Zadeva C‑376/22

Google Ireland Limited in drugi

proti

Kommunikationsbehörde Austria (KommAustria)

(Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Verwaltungsgerichtshof (Avstrija))

Sodba Sodišča (drugi senat) z dne 9. novembra 2023

„Predhodno odločanje – Direktiva 2000/31/ES – Storitve informacijske družbe – Člen 3(1) – Načelo nadzora v državi članici izvora – Člen 3(4) – Odstopanje od načela prostega pretoka storitev informacijske družbe – Pojem ‚ukrepi, naravnani proti storitvi informacijske družbe‘ – Člen 3(5) – Možnost naknadne uradne obvestitve o ukrepih, s katerimi se omejuje prosti pretok storitev informacijske družbe, v nujnih primerih – Neizvedba uradne obvestitve – Možnost uveljavljanja teh ukrepov – Ureditev države članice, s katero je ponudnikom komunikacijskih platform ne glede na to, ali imajo sedež na njenem ozemlju, naložen sklop obveznosti glede nadzora in prijave domnevno nezakonitih vsebin – Direktiva 2010/13/EU – Avdiovizualne medijske storitve – Storitev platform za izmenjavo videov“

1. Približevanje zakonodaj – Elektronsko poslovanje – Direktiva 2000/31 – Opravljanje storitev informacijske družbe – Odstopanje od načela prostega pretoka storitev informacijske družbe – Pojem ukrepov, naravnanih proti storitvi informacijske družbe – Splošni in abstraktni ukrepi, ki se nanašajo na splošno opredeljeno kategorijo storitev in ki se brez razlikovanja uporabljajo za vse ponudnike iz te kategorije storitev – Izključitev – Nacionalna ureditev, ki določa take ukrepe v razmerju do ponudnikov komunikacijskih platform – Nedopustnost

   (Direktiva 2000/31 Evropskega parlamenta in Sveta, uvodne izjave 5, 6 in 8 ter člen 1(1) in člen 3(1)(2) in (4))

   (Glej točke od 27 do 30, od 34 do 36, 42, od 47 do 49, 51 in od 53 do 60 ter izrek.)

2. Približevanje zakonodaj – Elektronsko poslovanje – Direktiva 2000/31 – Opravljanje storitev informacijske družbe – Odstopanje od načela prostega pretoka storitev informacijske družbe – Dopustnost – Pogoji

   (Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 2000/31, uvodna izjava 24 in člen 3(4))

   (Glej točke od 31 do 33, 45 in 46.)

3. Približevanje zakonodaj – Elektronsko poslovanje – Direktiva 2000/31 – Opravljanje storitev informacijske družbe – Načelo nadzora v državi članici izvora – Obseg

   (Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 2000/31, uvodna izjava 22 in člen 3)

   (Glej točke od 40 do 44.)

Povzetek

Google Ireland Limited, Meta Platforms Ireland Limited in Tik Tok Technology Limited so družbe s sedežem na Irskem, ki med drugim v Avstriji ponujajo storitve komunikacijskih platform.

Kommunikationsbehörde Austria (KommAustria) (avstrijski regulativni organ za komunikacije) je ugotovil, da za tri zgoraj navedene družbe velja avstrijski zakon. ( 1 )

Ker so te družbe menile, da se avstrijski zakon, s katerim je ponudnikom komunikacijskih platform ne glede na to, ali imajo sedež v Avstriji ali kje drugje, naložen sklop obveznosti glede nadzora in prijave domnevno nezakonitih vsebin, zanje ne bi smel uporabljati, so zoper odločbe KommAustria vložile tožbe. Te tožbe so bile na prvi stopnji zavrnjene.

Navedene družbe so po tej zavrnitvi vložile revizijo pri Verwaltungsgerichtshof (vrhovno upravno sodišče, Avstrija). V utemeljitev teh revizij so zlasti trdile, da so obveznosti, uvedene z avstrijskim zakonom, nesorazmerne in nezdružljive s prostim pretokom storitev informacijske družbe in načelom nadzora teh storitev v državi članici izvora, to je v državi, na ozemlju katere ima ponudnik storitev svoj sedež, ki je določeno z Direktivo o elektronskem poslovanju. ( 2 )

Ker je vrhovno upravno sodišče dvomilo o tem, ali so avstrijski zakon in obveznosti, ki jih ta nalaga ponudnikom, združljivi z Direktivo o elektronskem poslovanju, ki za državo članico, ki ni država izvora, določa možnost, da pod določenimi pogoji odstopa od načela prostega pretoka storitev informacijske družbe, je Sodišču predložilo predlog za sprejetje predhodne odločbe za razlago te direktive.

Sodišče je v sodbi odločilo o vprašanju, ali lahko namembna država članica storitev informacijske družbe od prostega pretoka teh storitev odstopa ne le s sprejetjem posamičnih in konkretnih, ampak tudi splošnih in abstraktnih ukrepov, ki se nanašajo na določeno kategorijo storitev, in konkretno, ali so lahko ti ukrepi zajeti s pojmom „ukrepi, naravnani proti storitvi informacijske družbe“ v smislu Direktive o elektronskem poslovanju. ( 3 )

Presoja Sodišča

Najprej, Sodišče je ugotovilo, da se možnost odstopanja od načela prostega pretoka storitev informacijske družbe v skladu z Direktivo o elektronskem poslovanju nanaša na „neko storitev informacijske družbe“. V tem okviru raba izraza „neko“ nakazuje, da je treba tako označeno storitev razumeti kot individualizirano storitev. Zato države članice ne smejo sprejeti splošnih in abstraktnih ukrepov, ki bi se nanašali na neko kategorijo storitev informacijske družbe, opisane splošno, in ki bi se brez razlikovanja uporabljali za vse ponudnike te kategorije storitev.

Te presoje ne omaja okoliščina, da se v Direktivi o elektronskem poslovanju uporablja pojem „ukrepi“. Z uporabo takega širokega in splošnega izraza je namreč zakonodajalec Evropske unije državam članicam prepustil diskrecijo glede narave in oblike ukrepov, ki jih lahko sprejmejo za odstopanje od načela prostega pretoka storitev informacijske družbe. Uporaba tega izraza pa nikakor ne vpliva na bistvo in materialno vsebino teh ukrepov.

Dalje, Sodišče je ugotovilo, da je ta jezikovna razlaga podprta s kontekstualno analizo Direktive o elektronskem poslovanju.

Za možnost odstopanja od načela prostega pretoka storitev informacijske družbe namreč velja pogoj, da mora namembna država članica teh storitev najprej od države članice izvora teh storitev zahtevati, da sprejme ukrepe, ( 4 ) s čimer se predpostavlja, da je ponudnike in s tem zadevne države članice mogoče identificirati. Vendar če bi bilo državam članicam dovoljeno, da prosti pretok takih storitev omejijo s splošnimi in abstraktnimi ukrepi, ki se brez razlikovanja uporabljajo za vse ponudnike neke kategorije teh storitev, bi bila taka identifikacija, če že ne nemogoča, vsaj pretirano otežena, tako da države članice ne bi mogle spoštovati takega postopkovnega pogoja.

Nazadnje, Sodišče je poudarilo, da Direktiva o elektronskem poslovanju temelji na uporabi načel nadzora v državi članici izvora in medsebojnega priznavanja, tako da so v okviru koordiniranega področja ( 5 ) storitve informacijske družbe regulirane le v državi članici, na ozemlju katere imajo ponudniki teh storitev sedež. Če pa bi bilo namembnim državam članicam dovoljeno, da sprejmejo splošne in abstraktne ukrepe, ki se brez razlikovanja uporabljajo za vse ponudnike neke kategorije teh storitev, ne glede na to, ali imajo ti sedež v zadnjenavedeni državi članici, bi bilo načelo nadzora v državi članici omajano. Posledica načela nadzora v državi članici izvora je namreč delitev regulativne pristojnosti med državo članico izvora in namembno državi članico. Če pa bi bilo zadnjenavedeni državi članici dovoljeno, da sprejme take ukrepe, bi to posegalo v regulativno pristojnost države članice izvora in bi povzročilo, da bi za te ponudnike veljala tako zakonodaja te države članice kot zakonodaja namembne države članice ali namembnih držav članic. Omajanje tega načela bi posegalo v sistem in cilje Direktive o elektronskem poslovanju. Poleg tega bi to, da bi se namembni državi članici dovolilo, da sprejme take ukrepe, ogrozilo medsebojno zaupanje med državami članicami in bi bilo v nasprotju z načelom medsebojnega priznavanja.

Sodišče je navedlo tudi, da se želijo z Direktivo o elektronskem poslovanju odpraviti pravne ovire za pravilno delovanje notranjega trga, ki nastajajo zaradi razlik med zakonodajami in zaradi pravne negotovosti glede tega, kateri nacionalni predpisi se uporabljajo za te storitve. Možnost sprejetja zgoraj navedenih ukrepov pa bi na koncu pomenila, da bi za zadevne ponudnike storitev veljale različne zakonodaje in da bi se zato ponovno uvedle pravne ovire za prosti pretok, ki naj bi jih ta direktiva odpravila.

Sodišče je tako ugotovilo, da splošni in abstraktni ukrepi, ki se nanašajo na splošno opredeljeno kategorijo danih storitev informacijske družbe in ki se brez razlikovanja uporabljajo za vse ponudnike te kategorije storitev, niso zajeti s pojmom „ukrepi, naravnani proti storitvi informacijske družbe“ v smislu Direktive o elektronskem poslovanju.

( 1 ) In sicer Bundesgesetz über Maßnahmen zum Schutz der Nutzer auf Kommunikationsplattformen (Kommunikationsplattformen‑Gesetz) (zvezni zakon o ukrepih za varstvo potrošnikov na komunikacijskih platformah) (BGBl. I, 151/2020).

( 2 ) Direktiva 2000/31/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 8. junija 2000 o nekaterih pravnih vidikih storitev informacijske družbe, zlasti elektronskega poslovanja na notranjem trgu (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 13, zvezek 25, str. 399; v nadaljevanju: Direktiva o elektronskem poslovanju).

( 3 ) Člen 3(4) Direktive o elektronskem poslovanju.

( 4 ) Člen 3(4)(b) Direktive o elektronskem poslovanju.

( 5 ) V smislu člena 3(h) Direktive o elektronskem poslovanju.