Zadeva C-459/03

Komisija Evropskih skupnosti

proti

Irski

„Neizpolnitev obveznosti države — Konvencija Združenih narodov o pomorskem mednarodnem pravu — Del XII — Varovanje in ohranitev morskega okolja — Sistem reševanja sporov po tej konvenciji — Arbitraža, ki jo je v okviru tega sistema začela Irska proti Združenemu kraljestvu — Spor glede tovarne MOX iz Sellafielda (Združeno kraljestvo) — Irsko morje — Člen 292 ES in člen 193 AE — Zaveza, da se bodo spori o razlagi ali uporabi Pogodbe reševali le na načine, določene s Pogodbo — Mešani sporazum — Pristojnost Skupnosti — Člen 10 ES in člen 192 AE — Dolžnost sodelovanja“

Sklepni predlogi generalnega pravobranilca M. Poiaresa Madura, predstavljeni 18. januarja 2006   I - 4640

Sodba Sodišča (veliki senat) z dne 30. maja 2006   I - 4657

Povzetek sodbe

1. Mednarodni sporazumi – Sporazumi Skupnosti – Konvencija o pomorskem mednarodnem pravu

   (člena 175(1) ES in 176 ES)

2. Mednarodni sporazumi – Sporazumi Skupnosti – Konvencija o pomorskem mednarodnem pravu

   (členi 220 ES, 227 ES in 292 ES)

3. Države članice – Obveznosti

   (člena 227 ES in 292 ES; člena 142 AE in 193 AE)

4. Države članice – Obveznosti – Splošna obveznost iz člena 10 ES

   (člena 10 ES in 292 ES)

5. Države članice – Obveznosti – Obveznost sodelovanja

   (člen 10 ES; člen 192 AE)

1.  Člen 175(1) ES tvori primerno pravno podlago za sklenitev mednarodnih sporazumov na področju varstva okolja v imenu Skupnosti. Kot določa člen 176 ES, ta zunanja pristojnost Skupnosti na področju varstva okolja ni izključna, ampak načeloma deljena med Skupnostjo in državami članicami. Kljub temu se vprašanje, ali je določba mešanega sporazuma v pristojnosti Skupnosti, nanaša na dodelitev, in torej obstoj, te pristojnosti, ne na njeno izključnost ali deljenost. Iz navedenega izhaja, da zunanja pristojnost Skupnosti na področju varstva morskega okolja načeloma ni odvisna od sprejetja sekundarne zakonodaje, ki bi pokrivala zadevno področje in v katero bi se lahko ob sodelovanju držav članic pri sklepanju zadevnega sporazuma poseglo. Skupnost lahko namreč sklene sporazum na področju varstva okolja, čeprav posebna področja, ki so pokrita s temi sporazumi, še niso ali so zgolj deloma predmet predpisov na ravni Skupnosti, zaradi česar ne more priti do poseganja v te predpise.

   Vendar pa je v posebnem kontekstu Konvencije združenih narodov o pomorskem mednarodnem pravu ugotovitev o prenosu deljenih pristojnosti na Skupnost odvisna od obstoja pravil Skupnosti na področjih, ki jih pokrivajo zadevne določbe Konvencije, ne glede na njihov pomen in značilnosti. Področja, ki jih pokrivajo določbe Konvencije glede preprečevanja onesnaževanja morja, zlasti njeni členi 123, 192, 193, 194, 197, 206, 207, 211 in 213, pa zelo obširno urejajo akti Skupnosti, od katerih jih je več izrecno navedenih v dodatku k izjavi o pristojnosti Skupnosti, ki je del Sklepa Sveta 98/392, s katerim je Konvencijo potrdila Skupnost. Iz tega izhaja, da so omenjene določbe Konvencije zajete s pristojnostjo Skupnosti, ki jo je ta izvrševala s tem, da je pristopila h Konvenciji, tako da so te določbe sestavni del pravnega reda Skupnosti. Zato je Sodišče pristojno za reševanje sporov o razlagi in uporabi navedenih določb in za presojo, ali jih država članica spoštuje.

   (Glej točke 90, od 92 do 95, 108, 110, 120 in 121.)

2.  Mednarodni sporazum, kakršna je Konvencija Združenih narodov o pomorskem mednarodnem pravu, ne more posegati v ureditev pristojnosti, kot so jo določile pogodbe, in s tem v neodvisnost pravnega sistema Skupnosti, katerega spoštovanje zagotavlja Sodišče na podlagi člena 220 ES. To izključno pristojnost Sodišča potrjuje člen 292 ES, v skladu s katerim se države članice obvezujejo, da bodo spore glede razlage ali uporabe te pogodbe reševale le na načine, določene v tej pogodbi. Poleg tega ravno zadevna konvencija omogoča, da se ne posega v izključne pristojnosti Sodišča, tako da se ohrani neodvisnost pravnega sistema Skupnosti. Iz člena 282 Konvencije je namreč razvidno, da sistem reševanja sporov po Pogodbi ES, ki za reševanje sporov med državami članicami predvideva postopke, ki pripeljejo do obveznih odločb, načeloma prevlada nad sistemom iz dela XV Konvencije.

   Iz tega izhaja, da člena 220 ES in 292 ES nasprotujeta predložitvi spora glede razlage ali uporabe določb Konvencije, ki so zajete s pristojnostjo Skupnosti, ki jo je ta izvrševala s tem, da je pristopila h Konvenciji, tako da so te določbe sestavni del pravnega reda Skupnosti, arbitražnemu sodišču, ustanovljenemu v skladu z aneksom VII Konvencije. Poleg tega za spor med državama članicama zaradi domnevne kršitve obveznosti prava Skupnosti, ki jih zajemajo navedene določbe Konvencije, očitno velja eden od načinov reševanja sporov, ki jih je uvedla Pogodba v smislu člena 292 ES, in sicer postopek po členu 227 ES.

   (Glej točke od 123 do 126, 128 in 133.)

3.  To, da država članica sodišču, ki ni sodišče Skupnosti, denimo arbitražnemu sodišču, oblikovanemu v skladu z aneksom VII Konvencije Združenih narodov o pomorskem mednarodnem pravu, predloži instrumente prava Skupnosti, ki izhajajo iz Pogodbe ES in Pogodbe Euratom, da bi jih to razložilo in uporabilo v okviru postopka, katerega cilj je ugotovitev, da je druga država članica kršila določbe navedenih instrumentov, je v nasprotju z obveznostjo držav članic na podlagi člena 292 ES in člena 193 AE, da spoštujejo izključno pristojnost Sodišča za obravnavanje sporov o razlagi in uporabi določb prava Skupnosti, zlasti tako, da uporabijo postopke iz člena 227 ES in člena 142 AE, katerih cilj je ugotovitev, da je druga država članica kršila te določbe. Poleg tega uvedba in vodenje postopka pred arbitražnim sodiščem v takšnih okoliščinah pomenita očitno tveganje posega v ureditev pristojnosti po pogodbah in zato v neodvisnost pravnega sistema Skupnosti.

   (Glej točke 151, 152 in 154.)

4.  Obveznost držav članic iz člena 292 ES, da se obrnejo na sodni sistem Skupnosti in da spoštujejo izključno pristojnost Sodišča, ki je temeljna oblika tega sistema, je treba razumeti kot posebno obliko njihove splošnejše dolžnosti lojalnosti iz člena 10 ES. Zato ni potrebna ugotovitev, da splošne obveznosti iz določb člena 10 ES niso bile izpolnjene, če je neizpolnitev obveznosti že ugotovljena glede bolj specifičnih obveznosti iz prava Skupnosti, ki državo članico zavezujejo na podlagi člena 292 ES.

   (Glej točki 169 in 171.)

5.  Države članice in institucije Skupnosti so dolžne tesno sodelovati pri izpolnjevanju obveznosti, ki so jih prevzele v okviru deljene pristojnosti za sklepanje mešanih sporazumov. Tako je zlasti pri sporu, ki se nanaša predvsem na obveznosti iz mešanega sporazuma, ki pokriva področje, na katerem se pristojnosti Skupnosti in držav članic lahko skoraj prekrivajo. Predložitev takega spora sodišču, kakršno je arbitražno sodišče, ustanovljeno v skladu z aneksom VII Konvencije Združenih narodov o pomorskem mednarodnem pravu, pomeni tveganje, da se o obveznostih držav članic na podlagi prava Skupnosti ne bo izreklo Sodišče, ampak drugo sodišče.

   V teh okoliščinah obveznost tesnega sodelovanja v okviru mešanega sporazuma zajema dolžnost države članice, da predhodno obvesti pristojne institucije Skupnosti in se posvetuje z njimi, preden sproži postopek reševanja spora v okviru Konvencije.

   (Glej točke od 175 do 177 in 179.)