Zadeva C‑755/21 P

Marián Kočner

proti

Agenciji Evropske unije za sodelovanje na področju preprečevanja, odkrivanja in preiskovanja kaznivih dejanj (Europol)

Sodba Sodišča (veliki senat) z dne 5. marca 2024

„Pritožba – Sodelovanje na področju preprečevanja, odkrivanja in preiskovanja kaznivih dejanj – Uredba (EU) 2016/794 – Člen 49(3) in člen 50 – Varstvo osebnih podatkov – Nezakonita obdelava podatkov – Kazenski postopek, ki je bil proti pritožniku uveden na Slovaškem – Študija, ki jo je Agencija Evropske unije za sodelovanje na področju preprečevanja, odkrivanja in preiskovanja kaznivih dejanj (Europol) izvedla za namene preiskave – Priklic podatkov z mobilnih telefonov in pomnilniške naprave USB v lasti pritožnika – Razkritje teh podatkov – Nepremoženjska škoda – Odškodninska tožba – Narava nepogodbene odgovornosti“

1. Nepogodbena odgovornost – Pogoji – Uredba (EU) 2016/794 – Odgovornost za nezakonito obdelavo osebnih podatkov – Narava te odgovornosti – Solidarna odgovornost Europola in zadevne države članice – Merila – Dokaz o pripisljivosti nezakonite obdelave Europolu ali zadevni državi članici – Neobstoj

   (Uredba 2016/794 Evropskega parlamenta in Sveta, uvodni izjavi 56, 57 ter člena 49(3) in 50(1))

   (Glej točke od 54 do 56, 58, od 61 do 63, od 67 do 71, od 73 do 76 in od 79 do 81.)

2. Nepogodbena odgovornost – Pogoji – Nezakonitost – Škoda – Vzročna zveza – Kumulativni pogoji

   (člen 340, drugi odstavek, PDEU)

   (Glej točko 117.)

3. Nepogodbena odgovornost – Pogoji – Nezakonitost – Pojem – Kršitev pravila prava Unije, katerega namen je podeliti pravice posameznikom – Dovolj resna kršitev – Kumulativni pogoji

   (člen 340, drugi odstavek, PDEU)

   (Glej točko 118.)

4. Nepogodbena odgovornost – Pogoji – Nezakonitost – Kršitev pravila prava Unije, katerega namen je podeliti pravice posameznikom – Pojem – Sodelovanje med Europolom in pristojnimi organi držav članic zaradi kazenskega pregona – Razkritje osebnih podatkov nepooblaščenim osebam – Vključitev

   (člen 340, drugi odstavek, PDEU; Uredba Evropskega parlamenta in Sveta 2016/794, člen 50(1))

   (Glej točke od 119 do 121 in 123.)

5. Nepogodbena odgovornost – Pogoji – Nezakonitost – Dovolj resna kršitev prava Unije – Merila presoje – Obveznost varstva posameznikov pred nezakonito obdelavo osebnih podatkov – Polje proste presoje organov, vključenih v sodelovanje na podlagi Uredbe 2016/794 – Neobstoj

   (člen 340, drugi odstavek, PDEU; Uredba Evropskega parlamenta in Sveta 2016/794, člen 50(1))

   (Glej točke od 126 do 129.)

6. Nepogodbena odgovornost – Škoda – Škoda, ki se lahko povrne – Nepremoženjska škoda, ki je nastala zaradi objave intimnih pogovorov pritožnika – Vključitev

   (člen 340, drugi odstavek, PDEU; Uredba Evropskega parlamenta in Sveta 2016/794, člen 50(1))

   (Glej točki 135 in 136.)

Povzetek

Veliki senat Sodišča, pri katerem je M. Kočner, pritožnik, vložil pritožbo zoper sodbo Splošnega sodišča v zadevi Kočner/Europol ( 1 ), je tej pritožbi delno ugodil in pojasnil naravo nepogodbene odgovornosti Agencije Evropske unije za sodelovanje na področju preprečevanja, odkrivanja in preiskovanja kaznivih dejanj (v nadaljevanju: Europol) na podlagi člena 50 Uredbe 2016/794 ( 2 ), razlaganega z vidika njene uvodne izjave 57.

Europol je v okviru preiskave, ki so jo slovaški organi opravili po umoru novinarja in njegove zaročenke leta 2018 na Slovaškem, tem organom nudil podporo na zahtevo Národná kriminálna agentúra (nacionalna agencija za boj proti kriminalu, Slovaška, v nadaljevanju: NAKA). Zlasti je priklical podatke, shranjene na dveh mobilnih telefonih, ki naj bi pripadala pritožniku. Agenciji NAKA je 23. oktobra 2018 izročil trdi disk s šifriranimi podatki in geslom, s katerim so bili ti podatki varovani. Poleg tega je 13. januarja 2019 agenciji NAKA poslal poročilo (v nadaljevanju: poročilo Europola), v katerem je bilo med drugim navedeno, da je ime pritožnika neposredno povezano s „tako imenovanimi mafijskimi seznami“.

Slovaški organi kazenskega pregona naj bi 1. aprila 2019 te informacije uporabili v okviru kazenskega postopka, uvedenega zoper pritožnika. V letih 2019 in 2020 naj bi bila v različnih časopisnih člankih in na spletnih mestih objavljena zelo velika količina informacij v zvezi s pritožnikom, pridobljenih zlasti z zadevnih prenosnih telefonov. Natančneje, na spletnem mestu in v slovaškem tisku naj bi bile objavljene transkripcije intimnih sporočil, izmenjanih med njim in prijateljico prek šifriranih sporočilnih storitev, vsebovanih na navedenih telefonih.

Potem ko se je pritožil pri Europolu, je pritožnik pri Splošnem sodišču vložil tožbo za povračilo nepremoženjske škode na podlagi členov 268 in 340 PDEU ter člena 50(1) Uredbe o Europolu, ki določa ureditev odgovornosti za nepravilno obdelavo osebnih podatkov ( 3 ). S to tožbo je pritožnik zahteval povrnitev nepremoženjske škode, za katero je menil, da jo je utrpel zaradi ravnanja Europola. Potem ko je Splošno sodišče navedeno tožbo zavrnilo, je pritožnik vložil pritožbo zoper izpodbijano sodbo. Ta pritožba je bila vložena zoper zavrnitev, prvič, prvega tožbenega predloga, ki se je nanašal na povrnitev nepremoženjske škode, ki naj bi pritožniku nastala zaradi razkritja osebnih podatkov z zadevnih mobilnih telefonov javnosti, in drugič, drugega tožbenega predloga, ki se je nanašal na povrnitev nepremoženjske škode, ki naj bi jo utrpel zaradi vpisa njegovega imena na „sezname mafijcev“.

Presoja Sodišča

Sodišče je najprej preučilo pritožbene razloge, navedene zoper izpodbijano sodbo.

V zvezi z nepremoženjsko škodo, ki izhaja iz razkritja osebnih podatkov z zadevnih prenosnih telefonov javnosti, pojasnjuje naravo sistema odgovornosti, določenega s členom 50(1) Uredbe o Europolu.

Sodišče je poudarilo, na prvem mestu, da je iz analize besedila te določbe in iz cilja, ki mu sledi ta uredba, razvidno, da ta uredba v povezavi z njeno preambulo ( 4 ) – v skladu z voljo zakonodajalca Unije, da oškodovanemu posamezniku da prednost – vzpostavlja sistem solidarne odgovornosti Europola in zadevne države članice. To razlago potrjuje sobesedilo, v katero se umešča navedena določba. Namen člena 50 Uredbe o Europolu je namreč uvesti posebno ureditev nepogodbene odgovornosti v zvezi z nezakonitimi postopki obdelave podatkov, ki odstopa od splošne ureditve odgovornosti iz člena 49 te uredbe.

Sodišče je iz tega sklepalo, da je s členom 50 Uredbe o Europolu vzpostavljen sistem solidarne odgovornosti Europola in države članice, v kateri je nastala škoda zaradi nezakonite obdelave podatkov.

Na drugem mestu, Sodišče je v zvezi s pogoji za uveljavljanje odgovornosti na podlagi člena 50 Uredbe o Europolu opozorilo, da mora biti v skladu s sistemom nepogodbene odgovornosti Unije iz člena 340 PDEU, na katerega se sklicuje navedeni člen 50, za to odgovornost izpolnjenih več pogojev.

V zvezi s tem ugotavlja, da v posebnem okviru Uredbe o Europolu iz besedila njenega člena 50(1) izhaja, da mora posameznik, ki namerava uveljavljati svojo pravico do odškodnine, dokazati le, da je do nezakonite obdelave podatkov prišlo v okviru sodelovanja, ki je vključevalo Europol in državo članico, na podlagi te uredbe.

Ta jezikovna razlaga je podprta s ciljem, ki mu sledi člen 50 Uredbe o Europolu, ki je v skladu s preambulo te uredbe odziv na težave, ki jim je zadevni posameznik lahko izpostavljen pri ugotavljanju, ali je škoda, ki je nastala zaradi nezakonite obdelave podatkov in do katere je prišlo v okviru takega sodelovanja, posledica dejanja Europola ali zadevne države članice. Ne da bi se členu 50 v povezavi s preambulo Uredbe o Europolu odvzel polni učinek, pa od tega posameznika ni mogoče zahtevati, da dokaže, komu je mogoče odgovornost za to škodo pripisati – Europolu ali zadevni državi članici – oziroma da proti tema subjektoma vloži tožbo za pridobitev popolne odškodnine za svojo škodo.

Sodišče je še navedlo, da je zakonodajalec Unije – prav zaradi upoštevanja teh težav pri dokazovanju – določil dvofazni mehanizem odgovornosti za povrnitev škode, nastale zaradi nezakonite obdelave podatkov v okviru sodelovanja, ki spada na področje uporabe Uredbe o Europolu. Na eni strani ta mehanizem – v prvi fazi – razbremenjuje zadevnega posameznika bremena ugotavljanja identitete subjekta, katerega ravnanje je povzročilo zatrjevano škodo, na drugi strani pa – v drugi fazi – določa, da je treba „končno odgovornost“ za to škodo po tem poplačilu nadomestila temu posamezniku, glede na primer, dokončno določiti v postopku, ki vključuje le Europol in zadevno državo članico, pred upravnim odborom Europola.

Sodišče iz tega sklepa, da Uredba o Europolu zadevnemu posamezniku ne nalaga, naj ugotovi, kateri od subjektov, vključenih v sodelovanje med Europolom in državo članico, je ravnal nezakonito. Tako za uveljavljanje solidarne odgovornosti Europola ali zadevne države članice zadostuje, da ta posameznik dokaže, da je bila izvedena nezakonita obdelava podatkov, zaradi katere je utrpel škodo.

Vendar Sodišče ugotavlja, da lahko toženi subjekt z vsemi pravnimi sredstvi dokaže, da je izključeno, da bi bila zatrjevana škoda povezana z domnevno nezakonito obdelavo podatkov, do katere je prišlo v okviru takega sodelovanja, na primer zaradi tega, ker je ta škoda nastala pred zadevno obdelavo podatkov.

Sodišče je iz tega sklepalo, da je Splošno sodišče napačno uporabilo pravo, ker je napačno menilo, da člen 50(1) te uredbe o Europolu v povezavi z njeno preambulo zadevnega posameznika ne odvezuje obveznosti, da dokaže, kateri od dveh subjektov, vpletenih v nezakonito obdelavo podatkov, je za to odgovoren. Zato je razveljavilo izpodbijano sodbo v delu, v katerem je Splošno sodišče zavrnilo prvi tožbeni predlog.

V zvezi z nepremoženjsko škodo, na katero se nanaša drugi tožbeni predlog in ki se nanaša na vpis imena pritožnika na „sezname mafijcev“, je Sodišče navedlo, da je iz izpodbijane sodbe razvidno, da ker je bilo poročilo Europola sestavljeno pozneje, že zaradi tega ni povezano z dogodkom, zaradi katerega je nastala škoda, ki jo pritožnik zatrjuje v okviru tega drugega tožbenega predloga. Pritožnik pa ni dokazal, da so bili pri ugotovitvah, na katerih v zvezi s tem temelji izpodbijana sodba, izkrivljeni dokazi oziroma da je bilo v njih napačno uporabljeno pravo. Sodišče meni, da je zato izključeno, da bi bila škoda, na katero se pritožnik sklicuje v okviru drugega tožbenega predloga, lahko povezana z morebitno nezakonito obdelavo podatkov, do katere je prišlo v okviru sodelovanja med Europolom in slovaškimi organi.

Sodišče je zato razsodilo, da kljub napačni uporabi prava, ki jo je Splošno sodišče storilo s tem, da je zavrnilo samo načelo solidarne odgovornosti Europola v okviru Uredbe o Europolu, zahteva, da mora pritožnik dokazati obstoj nezakonite obdelave podatkov, zaradi katere je utrpel škodo, v obravnavanem primeru ni podana, tako da na podlagi tega drugega tožbenega predloga nikakor ni mogoče uveljavljati odgovornosti Europola. Iz tega sklepa, da je treba pritožbeni razlog, ki se nanaša na zavrnitev tega predloga, zavrniti kot brezpredmeten.

Na drugem mestu, Sodišče glede na delno razveljavitev izpodbijane sodbe ob ugotovitvi, da stanje postopka to dovoljuje, dokončno odloči o sporu, ki je bil predložen Splošnemu sodišču, in na tej podlagi preuči, ali so pogoji za nastanek nepogodbene odgovornosti Unije na podlagi člena 50 Uredbe o Europolu v obravnavani zadevi izpolnjeni.

V zvezi z zahtevo glede kršitve pravila prava Unije, katerega namen je podeliti pravice posameznikom, je Sodišče navedlo, da Uredba o Europolu tej agenciji Unije in pristojnim organom držav članic, ki sodelujejo pri kazenskem pregonu, nalaga obveznost varstva posameznikov pred nezakonito obdelavo njihovih osebnih podatkov ( 5 ).

Sodišče iz povezane razlage vrste določb Uredbe o Europolu sklepa, da vsako razkritje osebnih podatkov, ki se obdelujejo v okviru sodelovanja med Europolom in pristojnimi nacionalnimi organi, osebam, ki niso pooblaščene za seznanitev z njimi, pomeni kršitev pravila prava Unije, katerega cilj je podeliti pravice posameznikom. Tako je v obravnavanem primeru pri nezakonitem razkritju osebnih podatkov, ki izhajajo iz intimnih pogovorov pritožnika.

Glede zahteve po dovolj resni kršitvi pravila prava Unije je Sodišče opozorilo, da je odločilno merilo v zvezi s tem očitna in resna kršitev meja diskrecijske pravice, ki izhaja iz kršenega pravila. Poleg tega presoja, ki jo je treba opraviti, zahteva upoštevanje področja, pogojev in okoliščin, v katerih je zadevna obveznost naložena zadevnemu organu. Prav tako je treba upoštevati zlasti stopnjo jasnosti in natančnosti kršenega pravila ter obseg polja proste presoje, ki ga to pravilo dopušča zadevnemu organu, zapletenost položaja, ki ga je treba urediti, in težave pri uporabi ali razlagi besedil.

V obravnavanem primeru je Sodišče ugotovilo obstoj take dovolj resne kršitve. Po eni strani namreč določbe Uredbe o Europolu subjektom, vključenim v sodelovanje med Europolom in državo članico na podlagi te uredbe, ne dopuščajo nobenega polja proste presoje glede njihove obveznosti, da posameznike, na katere se nanašajo osebni podatki, zaščitijo pred vsemi nezakonitimi oblikami dajanja na voljo osebnih podatkov v zvezi z njimi. Na drugi strani se ta obveznost uvršča v občutljivi okvir sodelovanja za namene kazenskega pregona, v katerem se taki podatki obdelujejo brez kakršnega koli posredovanja posameznikov, na katere se osebni podatki nanašajo, najpogosteje brez njihove vednosti in zato brez možnosti, da bi slednji lahko kakor koli ukrepali in preprečili morebitno nezakonito obdelavo njihovih podatkov.

Glede pogojev v zvezi z resničnostjo škode in vzročno zvezo Sodišče opozarja, da je nepogodbena odgovornost Unije lahko podana le, če je pritožniku dejansko nastala dejanska in gotova škoda ter če škoda dovolj neposredno izhaja iz zatrjevane kršitve pravila prava Unije. V obravnavanem primeru je razsodilo, da je bila z razkritjem podatkov o intimnih pogovorih med pritožnikom in njegovo prijateljico nepooblaščenim osebam kršena njegova pravica do spoštovanja njegovega zasebnega in družinskega življenja ter njegovih komunikacij ter da sta bila zaradi tega razkritja okrnjena njegova čast in ugled, zaradi česar je utrpel nepremoženjsko škodo.

V teh okoliščinah je Sodišče odločilo, da se izpodbijana sodba delno razveljavi, Europolu pa se naloži, naj pritožniku plača 2000 EUR za povrnitev nastale nepremoženjske škode.

( 1 ) Sodba z dne 29. septembra 2021, Kočner/Europol (T‑528/20, EU:T:2021:631, v nadaljevanju: izpodbijana sodba).

( 2 ) Uredba (EU) 2016/794 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. maja 2016 o Agenciji Evropske unije za sodelovanje na področju preprečevanja, odkrivanja in preiskovanja kaznivih dejanj (Europol) ter nadomestitvi in razveljavitvi sklepov Sveta 2009/371/PNZ, 2009/934/PNZ, 2009/935/PNZ, 2009/936/PNZ in 2009/968/PNZ (UL 2016, L 135, str. 53, v nadaljevanju: Uredba o Europolu).

( 3 ) Člen 50(1) Uredbe o Europolu.

( 4 ) Uvodna izjava 57 preambule.

( 5 ) To izhaja iz člena 2(h), (i) in (k) v povezavi s členom 28(1)(a) in (f), členom 38(4) in členom 50(1) Uredbe o Europolu.