Zadeva C‑112/22

CU

(Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Tribunale di Napoli (Italija))

Sodba Sodišča (veliki senat) z dne 29. julija 2024

„Predhodno odločanje – Status državljanov tretjih držav, ki so rezidenti za daljši čas – Direktiva 2003/109/ES – Člen 11(1)(d) – Enaka obravnava – Ukrepi socialne varnosti, socialne pomoči in socialnega varstva – Pogoj vsaj desetletnega prebivanja, ki mora biti zadnji dve leti neprekinjeno – Posredna diskriminacija“

Mejni nadzor, azil in priseljevanje – Politika priseljevanja – Status državljanov tretjih držav, ki so rezidenti za daljši čas – Direktiva 2003/109 – Pravica do enakega obravnavanja v zvezi s socialno varnostjo, socialno pomočjo in socialnim varstvom – Nacionalna ureditev, ki za dodelitev socialnega prejemka določa pogoj prebivanja vsaj deset let, od tega zadnji dve leti neprekinjeno, in ki v primeru lažne izjave določa kazensko sankcijo – Nedopustnost

(Listina Evropske unije o temeljnih pravicah, člen 34; Direktiva Sveta 2003/109, uvodni izjavi 6 in 12 ter člen 4(1) in člen 11(1)(d) in (2))

(Glej točke 35, 38, 46, od 50 do 52, od 55 do 61 in izrek.)

Povzetek

Sodišče, ki mu je Tribunale di Napoli (sodišče v Neaplju, Italija) predložilo predlog za sprejetje predhodne odločbe, se je izreklo o načelu enakega obravnavanja državljanov tretjih držav, ki so rezidenti za daljši čas, in državljanov, določenem v členu 11 Direktive 2003/109 ( 1 ), in natančneje o vprašanju, ali se lahko za dostop do ukrepa socialne varnosti, socialne pomoči ali socialnega varstva v smislu tega člena 11(1)(d) določi pogoj vsaj desetletnega prebivanja v zadevni državi članici, od tega zadnji dve leti neprekinjeno.

Leta 2020 sta CU in ND, državljanki tretjih držav, ki sta rezidentki za daljši čas v Italiji, zaprosili za „univerzalni prejemek“, in sicer socialni prejemek, namenjen zagotavljanju življenjskega minimuma. Kasneje sta bili preganjani, ker sta v svojih vlogah lažno potrdili, da izpolnjujeta pogoje za dodelitev tega prejemka, vključno s pogojem, da sta v Italiji prebivali vsaj deset let, od tega zadnji dve leti neprekinjeno.

V tem kontekstu se je sodišče v Neaplju spraševalo o skladnosti tega pogoja za dodelitev, ki se uporablja tudi za italijanske državljane, s pravom Unije. To sodišče meni, da ta zahteva s tem uvaja manj ugodno obravnavanje državljanov tretjih držav, tudi tistih, ki imajo dovoljenje za prebivanje za daljši čas, v primerjavi z državljani navedene države članice.

Presoja Sodišča

Sodišče je najprej opozorilo, da kadar določba prava Unije, kot je člen 11(1)(d) Direktive 2003/109, izrecno napotuje na nacionalno zakonodajo, Sodišče ne odloča o avtonomni in enotni opredelitvi zadevnih izrazov na podlagi prava Unije. Vendar neobstoj avtonomnih in enotnih opredelitev pojmov socialnega zavarovanja, socialne pomoči in socialnega varstva v pravu Unije ter napotitev na nacionalno pravo v tej določbi v zvezi z navedenimi pojmi ne pomenita, da lahko države članice pri uporabi načela enakega obravnavanja iz te določbe posežejo v polni učinek Direktive 2003/109. Poleg tega morajo države članice pri določanju ukrepov socialne varnosti, socialne pomoči in socialnega varstva, ki so opredeljeni v njihovi nacionalni zakonodaji, spoštovati pravice in upoštevati načela iz Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju: Listina), zlasti tiste iz njenega člena 34.

Ker člen 34 Listine in člen 11(1)(d) Direktive 2003/109 napotujeta na nacionalno pravo, mora predložitveno sodišče ugotoviti, ali je „univerzalni prejemek“ iz postopka v glavni stvari socialni prejemek, ki spada med prejemke iz navedene direktive.

Sodišče je nato poudarilo, da je v sistemu, vzpostavljenem z Direktivo 2003/109, pridobitev statusa rezidenta za daljši čas, podeljenega na podlagi te direktive, pogojena s posebnim postopkom in poleg tega z obveznostjo izpolnjevanja nekaterih pogojev, med katerimi je zahteva po petletnem zakonitem in neprekinjenem prebivanju na nacionalnem ozemlju. Ker ta status rezidenta za daljši čas ustreza najvišji ravni integracije državljanov tretjih držav, utemeljuje njihovo enako obravnavanje z državljani države članice gostiteljice, zlasti kar zadeva socialno varnost, socialno pomoč in socialno varstvo.

Nato je Sodišče v zvezi s pogojem prebivanja iz postopka v glavni stvari presodilo, da je pogoj prebivanja desetih let, ki mora biti zadnji dve leti neprekinjeno, v nasprotju s členom 11(1)(d) Direktive 2003/109.

Prvič, različno obravnavanje državljanov tretjih držav, ki so rezidenti za daljši čas, in domačih državljanov, ki izhaja iz dejstva, da nacionalna ureditev določa tak pogoj prebivanja, namreč pomeni posredno diskriminacijo. Ta pogoj vpliva predvsem na nedržavljane, med katerimi so zlasti državljani tretjih držav, pa tudi na interese italijanskih državljanov, ki se vrnejo v Italijo po obdobju prebivanja v drugi državi članici. Vendar je ukrep mogoče šteti za posredno diskriminacijo, ne da bi bilo nujno, da je njegova posledica dajanje ugodnosti vsem domačim državljanom ali postavljanje v slabši položaj le državljanov tretjih držav, ki so rezidenti za daljši čas, ob izključitvi domačih državljanov.

Drugič, taka diskriminacija je načeloma prepovedana, razen če je objektivno utemeljena.

Vendar člen 11(2) Direktive 2003/109 izčrpno določa položaje, v katerih lahko države članice glede prebivanja državljanov tretjih držav, ki so rezidenti za daljši čas, in domačih državljanov odstopajo od enake obravnave. Tako razen v teh položajih različno obravnavanje teh dveh kategorij državljanov samo po sebi pomeni kršitev člena 11(1)(d) te direktive.

Različnega obravnavanja državljanov tretjih držav, ki so rezidenti za daljši čas, in državljanov zadevne države članice zlasti ni mogoče utemeljiti s tem, da naj bi bili ti v drugačnem položaju zaradi svojih vezi s to državo članico.

Petletno zakonito in neprekinjeno prebivanje, ki je v Direktivi 2003/109 določeno za pridobitev statusa rezidenta za daljši čas, namreč dokazuje, da „je posameznik zaživel v državi“. Tako ga je treba šteti za zadostnega, da ta oseba po pridobitvi statusa rezidenta za daljši čas pridobi pravico do enake obravnave z državljani navedene države članice, zlasti glede socialne varnosti, socialne pomoči in socialnega varstva v skladu s členom 11(1)(d) navedene direktive.

Zato država članica ne more enostransko podaljšati obdobja prebivanja, ki se zahteva, da bi tak rezident za daljši čas lahko užival pravico, zagotovljeno s to določbo.

Nazadnje, v zvezi s kazensko sankcijo, ki je v nacionalni ureditvi določena za lažno izjavo v zvezi s pogoji za pridobitev zadevnega socialnega prejemka, je Sodišče opozorilo, da nacionalni mehanizem sankcij ni združljiv z določbami Direktive 2003/109, če je uveden za zagotovitev spoštovanja obveznosti, ki sama ni v skladu s temi določbami. Glede na navedeno je Sodišče razsodilo, da člen 11(1)(d) Direktive 2003/109 v povezavi s členom 34 Listine nasprotuje ureditvi države članice, ki za dostop državljanov tretjih držav, ki so rezidenti za daljši čas, do ukrepa socialne varnosti, socialne pomoči ali socialnega varstva določa pogoj, ki velja tudi za državljane te države članice, in sicer da v navedeni državi članici prebivajo vsaj deset let, od tega zadnji dve leti neprekinjeno, in ki vsako lažno izjavo v zvezi s tem pogojem prebivanja kaznuje s kazensko sankcijo.

( 1 ) Direktiva Sveta 2003/109/ES z dne 25. novembra 2003 o statusu državljanov tretjih držav, ki so rezidenti za daljši čas (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 19, zvezek 6, str. 272).