držav članic. Na področje prava Skupnosti tako spadajo vsi omejevalni sporazumi in vsa ravnanja, ki lahko prizadenejo trgovino med državami članicami tako, da bi lahko ogrozili uresničitev ciljev enotnega trga med državami članicami, zlasti z ločitvijo nacionalnih trgov ali s spreminjanjem strukture konkurence na skupnem trgu.

   Sklep, sporazum ali ravnanje lahko prizadene trgovino med državami članicami le, če se lahko na podlagi vseh objektivnih pravnih dokazov ali dejstev zadostno predvidi, da bi neposredno ali posredno, dejansko ali potencialno vplival na blagovno menjavo med državami članicami, in to tako, da bi lahko oviral uresničitev enotnega trga med državami članicami. Med drugim ta vpliv ne sme biti neznaten.

   Tako gre za vpliv na trgovino znotraj Skupnosti takrat, ko je izpolnjenih več predpostavk, ki ne bi bile nujno odločilne, če bi se upoštevale posamično. Da bi ugotovili, ali omejevalni sporazum znatno vpliva na trgovino med državami članicami, ga je treba preučiti v gospodarskem in pravnem smislu.

   S tega vidika je po eni strani zgolj dejstvo, da so med udeleženci nacionalnega omejevalnega sporazuma tudi podjetja iz drugih držav članic, pomemben dejavnik pri presoji, vendar to samo po sebi ni odločilno za zaključek, da je bil izpolnjen pogoj v zvezi z vplivom na trgovino med državami članicami.

   Po drugi strani dejstvo, da se omejevalni sporazum nanaša zgolj na trženje proizvodov v samo eni državi članici, ne zadostuje za izključitev možnosti, da bi bila lahko prizadeta trgovina med državami članicami. Omejevalni sporazum, ki se nanaša na celotno ozemlje države članice, namreč po svoji naravi utrjuje delitev trga na nacionalni podlagi, tako da ovira gospodarsko prepletenost, ki jo Pogodba uresničuje.

   Dalje, okoliščina, da omejevalni sporazum ali ravnanje povečuje obseg trgovine med državami članicami, ne izključuje možnosti, da ta omejevalni sporazum ali ravnanje vpliva na trgovino.

   Zato mora glede sistema izmenjave informacij o plačilni sposobnosti strank med finančnimi institucijami nacionalno sodišče ugotoviti, ali glede na značilnosti zadevnega nacionalnega trga obstaja zadostna verjetnost, da bi izvajanje takšnega sistema lahko neposredno ali posredno, dejansko ali potencialno vplivalo na kreditno ponudbo v zadevni državi članici s strani gospodarskih subjektov iz drugih držav članic, in da ta vpliv ni nepomemben.

   V okviru takšne presoje mora nacionalno sodišče upoštevati predvidljiv razvoj pogojev konkurence in trgovinskih tokov med državami članicami. Tu mora na primer upoštevati morebitni razvoj čezmejnih dejavnosti in predvidljiv vpliv morebitnih političnih ali zakonodajnih pobud za zmanjšanje pravnih ali tehničnih ovir v trgovini.

   (Glej točke od 33 do 39, 43, 44.)

3.  Iz določb Pogodbe v zvezi s konkurenco nujno izhaja, da mora vsak gospodarski subjekt avtonomno določiti politiko, ki jo bo uresničeval na skupnem trgu. Zato taka zahteva po avtonomnosti nasprotuje vsakim neposrednim ali posrednim stikom med gospodarskimi subjekti, ki bi bodisi vplival na ravnanje dejanskega ali potencialnega konkurenta na trgu bodisi takemu konkurentu razkril ravnanje na trgu, za katero se je podjetje odločilo ali ki se ga namerava držati, kadar imajo ti stiki, upoštevajoč naravo dobavljenih proizvodov ali opravljenih storitev, velikost in število podjetij in tudi velikost trga, za cilj ali končno posledico ustvaritev pogojev konkurence, ki ne ustrezajo normalnim pogojem na zadevnem trgu.

   Vendar pa taka zahteva po avtonomnosti ne izključuje pravice gospodarskih subjektov, da se inteligentno prilagodijo ugotovljenemu ali pričakovanemu ravnanju svojih konkurentov.

   Zato združljivosti sistema izmenjave informacij o plačilni sposobnosti strank med finančnimi institucijami s pravili Skupnosti o konkurenci ni mogoče presojati abstraktno. Presoja je odvisna od ekonomskih razmer na zadevnih trgih in od posebnih značilnosti zadevnega sistema, kot so med drugim njegovi pogoji za dostop in udeležbo pri izmenjavi ter narava izmenjanih informacij – ta je lahko na primer javna ali zaupna, agregatna ali podrobna, zgodovinska ali aktualna – njihova pogostost in pomembnost pri določanju cen, količin ali pogojev za storitve.

   (Glej točk od 52 do 54.)

4.  Sistem izmenjave informacij o plačilni sposobnosti strank med finančnimi institucijami z zmanjševanjem neplačevanja posojilojemalcev načeloma lahko izboljšujejo delovanje kreditne ponudbe. Če finančne institucije zaradi pomanjkanja informacij o tveganju neplačila posojilojemalcev ne morejo ločiti tistih posojilojemalcev, ki verjetneje ne bodo izpolnili obveznosti, bo namreč tveganje institucij nujno večje in bodo te stremele k temu, da ga vračunajo pri obračunu stroškov kredita vsem posojilojemalcem, vključno s tistimi, za katere je verjetneje, da bodo obveznost izpolnili, s čimer bodo zadnji plačali višje stroške, kot bi jih sicer, če bi institucija imela možnost oceniti verjetnost vračila natančneje, to pa je ravno tendenca, ki jo sistem izmenjave informacij, kakršen je zgoraj navedeni, lahko zmanjšuje.

   Dalje se zdi, da sistem izmenjave informacij o plačilni sposobnosti strank med finančnimi institucijami z zmanjševanjem pomembnosti informacij, ki jih imajo finančne institucije o svojih lastnih strankah, načeloma lahko povečajo mobilnost potrošnikov kredita in lahko novim konkurentom olajšuje vstop na trg.

   Zato je treba člen 81(1) ES razlagati tako, da sistem izmenjave kreditnih informacij med finančnimi institucijami o plačilni sposobnosti strank načeloma ne povzroča omejevanja konkurence v smislu te določbe, če upoštevni trg oziroma trgi niso močno koncentrirani, če sistem ne dopušča identifikacije upnikov in če pogoji za dostop in uporabo za finančne institucije niso pravno ali dejansko diskriminatorni.

   (Glej točke 55, 56, 61, 72 in točko 1 izreka.)

5.  Če se s sistemom izmenjave informacij o plačilni sposobnosti strank med finančnimi institucijami omejuje konkurenca v smislu člena 81(3) ES, je uporaba izjeme iz odstavka 3 tega člena podrejena štirim kumulativnim pogojem iz te določbe in mora nacionalno sodišče ugotoviti, ali so ti pogoji izpolnjeni. Za izpolnitev pogoja, da mora biti potrošnikom zagotovljen pravičen del doseženih koristi, ni nujno, da ima vsak potrošnik posamično koristi od sporazuma, sklepa ali usklajenega ravnanja. Nasprotno, potrebno je, da je splošni učinek na potrošnike na zadevnih trgih ugoden.

   (Glej točko 72 in točko 2 izreka.)