Zadeva C‑753/22

QY

proti

Bundesrepublik Deutschland

(Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Bundesverwaltungsgericht)

Sodba Sodišča (veliki senat) z dne 18. junija 2024

„Predhodno odločanje – Območje svobode, varnosti in pravice – Skupni postopki za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite – Direktiva 2013/32/EU – Člen 33(2)(a) – Nemožnost organov države članice, da prošnjo za azil zavržejo kot nedopustno zaradi predhodnega priznanja statusa begunca v drugi državi članici – Člen 4 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah – Nevarnost nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v tej drugi državi članici – Obravnavanje te prošnje za azil s strani teh organov kljub priznanju statusa begunca v navedeni drugi državi članici – Direktiva 2011/95/EU – Člen 4 – Posamično obravnavanje“

Mejni nadzor, azil in priseljevanje – Azilna politika – Status begunca ali status subsidiarne zaščite – Direktiva 2011/95 – Postopki za priznanje in odvzem mednarodne zaščite – Direktiva 2013/32 – Postopek obravnavanja prošnje za mednarodno zaščito – Priznanje mednarodne zaščite v eni državi članici – Prošnja za zaščito v drugi državi članici – Nevarnost nečloveškega ali ponižujočega ravnanja – Nemožnost te druge države članice, da to prošnjo razglasi za nedopustno – Neobstoj obveznosti samodejnega priznanja odločbe o priznanju mednarodne zaščite – Novo posamično, celovito in ažurno obravnavanje navedene prošnje – Obseg

(člen 4(3) PEU; člen 78(1) in (2) PDEU; Listina Evropske unije o temeljnih pravicah, člen 4; Uredba Evropskega parlamenta in Sveta št. 604/2013, člen 3(1); direktivi Evropskega parlamenta in Sveta 2011/95, členi 3, 4(1) in (3), 13 in 36, ter 2013/32, členi 5, 10(2) in (3), 33(1) in (2)(a) in 49)

(Glej točke od 57 do 59, 68 in od 71 do 80 ter izrek.)

Povzetek

Sodišče, pri katerem je Bundesverwaltungsgericht (zvezno upravno sodišče, Nemčija) vložilo predlog za sprejetje predhodne odločbe, se je v sestavi velikega senata izreklo o vprašanju, ali morajo organi države članice na novo obravnavati prošnjo za azil kljub priznanju statusa begunca v drugi državi članici, če ne morejo uporabiti možnosti iz Direktive 2013/32 ( 1 ), da to prošnjo zavržejo kot nedopustno.

QY, sirska državljanka, ki ji je bil leta 2018 v Grčiji priznan status begunke, je v Nemčiji vložila prošnjo za mednarodno zaščito. Nato je nemško upravno sodišče štelo, da bi bila QY v Grčiji izpostavljena resni nevarnosti, da bo podvržena nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju v smislu člena 4 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju: Listina), tako da se tja ne more vrniti.

Pristojni nemški organ je oktobra 2019 prošnjo QY za priznanje statusa begunke zavrnil, vendar ji je priznal subsidiarno zaščito. QY je zoper to odločbo vložila tožbo, ki jo je nemško upravno sodišče, ki je odločalo o zadevi, zavrnilo z obrazložitvijo, da ne obstaja tveganje, da bo QY v Siriji preganjana. QY je nato vložila pritožbo pri predložitvenem sodišču, v kateri je trdila, da je pristojni nemški organ vezan na priznanje statusa begunca s strani grških organov.

Predložitveno sodišče pojasnjuje, da v obravnavanem primeru prošnje za mednarodno zaščito, ki jo je vložila QY, ni bilo mogoče razglasiti za nedopustno zaradi prejšnjega priznanja tega statusa v Grčiji, ker obstaja resna nevarnost, da bo QY v tej državi članici podvržena nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju v smislu člena 4 Listine. V teh okoliščinah se v bistvu sprašuje, ali na podlagi prava Unije pristojni nemški organ lahko presodi utemeljenost te prošnje za mednarodno zaščito, ne da bi bil vezan na dejstvo, da je Grčija QY že priznala tako zaščito.

Presoja Sodišča

Na prvem mestu, Sodišče je opozorilo, da člen 78(2)(a) PDEU določa, da Evropski parlament in Svet Evropske unije sprejmeta ukrepe za skupni evropski azilni sistem, ki zajema „enoten status azila za državljane tretjih držav, ki velja v celotni Uniji“. Čeprav ta določba tako zagotavlja pravno podlago za to, da zakonodajalec Unije sprejme akte Unije, ki zajemajo tak enotni status, ostaja dejstvo, da je ukrepanje zakonodajalca Unije potrebno za konkretizacijo vseh pravic, povezanih z navedenim statusom, ki bi s tem, da ga podeli ena država članica in ga priznavajo vse druge, veljal v celotni Uniji.

Zakonodajalec Unije pa še ni v celoti konkretiziral cilja, ki se želi doseči s členom 78(2)(a) PDEU, in sicer navedenega enotnega statusa azila. Natančneje, za zdaj ni določil načela, v skladu s katerim bi morale države članice samodejno priznati odločbe o priznanju statusa begunca, ki jih je sprejela druga država članica, niti ni natančno določil načina izvajanja takega načela. Države članice lahko tako v sedanjem stanju prava Unije priznanje vseh pravic, ki so povezane s statusom begunca, na svojem ozemlju prosto pogojujejo s tem, da njihovi pristojni organi sprejmejo novo odločbo o priznanju tega statusa, lahko pa tudi določijo samodejno priznavanje takih odločb, ki jih je sprejela druga država članica, na podlagi ugodnejše določbe. ( 2 ) Vendar ni sporno, da Nemčija te možnosti ni izkoristila.

V teh okoliščinah je Sodišče, na drugem mestu, določilo obseg, v katerem mora pristojni organ države članice obravnavati prošnjo za mednarodno zaščito, ki jo je vložil prosilec, ki mu je druga država članica že priznala status begunca.

V tem okviru je ugotovilo, da kadar pristojni organ države članice prošnje za mednarodno zaščito, ki jo je vložil prosilec, ki mu je druga država članica že priznala tako zaščito, ne more razglasiti za nedopustno na podlagi člena 33(2)(a) Direktive 2013/32, ker obstaja resna nevarnost, da bo ta prosilec v tej drugi državi članici podvržen nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju v smislu člena 4 Listine, mora ta organ na novo posamično, celovito in ažurno obravnavati to prošnjo v okviru novega postopka mednarodne zaščite, ki ga vodi v skladu z direktivama 2011/95 in 2013/32. Če prosilec izpolnjuje pogoje za begunca v skladu s poglavjema II in III Direktive 2011/95, mu mora navedeni organ priznati status begunca, ne da bi imel diskrecijsko pravico.

V zvezi s tem je treba navesti, da čeprav navedeni organ temu prosilcu ni dolžan priznati statusa begunca zgolj zato, ker mu je bil ta status predhodno priznan z odločbo druge države članice, mora vseeno v celoti upoštevati to odločbo in elemente, na katerih ta odločba temelji. Skupni evropski azilni sistem, ki vključuje skupna merila za ugotavljanje, katere osebe resnično potrebujejo mednarodno zaščito, namreč temelji na načelu medsebojnega zaupanja, ( 3 ) v skladu s katerim je treba, razen v izjemnih okoliščinah, domnevati, da je obravnavanje prosilcev za mednarodno zaščito v vsaki državi članici v skladu z zahtevami prava Unije, vključno z zahtevami Listine, Konvencije o statusu beguncev ( 4 ) in Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin ( 5 ).

Poleg tega je treba ob upoštevanju načela lojalnega sodelovanja ( 6 ) ter da bi se kar najbolj zagotovila usklajenost odločitev, ki jih pristojni organi dveh držav članic sprejmejo v zvezi s potrebo po mednarodni zaščiti istega državljana tretje države ali osebe brez državljanstva, šteti, da mora pristojni organ države članice, ki odloča o novi prošnji, čim prej začeti izmenjavo informacij s pristojnim organom države članice, ki je predhodno priznal status begunca istemu prosilcu. Iz tega naslova mora prvi od teh organov drugi organ obvestiti o novi prošnji, mu posredovati svoje mnenje o tej novi prošnji in ga prositi, naj v razumnem roku posreduje informacije, ki jih ima in na podlagi katerih je bil ta status priznan. Namen te izmenjave informacij je organu države članice, ki odloča o navedeni novi prošnji, omogočiti, da ob polnem poznavanju zadeve opravi preverjanja, ki jih mora opraviti v okviru postopka mednarodne zaščite.

( 1 ) Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite (UL 2013, L 180, str. 60). Člen 33(2)(a) te direktive določa, da lahko države članice prošnjo za mednarodno zaščito štejejo za nedopustno med drugim, kadar je druga država članica priznala mednarodno zaščito.

( 2 ) Glej člen 3 Direktive 2011/95/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. decembra 2011 o standardih glede pogojev, ki jih morajo izpolnjevati državljani tretjih držav ali osebe brez državljanstva, da so upravičeni do mednarodne zaščite, glede enotnega statusa beguncev ali oseb, upravičenih do subsidiarne zaščite, in glede vsebine te zaščite (UL 2011, L 337, str. 9) in člen 5 Direktive 2013/32.

( 3 ) Glej uvodno izjavo 12 Direktive 2011/95.

( 4 ) Konvencija o statusu beguncev, podpisana 28. julija 1951 v Ženevi.

( 5 ) Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, podpisana 4. novembra 1950 v Rimu.

( 6 ) V skladu z načelom lojalnega sodelovanja, ki je določeno v členu 4(3), prvi pododstavek, PEU, se Unija in države članice medsebojno spoštujejo in si pomagajo pri izpolnjevanju nalog, ki izhajajo iz Pogodb. To načelo je konkretno izraženo v členu 36 Direktive 2011/95 in členu 49 Direktive 2013/32.