Zadeva C‑53/23

Asociaţia „Forumul Judecătorilor din România“
in
Asociația „Mișcarea pentru Apărarea Statutului Procurorilor“

proti

Parchetul de pe lângă Înalta Curte de Casaţie şi Justiţie - Procurorul General al României

(Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Curtea de Apel Piteşti)

Sodba Sodišča (prvi senat) z dne 8. maja 2024

„Predhodno odločanje – Pravna država – Neodvisnost sodstva – Člen 19(1) PEU – Mehanizem za sodelovanje in preverjanje – Merila, ki jih mora izpolniti Romunija – Boj proti korupciji – Preiskave kaznivih dejanj, storjenih v pravosodju – Pravna sredstva zoper imenovanje tožilcev, pristojnih za izvajanje teh preiskav – Procesno upravičenje poklicnih združenj sodnikov in tožilcev“

1. Države članice – Obveznosti – Vzpostavitev pravnih sredstev, potrebnih za zagotovitev učinkovitega pravnega varstva – Spoštovanje načela neodvisnosti sodnikov – Imenovanje tožilcev, pristojnih za izvajanje kazenskega pregona zoper sodnike in tožilce – Nacionalna ureditev v zvezi s tožbami zoper odločbe o imenovanju teh tožilcev – Poklicna združenja sodnikov in tožilcev – Procesno upravičenje – Neobstoj – Dopustnost

   (člena 2 in 19(1), drugi pododstavek, PEU; Listina Evropske unije o temeljnih pravicah, člena 12 in 47; Aarhuška konvencija; Direktiva Sveta 2000/78)

   (Glej točke od 35 do 37, od 40 do 44, 52, in od 57 do 64 ter izrek.)

Povzetek

Sodišče, na katero je Curtea de Apel Piteşti (višje sodišče v Piteștiju, Romunija) naslovilo predlog za sprejetje predhodne odločbe, je pojasnilo, da pravo Unije državam članicam ne nalaga, da poklicnim združenjem sodnikov in tožilcev dopustijo vlaganje pravnih sredstev zoper odločbe, ki se nanašajo na imenovanje tožilcev, ki so pristojni za kazenski pregon sodnikov in tožilcev.

Leta 2022 sta poklicno združenje sodnikov Asociația „Forumul Judecătorilor din România“ in poklicno združenje tožilcev Asociația „Mișcarea pentru Apărarea Statutului Procurorilor“ na predložitveno sodišče vložili tožbo za delno odpravo sklepa o imenovanju državnih tožilcev, ki so pristojni za kazenski pregon korupcijskih kaznivih dejanj, ki jih storijo sodniki ali tožilci. Združenji sta v bistvu trdili, da je nacionalna ureditev, na podlagi katere je bil sprejet ta sklep, v nasprotju s pravom Unije.

Predložitveno sodišče navaja, da bi moralo na podlagi romunskih procesnih pravil tožbo zavreči kot nedopustno. Kar zadeva združenja, sodna praksa Înalta Curte de Casație și Justiție (vrhovno kasacijsko sodišče, Romunija) dopustnost take tožbe pogojuje z obstojem neposredne povezave med upravnim aktom, ki je predmet nadzora zakonitosti, ter neposrednim ciljem in nameni, ki jih želi doseči tožeče združenje. To sodišče je namreč v več sodbah presodilo, da poklicna združenja sodnikov oziroma tožilcev ne izkazujejo pravnega interesa za izpodbijanje odločb, ki se nanašajo na imenovanje sodnikov ali tožilcev.

Vendar predložitveno sodišče poudarja, da želita tožeči stranki iz postopka v glavni stvari doseči učinkovito sodno varstvo na področju, ki ga ureja pravo Unije. Zato naj bi bilo treba ugotoviti, ali je razlaga nacionalnih postopkovnih pravil, ki jo je podalo vrhovno kasacijsko sodišče, v nasprotju s členom 2 in členom 19(1) PEU v povezavi s členoma 12 in 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju: Listina). Zato je na Sodišče naslovilo predlog za sprejetje predhodne odločbe.

Presoja Sodišča

Sodišče je na prvem mestu poudarilo, da morajo – ob upoštevanju načel enakovrednosti in učinkovitosti – načeloma države članice opredeliti procesno upravičenje in pravni interes posameznika za vložitev pravnega sredstva, ne da bi pri tem posegale v pravico do učinkovitega pravnega varstva na področjih, ki jih ureja pravo Unije, katere spoštovanje morajo države članice zagotoviti na podlagi člena 19(1), drugi pododstavek, PEU.

Države članice morajo sicer v nekaterih primerih predstavniškim združenjem dovoliti, da sprožijo sodni postopek zaradi varstva okolja ali boja proti diskriminaciji. ( 1 ) Vendar po eni strani to izhaja iz procesnih pravic, ki so predstavniškim združenjem posebej podeljene z mednarodno konvencijo ( 2 ) ali z akti sekundarne zakonodaje ( 3 ). Po drugi strani lahko države članice tudi na teh področjih – kadar ta konvencija ali ti akti ne nalagajo, da se predstavniškim združenjem prizna procesno upravičenje – takim združenjem to upravičenje priznajo ali pa ne.

V zvezi s poklicnimi združenji sodnikov in tožilcev pa nobena določba prava Unije državam članicam ne nalaga, da jim je treba zagotoviti procesne pravice, ki bi jim omogočale izpodbijanje vsakršne zatrjevane nezdružljivosti nacionalne določbe ali ukrepa, povezanih s statusom sodnikov, s pravom Unije. Zato iz obveznosti, da je treba določiti sistem pravnih sredstev in postopkov, ki posameznikom zagotavljajo spoštovanje njihove pravice do učinkovitega sodnega varstva na področjih, ki jih ureja pravo Unije, ni mogoče sklepati, da so države članice na splošno zavezane tem združenjem zagotoviti pravico do vložitve pravnega sredstva, ki temelji na taki nezdružljivosti s pravom Unije.

Na drugem mestu, iz sodne prakse Sodišča izhaja, da morajo države članice, da bi zagotovile spoštovanje zahteve po neodvisnosti sodnikov, v nekaterih okoliščinah določiti nekatera pravna sredstva, ki omogočajo nadzor nad pravilnostjo nacionalnih ukrepov, ki vplivajo na kariero sodnikov ali sestavo nacionalnih sodišč. Ob tem pa morajo države članice zagotoviti, da bodo za delovanje tožilcev, ki so pristojni za kazenski pregon sodnikov in tožilcev, določena učinkovita pravila, ki v celoti spoštujejo zahtevo po neodvisnosti sodnikov. Poleg tega je treba ugotoviti, da imenovanje tožilcev načeloma neposredno ne zadeva poklicnih združenj sodnikov in tožilcev, tudi kadar so ti tožilci pristojni za kazenski pregon sodnikov in tožilcev, tem združenjem pa na podlagi prava Unije tudi ni treba na splošno priznati posebnih procesnih pravic.

Zato zgolj dejstvo, da nacionalna zakonodaja tem poklicnim združenjem ne dovoljuje vlaganja pravnih sredstev zoper imenovanje takih tožilcev, ne zadostuje, da bi se pri subjektih vzbudili legitimni dvomi o neodvisnosti sodnikov.

Poleg tega pravice poklicnih združenj sodnikov in tožilcev, da so stranka v sodnem postopku zoper ukrepe, kakršni so ti iz postopka v glavni stvari, tudi ni mogoče izpeljati iz člena 47 Listine. Sodišče je že razsodilo, da združenja, ki pred nacionalnim sodiščem zatrjuje nezdružljivost nacionalne ureditve o imenovanju sodnikov in tožilcev s členom 19(1) PEU, ni mogoče že zgolj zaradi tega obravnavati tako, kot da se opira na kršitev pravice, ki jo ima na podlagi določbe prava Unije, v smislu člena 51(1) Listine. ( 4 )

( 1 ) Glej v tem smislu sodbi z dne 20. decembra 2017, Protect Natur-, Arten- und Landschaftsschutz Umweltorganisation (C‑664/15, EU:C:2017:987, točka 58), in z dne 23. aprila 2020, Associazione Avvocatura per i diritti LGBTI (C‑507/18, EU:C:2020:289, točka 60).

( 2 ) Konvencija o dostopu do informacij, udeležbi javnosti pri odločanju in dostopu do pravnega varstva v okoljskih zadevah, ki je bila podpisana v Aarhusu 25. junija 1998 in v imenu Evropske skupnosti odobrena s Sklepom Sveta 2005/370/ES z dne 17. februarja 2005 (UL 2005, L 124, str. 1),

( 3 ) Na primer Direktiva Sveta 2000/78/ES z dne 27. novembra 2000 o splošnih okvirih enakega obravnavanja pri zaposlovanju in delu (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 5, zvezek 4, str. 79).

( 4 ) Glej v tem smislu sodbo z dne 20. aprila 2021, Repubblika (C‑896/19, EU:C:2021:311, točki 43 in 44).