Zadeva C‑298/22

Caixa Geral de Depósitos SA,
Banco Português de Investimento SA (BPI),
Caixa Central de Crédito Agrícola Mútuo CRL,
Banco Santander Totta SA,
Banco Comercial Português SA,
Banco BPN/BIC Português SA,
Banco Bilbao Vizcaya Argentaria SA, podružnica na Portugalskem,
Barclays Bank Plc,
Caixa Económica Montepio Geral – Caixa Económica Bancária SA,
Unión de Creditos Imobiliarios SA – Estabelecimento Financeiro de Crédito SOC
in Banco Espírito Santo SA, v likvidaciji,

proti

Autoridade da Concorrência

(Predlog za sprejetje predhodne odločbe,
ki ga je vložilo Tribunal da Concorrência, Regulação e Supervisão)

Sodba Sodišča (peti senat) z dne 29. julija 2024

„Predhodno odločanje – Konkurenca – Omejevalni sporazumi – Škodovanje konkurenci – Prepoved omejevalnih sporazumov – Člen 101 PDEU – Sporazumi med podjetji – Omejevanje konkurence zaradi cilja – Izmenjava informacij med kreditnimi institucijami – Informacije o poslovnih pogojih in vrednostih obsega storitev – Strateške informacije“

1. Omejevalni sporazumi – Škodovanje konkurenci – Merila presoje – Razlikovanje med omejevanjem zaradi cilja in zaradi posledice – Omejevanje zaradi cilja – Zadostna škodljivost – Zadostna ugotovitev

   (člen 101(1) PDEU)

   (Glej točke 33, 35 in 36.)

2. Omejevalni sporazumi – Škodovanje konkurenci – Merila presoje – Vsebina in cilj omejevalnega sporazuma ter ekonomski in pravni okvir njegovega razvoja – Razlikovanje med omejevanjem zaradi cilja in zaradi posledice – Namen strank sporazuma, da omejijo konkurenco – Nepotrebno merilo – Kršitev glede na cilj – Zadostna škodljivost – Merila presoje – Potreba po preučitvi učinkov protikonkurenčnega ravnanja na konkurenco – Neobstoj

   (člen 101 PDEU)

   (Glej točke od 37 do 43.)

3. Omejevalni sporazumi – Usklajeno ravnanje – Pojem – Usklajevanje in sodelovanje, ki nista združljiva z obveznostjo vsakega podjetja, da samostojno določi svoje ravnanje na trgu – Izmenjava zaupnih in strateških informacij med kreditnimi institucijami – Izmenjava, ki bi lahko odpravila negotovosti glede načrtovanega ravnanja zadevnih podjetij – Omejevanje zaradi cilja – Potreba po dokazu, da sodelujoči pri izmenjavi dejansko upoštevajo informacije – Neobstoj

   (člen 101(1) PDEU)

   (Glej točke od 44 do 57, 63, 64, 66, od 70 do 72, od 75 do 77, 79, 81, 84, 85 in 88.)

Povzetek

Sodišče, ki mu je Tribunal da Concorrência, Regulação e Supervisão (sodišče za konkurenco, regulacijo in nadzor, Portugalska) predložilo predlog za sprejetje predhodne odločbe, se je izreklo o pogojih, pod katerimi se lahko „samostojna“ izmenjava informacij, in sicer izmenjava, ki ni pomožna usklajenemu ravnanju, ki omejuje konkurenco, opredeli kot „omejevanje zaradi cilja“, v smislu člena 101(1) PDEU.

V obravnavani zadevi je Autoridade de Concorrência (organ, pristojen za konkurenco, Portugalska; v nadaljevanju: AdC) ugotovil, da je več kreditnih institucij kršilo nacionalne določbe konkurenčnega prava in člen 101 PDEU s tem, da so med majem 2002 in marcem 2013 sodelovale pri usklajenem ravnanju, katerega cilj je bil omejiti konkurenco na trgu stanovanjskih posojil, trgu potrošniških posojil in trgu poslovnih posojil.

To usklajeno ravnanje je bilo v obliki „samostojne“ izmenjave informacij o pogojih, ki se uporabljajo za kreditne posle, zlasti kreditnih razmikih ter trenutnimi in prihodnjimi spremenljivkami tveganja ter o individualiziranih podatkih o storitvah sodelujočih pri tej izmenjavi.

Zato je AdC z odločbo z dne 9. septembra 2019 navedene kreditne institucije kaznoval z naložitvijo globe. Večina teh kreditnih institucij je to odločbo izpodbijala pred predložitvenim sodiščem.

Ker je predložitveno sodišče menilo, da ta izmenjava informacij na trgih z visoko koncentracijo in ovirami za vstop lahko prispeva k zmanjšanju poslovnega pritiska in negotovosti glede strateškega ravnanja konkurentov na trgu, kar bi lahko privedlo do neformalnega usklajevanja, ki omejuje konkurenco, se je odločilo Sodišču postaviti vprašanje o združljivosti take izmenjave s členom 101 PDEU.

Presoja Sodišča

Sodišče je najprej opozorilo, da lahko izmenjava informacij med konkurenti pomeni omejevanje konkurence, tudi zaradi cilja, v smislu člena 101(1) PDEU, če gre za obliko usklajevanja, ki jo je treba že zaradi njene narave šteti za škodljivo za dobro delovanje običajnega konkurenčnega trga, v okviru zadevne izmenjave.

Najprej, v zvezi z njeno vsebino, to pomeni, da ima ta izmenjava značilnosti, povezane z obliko usklajevanja med podjetji, ki lahko ustvari pogoje za konkurenco, ki ne ustrezajo običajnim razmeram na zadevnem trgu. Dobro delovanje običajne konkurence na trgu pa zahteva določeno preglednost razmer, ki trenutno prevladujejo na trgu. Le pod tem pogojem je namreč trg lahko učinkovit. Tako lahko preglednost med gospodarskimi subjekti, vsaj na ne oligopolnem trgu, prispeva h krepitvi konkurence med ponudniki. Nasprotno pa mora biti za delovanje trga v običajnih pogojih vsak gospodarski subjekt na eni strani zavezan k temu, da samostojno določi politiko, ki ji namerava slediti na enotnem trgu, na drugi strani pa mora ostati negotov glede datuma, obsega in načina prihodnje spremembe ravnanja svojih konkurentov na tem trgu.

Dalje, glede okvira, v katerega je umeščena zadevna izmenjava informacij, je nujno, da lahko v njem vsako usklajevanje, ki ima podobne značilnosti kot navedena izmenjava, vodi le do konkurenčnih pogojev, ki ne ustrezajo običajnim razmeram delovanja zadevnega trga, ob upoštevanju narave zadevnega blaga ali storitev, dejanskih pogojev delovanja in strukture trga.

Nazadnje, „objektivni cilji“, ki se uresničujejo z navedeno izmenjavo, lahko pomenijo omejevanje zaradi cilja, če te izmenjave – čeprav formalno ni predstavljena, kot da ima protikonkurenčni cilj – glede na njeno obliko in okoliščine ni mogoče pojasniti drugače kot z uresničevanjem cilja, ki je v nasprotju z enim od sestavnih elementov načela svobodne konkurence.

Iz tega sledi, da je – ker mora vsak gospodarski subjekt ostati negotov glede prihodnjega ravnanja drugih sodelujočih na navedenem trgu – mogoče šteti, da izmenjava informacij, ki omogoča odpravo take negotovosti, pomeni obliko usklajevanja med podjetji, ki je že po svoji naravi škodljivo za dobro delovanje običajnega konkurenčnega trga.

V zvezi s tem niti ni treba dokazati, da lahko v okviru te izmenjave izmenjani podatki udeležence, ki bi bili razumno dejavni in ekonomsko učinkoviti, zgolj spodbudijo, da tiho ravnajo enako glede enega od parametrov, na podlagi katerih se na zadevnem trgu vzpostavi konkurenca.

Zadostuje namreč, da so izmenjane informacije na eni strani zaupne, torej niso že znane vsem gospodarskim subjektom, ki delujejo na zadevnem trgu, na drugi strani pa so strateške, in sicer takšne, da lahko, odvisno od okoliščin, v kombinaciji z drugimi informacijami, ki jih sodelujoči v tej izmenjavi informacij že poznajo, razkrijejo strategijo, ki jo nekateri od teh sodelujočih nameravajo uporabiti glede tega, kar predstavlja enega ali več parametrov, na podlagi katerih se na zadevnem trgu vzpostavi konkurenca.

Natančneje, pojem „strateške informacije“ je širši pojem, ki zajema vse podatke, ki jih gospodarski subjekti še niso poznali in ki v okviru take izmenjave lahko zmanjšajo negotovost sodelujočih pri tej izmenjavi v zvezi s prihodnjim ravnanjem drugih sodelujočih glede tega, kar zaradi narave zadevnega blaga ali storitev, dejanskih pogojev delovanja trga in njegove strukture predstavlja enega ali več parametrov, na podlagi katerih se na zadevnem trgu vzpostavi konkurenca.

Kadar se izmenjane informacije ne nanašajo na namene za spremembo ravnanja sodelujočih pri izmenjavi na zadevnem trgu, ampak na trenutna ali pretekla dejstva, je treba te informacije kljub temu šteti za strateške, če lahko tak sodelujoči pri zadevnih izmenjavah dovolj natančno sklepa o prihodnjem ravnanju drugih sodelujočih pri tej izmenjavi ali o njihovih odzivih na morebiten strateški premik na trgu.

Ob upoštevanju teh ugotovitev je Sodišče poudarilo, da je treba izmenjavo informacij med kreditnimi institucijami na trgih z visoko koncentracijo in vstopnimi ovirami, ki se nanašajo na pogoje, ki veljajo za kreditne transakcije, opravljene na teh trgih, opredeliti kot omejevanje konkurence zaradi cilja, ker zajema zlasti strateške informacije, ki se nanašajo na prihodnje namene drugih sodelujočih pri tej izmenjavi v zvezi z enim od parametrov, na podlagi katerih se na zadevnih trgih vzpostavi konkurenca.