Zadeva C‑178/22

Neznane osebe

(Predlog za sprejetje predhodne odločbe,
ki ga je vložilo Tribunale di Bolzano/Landesgericht Bozen)

Sodba Sodišča (veliki senat) z dne 30. aprila 2024

„Predhodno odločanje – Obdelava osebnih podatkov na področju elektronskih komunikacij – Zaupnost komunikacij – Ponudniki elektronskih komunikacijskih storitev – Direktiva 2002/58/ES – Člen 15(1) – Členi 7, 8 in 11 ter člen 52(1) Listine Evropske unije o temeljnih pravicah – Dostop do teh podatkov, ki ga zahteva pristojni nacionalni organ za pregon kaznivih dejanj tatvin z obteževalnimi okoliščinami – Opredelitev pojma ‚hudo kaznivo dejanje‘, katerega pregon lahko upraviči resen poseg v temeljne pravice – Pristojnost držav članic – Načelo sorazmernosti – Obseg predhodnega nadzora sodišča nad zahtevami za dostop do podatkov, ki jih hranijo ponudniki elektronskih komunikacijskih storitev“

1. Približevanje zakonodaj – Telekomunikacijski sektor – Obdelava osebnih podatkov in varstvo zasebnosti na področju elektronskih komunikacij – Direktiva 2002/58 – Možnost držav članic, da omejijo obseg nekaterih pravic in obveznosti – Nacionalna ureditev, ki nacionalnim organom dovoljuje dostop do podatkov o prometu in lokaciji zaradi boja proti hudemu kriminalu – Dostop do teh podatkov za pregon kaznivih dejanj tatvin z obteževalnimi okoliščinami – Obstoj posega v pravici do spoštovanja zasebnega življenja in varstva osebnih podatkov – Merila presoje – Trajanje obdobja dostopa do podatkov – Zahteva za dostop do podatkov uporabnikov elektronskih komunikacijskih storitev, ki nimajo statusa naročnika na te storitve – Neupoštevnost

   (Listina Evropske unije o temeljnih pravicah, člena 7 in 8; Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 2002/58, kakor je bila spremenjena z Direktivo 2009/136, členi 2(a), 5(1) in 15(1))

   (Glej točke 36 in od 39 do 41.)

2. Približevanje zakonodaj – Telekomunikacijski sektor – Obdelava osebnih podatkov in varstvo zasebnosti na področju elektronskih komunikacij – Direktiva 2002/58 – Možnost držav članic, da omejijo obseg nekaterih pravic in obveznosti – Nacionalna ureditev, ki nacionalnim organom dovoljuje dostop do podatkov o prometu in lokaciji zaradi boja proti hudemu kriminalu – Dostop do teh podatkov za pregon kaznivih dejanj tatvin z obteževalnimi okoliščinami – Pojem „hudo kaznivo dejanje“ – Pristojnost držav članic za opredelitev tega pojma – Meje – Spoštovanje načela sorazmernosti – Preverjanje, ki ga v okviru predhodnega nadzora opravi sodišče ali neodvisen upravni organ – Obseg navedenega nadzora

   (Listina Evropske unije o temeljnih pravicah, členi 7, 8, 11 in 52(1); Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 2002/58, kakor je bila spremenjena z Direktivo 2009/136, člen 15(1))

   (Glej točke od 44 do 51 in od 54 do 63 ter izrek.)

Povzetek

Veliki senat Sodišča, pri katerem je Giudice delle indagini preliminari presso il Tribunale di Bolzano (preiskovalni sodnik sodišča v Bolzanu, Italija) vložil predlog za sprejetje predhodne odločbe, je pojasnil, kdo mora za uporabo člena 15(1) Direktive o zasebnosti in elektronskih komunikacijah ( 1 ) opredeliti pojem „hudo kaznivo dejanje“. Poleg tega se je izrekel o obsegu predhodnega nadzora nacionalnega sodišča nad zahtevami za dostop do podatkov, ki jih hranijo ponudniki elektronskih komunikacijskih storitev.

Procura della Repubblica presso il Tribunale di Bolzano (državno tožilstvo pri sodišču v Bolzanu, Italija) je na podlagi dveh tatvin mobilnih telefonov začelo kazenska postopka proti neznanim storilcem za kazniva dejanja tatvine z obteževalnimi okoliščinami. To tožilstvo je, da bi identificiralo storilce teh tatvin, na podlagi določbe nacionalnega prava ( 2 ) pri predložitvenem sodišču vložilo zahtevi za dovoljenje, da pri telefonskih družbah pridobi telefonske evidence v zvezi z ukradenima telefonoma.

Ker je predložitveno sodišče dvomilo o skladnosti te nacionalne določbe – ki določa, da je z najvišjo zaporno kaznijo najmanj treh let, s katero se kaznuje kaznivo dejanje, mogoče upravičiti sporočanje telefonskih evidenc javnim organom – z Direktivo o zasebnosti in elektronskih komunikacijah glede na Listino Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju: Listina), je Sodišču postavilo vprašanje glede razlage te direktive.

Presoja Sodišča

Na prvem mestu, glede narave posega v temeljni pravici do spoštovanja zasebnega življenja in varstva osebnih podatkov ( 3 ), ki je posledica dostopa do telefonskih evidenc, je Sodišče menilo, da je ta poseg mogoče opredeliti kot resen in da je zato tak dostop mogoče odobriti le v kontekstu boja proti hudemu kriminalu. Sodišče je opozorilo, da za presojo obstoja resnega posega v ti temeljni pravici okoliščina, da podatki, do katerih dostop je bil zahtevan, niso podatki lastnikov zadevnih mobilnih telefonov, ampak podatki oseb, ki so uporabljale te telefone po njihovih domnevnih tatvinah, ni upoštevna. Iz Direktive o zasebnosti in elektronskih komunikacijah ( 4 ) namreč izhaja, da se načelna obveznost zagotavljanja zaupnosti elektronskih komunikacij in s tem povezane zaupnosti podatkov o prometu nanaša na komunikacije, ki jih opravijo uporabniki javnega komunikacijskega omrežja. V tej direktivi pa je pojem „uporabnik“ opredeljen kot vsaka fizična oseba, ki uporablja javno razpoložljivo elektronsko komunikacijsko storitev, pri čemer ni nujno naročena na to storitev.

Na drugem mestu, Sodišče je glede opredelitve pojma „hudo kaznivo dejanje“ spomnilo, da če Unija ne sprejema zakonodaje na tem področju, kazenska zakonodaja in pravila kazenskega postopka spadajo v pristojnost držav članic. Vendar morajo te to pristojnost izvrševati ob spoštovanju prava Unije.

Glede tega je opozorilo, da opredelitev kaznivih dejanj, olajševalnih in obteževalnih okoliščin ter sankcij odraža tako družbene realnosti kot pravne tradicije, ki se razlikujejo ne le med državami članicami, ampak tudi v času. Te realnosti in tradicije pa so precej pomembne za določitev kaznivih dejanj, ki se štejejo za huda.

Zato morajo ob upoštevanju razdelitve pristojnosti med Unijo in državami članicami ter pomembnih razlik med nacionalnimi pravnimi sistemi na področju kazenskih zadev „huda kazniva dejanja“ opredeliti države članice.

Vendar je Sodišče poudarilo, da je treba pri tej opredelitvi „hudih kaznivih dejanj“ spoštovati zahteve, ki izhajajo iz Direktive o zasebnosti in elektronskih komunikacijah ( 5 ) glede na Listino ( 6 ). Iz tega sledi, da države članice ne smejo izkriviti pojma „hudo kaznivo dejanje“ in posledično pojma „hud kriminal“ s tem, da v ta pojma vključijo kazniva dejanja, ki glede na prevladujoče družbene razmere v zadevni državi članici očitno niso huda. Zlasti zaradi preverjanja neobstoja takega izkrivljanja je bistveno, da sodišče ali neodvisen upravni organ – ob obstoju tveganja za resen poseg v temeljne pravice – nad dostopom pristojnih nacionalnih organov do shranjenih podatkov opravi predhodni nadzor.

Na tretjem in zadnjem mestu, Sodišče je za presojo, ali opredelitev „hudih kaznivih dejanj“, ki izhaja iz nacionalne določbe, ni preširoka, navedlo, prvič, da opredelitev – v skladu katero so „huda kazniva dejanja“, zaradi pregona katerih je mogoče odobriti dostop, tista, za katera je zagrožena najvišja zaporna kazen vsaj v zakonsko določenem trajanju – temelji na objektivnem merilu.

Drugič, poudarilo je, da opredelitev, ki je v nacionalnem pravu določena za „huda kazniva dejanja“, ne sme biti tako široka, da bi dostop do teh podatkov postal prej pravilo kot izjema. Tako ne more zajemati velike večine kaznivih dejanj, kar bi veljalo, če bi bil prag določen prenizko. Vendar se prag, določen s sklicevanjem na najvišjo zaporno kazen treh let, s tega vidika ne zdi prenizek.

Glede na zgoraj navedeno, kadar opredelitev „hudih kaznivih dejanj“ ni določena s sklicevanjem na najnižjo možno zagroženo kazen, ampak na najvišjo možno zagroženo kazen, Sodišče ne izključuje, da je dostop do podatkov, ki pomeni resen poseg v temeljne pravice, mogoče zahtevati za pregon kaznivih dejanj, ki v resnici ne spadajo v hud kriminal.

Vendar določitev praga, nad katerim najvišja zaporna kazen, s katero se kaznuje neko kaznivo dejanje, upravičuje, da se to dejanje opredeli kot hudo kaznivo dejanje, ni nujno v nasprotju z načelom sorazmernosti.

Na eni strani je očitno tako v primeru zadevne nacionalne določbe, ker očitno zajema med drugim primere, v katerih dostopa ni mogoče opredeliti kot resen poseg, saj se ne nanaša na celoto podatkov, iz katerih bi bilo mogoče natančno sklepati o zasebnem življenju posameznikov, na katere se nanašajo osebni podatki.

Na drugi strani mora biti sodišče ali neodvisen upravni organ v okviru predhodnega nadzora pooblaščen, da zavrne ali omeji ta dostop, kadar ugotovi, da je poseg v temeljne pravice resen, tudi če je očitno, da zadevno kaznivo dejanje dejansko ne spada v hud kriminal.

Sodišče ali organ, zadolžen za ta nadzor, mora imeti namreč možnost zagotoviti pravično ravnotežje med legitimnimi interesi, povezanimi s potrebami kazenske preiskave, na eni strani ter pravicama do spoštovanja zasebnega življenja in varstva osebnih podatkov na drugi strani.

Natančneje, to sodišče ali ta organ mora imeti možnost izključiti tak dostop, kadar se ta dostop zahteva v okviru pregona kaznivega dejanja, ki očitno ni hudo.

Sodišče je na podlagi tega sklenilo, da Direktiva o zasebnosti in elektronskih komunikacijah glede na Listino ne nasprotuje nacionalni določbi, ki nacionalnemu sodišču nalaga, naj dostop do vseh podatkov o prometu ali podatkov o lokaciji dovoli, če se navedeni dostop zahteva za preiskovanje kaznivih dejanj, ki se kaznujejo z najvišjo zaporno kaznijo najmanj treh let, vendar pod pogojem, da je to sodišče pooblaščeno, da navedeni dostop zavrne, če se ta dostop zahteva v okviru preiskave v zvezi s kaznivim dejanjem, ki glede na prevladujoče družbene razmere v zadevni državi članici očitno ni hudo.

( 1 ) Direktiva 2002/58/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. julija 2002 o obdelavi osebnih podatkov in varstvu zasebnosti na področju elektronskih komunikacij (Direktiva o zasebnosti in elektronskih komunikacijah) (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 13, zvezek 29, str. 514), kakor je bila spremenjena z Direktivo 2009/136/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. novembra 2009 (UL 2009, L 337, str. 11) (v nadaljevanju: Direktiva o zasebnosti in elektronskih komunikacijah).

( 2 ) To je člen 132(3) decreto legislativo n. 196 - Codice in materia di protezione dei dati personali, recante disposizioni per l’adeguamento dell’ordinamento nazionale al regolamento (UE) n. 2016/679 del Parlamento europeo e del Consiglio, del 27 aprile 2016, relativo alla protezione delle persone fisiche con riguardo al trattamento dei dati personali, nonché alla libera circolazione di tali dati e che abroga la direttiva 95/46/CE (zakonska uredba št. 196 o zakoniku na področju varstva osebnih podatkov glede določb za prilagoditev nacionalnega prava Uredbi (EU) 2016/679 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 27. aprila 2016 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in o prostem pretoku takih podatkov ter o razveljavitvi Direktive 95/46/ES) z dne 30. junija 2003 (redni dodatek h GURI št. 174 z dne 29. julija 2003) v različici, ki se uporablja za spor o glavni stvari.

( 3 ) Zagotovljeni v členih 7 in 8 Listine.

( 4 ) Člen 5(1) Direktive o zasebnosti in elektronskih komunikacijah.

( 5 ) Člen 15(1) Direktive o zasebnosti in elektronskih komunikacijah.

( 6 ) Členi 7, 8, 11 in 52(1) Listine.