Choose the experimental features you want to try

This document is an excerpt from the EUR-Lex website

Document 62021CJ0829

Sodba Sodišča (drugi senat) z dne 29. junija 2023.
TE in RU proti Stadt Frankfurt am Main in EF proti Stadt Offenbach am Main.
Predhodno odločanje – Politika priseljevanja – Status državljanov tretjih držav, ki so rezidenti za daljši čas – Direktiva 2003/109/ES – Člen 9(4), drugi pododstavek, člen 14(1), člen 15(4), drugi pododstavek, člen 19(2) in člen 22 – Pravica državljanov tretjih držav do statusa rezidenta za daljši čas v državi članici – ,Dovoljenje za prebivanje EU rezidenta za daljši čas‘, ki ga prva država članica izda za nedoločen čas – Državljan tretje države, ki je bil z ozemlja prve države članice odsoten v obdobju, daljšem od šestih let – Posledična izguba pravice do statusa rezidenta za daljši čas – Prošnja za podaljšanje dovoljenja za prebivanje, ki ga je druga država članica izdala na podlagi določb poglavja III Direktive 2003/109/ES – Zavrnitev prošnje s strani druge države članice zaradi izgube te pravice – Pogoji.
Združeni zadevi C-829/21 in C-129/22.

Court reports – general – 'Information on unpublished decisions' section

ECLI identifier: ECLI:EU:C:2023:525

Združeni zadevi C‑829/21 in C‑129/22

TE
in
RU, ki jo zakonito zastopa TE,

proti

Stadt Frankfurt am Main

in

EF

proti

Stadt Offenbach am Main

(Predloga za sprejetje predhodne odločbe, ki sta ju vložili Hessischer Verwaltungsgerichtshof in Verwaltungsgericht Darmstadt)

Sodba Sodišča (drugi senat) z dne 29. junija 2023

„Predhodno odločanje – Politika priseljevanja – Status državljanov tretjih držav, ki so rezidenti za daljši čas – Direktiva 2003/109/ES – Člen 9(4), drugi pododstavek, člen 14(1), člen 15(4), drugi pododstavek, člen 19(2) in člen 22 – Pravica državljanov tretjih držav do statusa rezidenta za daljši čas v državi članici – ‚Dovoljenje za prebivanje EU rezidenta za daljši čas‘, ki ga prva država članica izda za nedoločen čas – Državljan tretje države, ki je bil z ozemlja prve države članice odsoten v obdobju, daljšem od šestih let – Posledična izguba pravice do statusa rezidenta za daljši čas – Prošnja za podaljšanje dovoljenja za prebivanje, ki ga je druga država članica izdala na podlagi določb poglavja III Direktive 2003/109/ES – Zavrnitev prošnje s strani druge države članice zaradi izgube te pravice – Pogoji“

  1. Mejni nadzor, azil in priseljevanje – Politika priseljevanja – Status državljanov tretjih držav, ki so rezidenti za daljši čas – Direktiva 2003/109 – Odvzem ali izguba statusa – Razlogi – Odsotnost z ozemlja države članice, ki je podelila status rezidenta za daljši čas, za več kot šest let – Posledična zavrnitev podaljšanja dovoljenja za prebivanje, izdanega na podlagi določb poglavja III navedene direktive – Dopustnost – Pogoji

    (člen 4(3) PEU; Direktiva Sveta 2003/109, uvodni izjavi 10 in 11 ter členi 2(c) in (d), 8(2), 9(4), drugi in tretji pododstavek, 14(1), 15(4), 16, 19(2) in 22(1)(b))

    (Glej točke od 41 do 45, od 50 do 56, od 61 do 73 in 75 ter točko 1 izreka.)

  2. Mejni nadzor, azil in priseljevanje – Politika priseljevanja – Status državljanov tretjih držav, ki so rezidenti za daljši čas – Direktiva 2003/109 – Odvzem ali izguba statusa – Razlogi – Izvajanje s strani držav članic – Ločeni določbi, s katerima se izvajata člen 9(4), drugi pododstavek, in člen 22(1)(b) Direktive 2003/109 – Določba, ki določa preklic dovoljenja za prebivanje na podlagi določb poglavja III te direktive v primeru izgube pravice do statusa rezidenta za daljši čas v državi članici, ki je to dovoljenje izdala, brez konkretnega sklicevanja na enega od razlogov za izgubo navedene pravice – Dopustnost

    (Direktiva Sveta 2003/109, člena 9(4), drugi pododstavek, in 22(1)(b))

    (Glej točke od 77 do 84 in točko 2 izreka.)

  3. Mejni nadzor, azil in priseljevanje – Politika priseljevanja – Status državljanov tretjih držav, ki so rezidenti za daljši čas – Direktiva 2003/109 – Pogoji za prebivanje v drugi državi članici – Predložitev dokazil o ustreznem prebivališču – Neizvajanje tega pogoja – Zavrnitev prošnje za izdajo ali podaljšanje dovoljenja za prebivanje na podlagi poglavja III Direktive 2003/109 zaradi neizpolnjevanja navedenega pogoja – Nedopustnost

    (člen 267 PDEU; Direktiva Sveta 2003/109, člen 15(4), drugi pododstavek)

    (Glej točki 86 in 88 ter točko 3 izreka.)

Povzetek

TE, ganski državljanki, in EF, pakistanskemu državljanu, sta bili v Italiji izdani dovoljenji za prebivanje EU rezidenta za daljši čas z navedbo „illimitata“ (neomejeno [trajanje]). Leta 2013 oziroma 2014 sta iz Italije vstopila na nemško ozemlje. Nemški organi so jima na podlagi statusa rezidenta za daljši čas, podeljenega v Italiji, v skladu z nemško zakonodajo o prebivanju tujcev ( 1 ) izdali dovoljenje za prebivanje, veljavno eno leto.

Nemški organi so nato zavrnili prošnji TE in EF za podaljšanje dovoljenja za prebivanje. Ta sta nepodaljšanje izpodbijala pred sodiščem. Natančneje, kar zadeva EF, je zavrnitev podaljšanja temeljila na razlogu iz člena 9(4), drugi pododstavek, Direktive 2003/109 ( 2 ), in sicer da je izgubil pravico do statusa rezidenta za daljši čas v Italiji, ker v tej državi članici ni več prebival v obdobju, daljšem od šestih let. Enak razlog je bil naveden zoper TE v okviru postopka, ki se je nanašal na izpodbijanje zavrnitve njene zahteve za podaljšanje.

Nemški sodišči, pri katerih sta TE in EF vložila tožbi, in sicer Hessischer Verwaltungsgerichtshof (višje upravno sodišče zvezne dežele Hessen, Nemčija) in Verwaltungsgericht Darmstadt (upravno sodišče v Darmstadtu, Nemčija), sta se odločili, da Sodišču predložita več vprašanj glede razlage Direktive 2003/109.

Sodišče je v sodbi med drugim pojasnilo pogoje, ki veljajo za odločbo – kot sta ti v postopkih v glavni stvari – s katero se zavrne podaljšanje dovoljenja za prebivanje državljana tretje države, ker je bil ta odsoten z ozemlja države članice, ki je podelila status rezidenta za daljši čas, v obdobju, daljšem od šestih let, in je zato izgubil pravico do tega statusa.

Presoja Sodišča

Sodišče je najprej navedlo, da je pravica do statusa rezidenta za daljši čas v „prvi državi članici“ ( 3 ) nujni pogoj, ki ga mora predhodno izpolnjevati državljan tretje države, ki želi pridobiti ali podaljšati dovoljenje za prebivanje v „drugi državi članici“ ( 4 ) na podlagi določb poglavja III Direktive 2003/109. Če torej druga država članica ugotovi, da je zadevni državljan tretje države izgubil pravico do statusa rezidenta za daljši čas v prvi državi članici, zlasti ker je bil, kot določa člen 9(4), drugi pododstavek, Direktive 2003/109, z ozemlja prve države članice odsoten v obdobju, daljšem od šestih let, ta ugotovitev preprečuje podaljšanje takega dovoljenja za prebivanje.

Dalje, glede upoštevnega datuma za presojo pogoja, ki se nanaša na pravico do statusa rezidenta za daljši čas, je Sodišče pojasnilo, da ta datum pomeni datum, ko je zadevni državljan tretje države vložil prošnjo za podaljšanje dovoljenja za prebivanje na podlagi določb poglavja III Direktive 2003/109. Vendar drugi državi nič ne preprečuje, da sprejme novo odločbo, s katero zavrne podaljšanje ali odvzame dovoljenje za prebivanje na podlagi člena 22 navedene direktive, če meni, da je pravica do statusa rezidenta za daljši čas v prvi državi članici prenehala med upravnim ali sodnim postopkom v zvezi s prošnjo za podaljšanje.

Nazadnje, Sodišče je poudarilo, da dokazno breme v zvezi z upravičenostjo do statusa rezidenta za daljši čas v prvi državi članici načeloma nosi zadevni državljan tretje države. Vendar iz Direktive 2003/109 ( 5 ) izhaja, da veljavno dovoljenje za prebivanje EU rezidenta za daljši čas omogoča domnevo, da ima ta državljan še vedno pravico do tega statusa. Ta domneva sicer ni neizpodbojna, saj druga država članica lahko preuči katerega od razlogov za izgubo statusa rezidenta za daljši čas iz člena 9 Direktive 2003/109. Vendar je tako izpodbijanje pogojeno z ugotovitvijo obstoja dovolj konkretnih in skladnih indicev, da je mogoče uporabiti enega od teh razlogov.

V tem okviru je Sodišče pojasnilo preverjanja, ki jih mora druga država članica ob obstoju takih indicev opraviti glede na razlog iz člena 9(4), drugi pododstavek, Direktive 2003/109, tako da po potrebi zaprosi za pomoč prvo državo članico v skladu z načelom lojalnega sodelovanja ( 6 ). Na eni strani je treba državljana tretje države predhodno pozvati, naj predloži dokaz o morebitni prisotnosti na ozemlju prve države članice v obdobju šestih let iz te določbe, saj prisotnost v obdobju zgolj nekaj dni na tem ozemlju namreč zadostuje za preprečitev izgube pravice do statusa rezidenta za daljši čas. Na drugi strani mora druga država članica v primeru odsotnosti na tem ozemlju v obdobju, daljšem od šestih let, v skladu s členom 9(4), tretji pododstavek, Direktive 2003/109 preveriti, ali je prva država članica uporabila možnost, da določi, da rezident za daljši čas „zaradi posebnih razlogov“ v primeru take odsotnosti ohrani svoj status v navedeni državi članici, in če je tako, ali je tak poseben razlog izkazan.


( 1 ) Gesetz über den Aufenthalt, die Erwerbstätigkeit und die Integration von Ausländern im Bundesgebiet (zakon o prebivanju, delu in vključevanju tujcev na zveznem ozemlju) z dne 30. julija 2004 (BGBl. 2004 I, str. 1950), v različici, ki se uporablja za spora o glavni stvari.

( 2 ) Direktiva Sveta 2003/109/ES z dne 25. novembra 2003 o statusu državljanov tretjih držav, ki so rezidenti za daljši čas (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 19, zvezek 6, str. 272), kakor je bila spremenjena z Direktivo 2011/51/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. maja 2011 (UL 2011, L 132, str. 1).

( 3 ) V skladu s členom 2(c) Direktive 2003/109 ta izraz pomeni državo članico, ki je državljanu tretje države prvič podelila status rezidenta za daljši čas.

( 4 ) V skladu s členom 2(d) Direktive 2003/109 ta izraz pomeni „katero koli državo članico razen tiste, ki je državljanu tretje države prvič podelila status rezidenta za daljši čas in v kateri ta rezident za daljši čas uveljavlja pravico do prebivanja“.

( 5 ) Natančneje, iz člena 15(4), prvi pododstavek, Direktive 2003/109 v povezavi z uvodno izjavo 11 te direktive.

( 6 ) To načelo je določeno v členu 4(3) PEU.

Top