Zadeva C‑605/21

Heureka Group a.s.

proti

Google LLC

(Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Městský soud v Praze)

Sodba Sodišča (veliki senat) z dne 18. aprila 2024

„Predhodno odločanje – Člen 102 PDEU – Načelo učinkovitosti – Odškodninske tožbe po nacionalnem pravu za kršitve določb konkurenčnega prava – Direktiva 2014/104/EU – Prepozen prenos direktive – Časovna veljavnost – Člen 10 – Zastaralni rok – Način določitve dies a quo – Prenehanje kršitve – Seznanjenost z informacijami, ki so nujno potrebne za vložitev odškodninske tožbe – Objava povzetka sklepa Evropske komisije o ugotovitvi kršitve pravil konkurence v Uradnem listu Evropske unije – Zavezujoči učinek sklepa Komisije, ki še ni pravnomočen – Zadržanje ali pretrganje zastaralnega roka med preiskavo Komisije ali do datuma, ko njen sklep postane pravnomočen“

1. Konkurenca – Odškodninske tožbe za škodo, povzročeno s kršitvami pravil o konkurenci – Direktiva 2014/104 – Časovna veljavnost – Določba o nekaterih zahtevah v zvezi z zastaralnim rokom, ki se uporablja za odškodninske tožbe – Materialnopravna določba – Prepoved retroaktivne uporabe nacionalne zakonodaje o prenosu

   (Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 2014/104, člena 10 in 22)

   (Glej točke od 47 do 49.)

2. Konkurenca – Odškodninske tožbe za škodo, povzročeno s kršitvami pravil o konkurenci – Direktiva 2014/104 – Časovna veljavnost – Odškodninske tožbe za škodo, povzročeno z zlorabo prevladujočega položaja, ki se je začela pred začetkom veljavnosti direktive – Časovna veljavnost določbe direktive o določitvi nekaterih zahtev v zvezi z zastaralnim rokom – Pogoj – Odškodninske tožbe, ki na dan izteka roka za prenos direktive še niso zastarale – Določitev začetka teka zastaralnega roka za navedene tožbe – Uporaba nacionalnega prava – Meje – Spoštovanje člena 102 PDEU in načela učinkovitosti – Nacionalni zastaralni rok, ki lahko začne teči šele po koncu kršitve in po tem, ko se oškodovanec seznani z informacijami, ki so nujno potrebne za vložitev tožbe – Trenutek seznanitve z navedenimi informacijami, ki načeloma sovpada z datumom objave povzetka sklepa Komisije o ugotovitvi kršitve – Sklep, ki še ni pravnomočen – Neupoštevnost

   (člen 102 PDEU; Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 2014/104, člena 10 in 22)

   (Glej točke od 50 do 78 in od 82 do 88.)

3. Prevladujoči položaj – Zloraba – Prepoved – Neposredni učinek – Pravica posameznikov zahtevati odškodnino za nastalo škodo – Načini izvrševanja – Zastaralni roki – Nacionalna ureditev, ki ne določa zadržanja ali pretrganja zastaralnega roka med preiskavo Komisije – Nedopustnost – Nacionalna ureditev, ki ne določa zadržanja zastaralnega roka do pravnomočnega sklepa Komisije – Dopustnost

   (člen 102 PDEU)

   (Glej točki 79 in 80.)

4. Konkurenca – Odškodninske tožbe za škodo, povzročeno s kršitvami pravil o konkurenci – Direktiva 2014/104 – Zastaralni rok za odškodninske tožbe – Zadržanje zastaralnega roka, do katerega je prišlo zaradi ukrepa, ki ga organ, pristojen za konkurenco, sprejme za namen preiskave ali postopka zadevne kršitve

   (Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 2014/104, člen 10(2) in (4))

   (Glej točki 90 in 91.)

5. Akti institucij – Direktive – Izvajanje držav članic – Nujnost zagotoviti učinkovitost direktiv – Dolžnosti nacionalnih sodišč – Obveznost skladne razlage – Obseg – Razlaga nacionalnega prava contra legem – Izključitev

   (člen 288, tretji odstavek, PDEU)

   (Glej točko 93.)

Povzetek

Veliki senat Sodišča, ki je odločal o predlogu za sprejetje predhodne odločbe, se je izrekel o zahtevah, ki jih morajo izpolnjevati nacionalne ureditve zastaranja, ki se uporabljajo za odškodninske tožbe, vložene pri nacionalnih sodiščih, zaradi kršitev konkurenčnega prava Unije. Ta pojasnila so bila podana v okviru odškodninske tožbe, ki jo je češko podjetje vložilo proti družbi Google LLC zaradi zlorabe prevladujočega položaja, ki naj bi jo ta družba in njena matična družba, Alphabet Inc., storili v Češki republiki.

Evropska komisija je s sklepom z dne 27. junija 2017 ( 1 ) ugotovila, da je družba Google od februarja 2013 kršila člen 102 PDEU, ker je zlorabljala prevladujoči položaj na trinajstih nacionalnih trgih storitev splošnega iskanja, med drugim na trgu Češke republike, tako da je zmanjšala promet s svojih strani z zadetki splošnega iskanja h konkurenčnim storitvam primerjave proizvodov ob hkratnem povečanju tega prometa k svoji storitvi primerjave proizvodov. Povzetek tega sklepa je bil 12. januarja 2018 objavljen v Uradnem listu Evropske unije. ( 2 )

Družbi Google in Alphabet sta pri Splošnem sodišču zoper navedeni sklep vložili tožbo, ki je bila v večjem delu zavrnjena. ( 3 ) Ker Sodišče o pritožbi, vloženi zoper sodbo Splošnega sodišča, še odloča, sklep Komisije še ni pravnomočen.

Heureka Group a.s. (v nadaljevanju: Heureka), češka družba, ki deluje na trgu storitev primerjave prodajnih cen, je junija 2020 pri Městský soud v Praze (mestno sodišče v Pragi, Češka republika) vložila tožbo, s katero je predlagala, naj se družbi Google naloži povrnitev škode, ki naj bi nastala zaradi kršitve člena 102 PDEU, ugotovljene v sklepu Komisije in storjene v Češki republiki v obdobju od februarja 2013 do 27. junija 2017. Po navedbah družbe Heureka se je uporaba njenega portala za primerjavo prodajnih cen Heureka.cz zmanjšala zaradi protikonkurenčnih ravnanj družbe Google.

Družba Google je v obrambo zatrjevala, da je pravica družbe Heureka do odškodnine zastarala, vsaj deloma.

Mestno sodišče v Pragi je v zvezi s tem pojasnilo, da nacionalna pravila o zastaranju, ki se uporabljajo za tožbo družbe Heureka, določajo triletni zastaralni rok, ki začne teči neodvisno in ločeno za vsako delno škodo, nastalo zaradi take kršitve pravil konkurence, od trenutka, ko se je oškodovanec seznanil ali se lahko razumno šteje, da se je seznanil z dejstvom, da je utrpel tako delno škodo, in z identiteto osebe, ki je dolžna to škodo povrniti. Za začetek teka tega roka pa se ne zahteva, da bi se oškodovanec seznanil s tem, da zadevno ravnanje pomeni kršitev pravil o konkurenci, niti ne, da je ta kršitev prenehala. Poleg tega nacionalna pravila, ki se uporabljajo, ne nalagajo zadržanja ali pretrganja zastaranja za obdobje preiskave Komisije v zvezi s kršitvijo. Tega istega roka ni mogoče zadržati ali pretrgati niti vsaj do enega leta po datumu, ko sklep Komisije o ugotovitvi te kršitve postane pravnomočen.

Po mnenju mestnega sodišča v Pragi to v obravnavani zadevi pomeni, da bi zaradi vsakega splošnega iskanja v iskalniku Google, ki je privedlo do umestitve in prikaza rezultatov, ki sta ugodnejša za storitev primerjave cen družbe Google, začel teči nov samostojen zastaralni rok.

Poleg tega, ker je bila Direktiva 2014/104 ( 4 ) v češki pravni red prenesena prepozno, mestno sodišče v Pragi ugotavlja, da je kršitev, ki se očita družbi Google, prenehala po izteku roka za prenos te direktive, to je 27. decembra 2016, vendar – kot kaže – pred začetkom veljavnosti zakonodaje o prenosu 1. septembra 2017.

Glede na zgoraj navedeno je mestno sodišče v Pragi Sodišču predložilo več vprašanj za predhodno odločanje, s katerimi želi v bistvu izvedeti, ali člen 10 Direktive 2014/104 in/ali člen 102 PDEU ter načelo učinkovitosti nasprotujejo nacionalni ureditvi zastaranja, kakršna je ta v postopku v glavni stvari, ki velja za odškodninske tožbe v zvezi s trajajočimi kršitvami pravil konkurenčnega prava Unije.

Presoja Sodišča

Da bi odgovorilo na vprašanja, je Sodišče najprej preučilo časovno veljavnost člena 10 Direktive 2014/104, ki določa najkrajše trajanje zastaralnega roka, ki se uporablja za odškodninske tožbe zaradi kršitev konkurenčnega prava, in najzgodnejši trenutek, ko lahko ta rok začne teči, ter okoliščine, v katerih se mora ta zastaralni rok zadržati ali pretrgati.

Sodišče je v zvezi s tem opozorilo, da je člen 10 Direktive 2014/104 materialnopravna določba, zaradi česar morajo države članice v skladu s členom 22(1) te direktive zagotoviti, da se določbe za prenos tega člena ne uporabljajo retroaktivno. Vendar je treba od izteka roka za prenos te direktive, in sicer 27. decembra 2016, nacionalno pravo razlagati tako, da je v skladu z vsemi določbami te direktive.

Zato je Sodišče za določitev časovne veljavnosti člena 10 Direktive 2014/104 v obravnavanem primeru preverilo, ali je pravni položaj iz postopka v glavni stvari nastal pred 27. decembrom 2016 ali pa je ustvarjal učinke tudi po tem datumu.

Zato je bilo treba ugotoviti, ali se je nacionalni zastaralni rok, ki se uporablja za zadevni položaj v postopku v glavni stvari, 27. decembra 2016 iztekel. Vendar je bilo treba v tem okviru upoštevati, da so morala nacionalna pravila o zastaranju že pred iztekom roka za prenos Direktive 2014/104 spoštovati načeli enakovrednosti in učinkovitosti ter niso smela izničiti polne učinkovitosti člena 102 PDEU.

Polna učinkovitost člena 102 PDEU in zlasti polni učinek prepovedi, določene v tem členu, pa zahtevata, da nacionalni zastaralni roki, ki se uporabljajo za odškodninske tožbe zaradi kršitev tega člena, ne začnejo teči, preden je kršitev prenehala in preden se je oškodovanec seznanil ali preden je od njega razumno pričakovati, da se je seznanil z informacijami, ki so nujno potrebne za vložitev njegove odškodninske tožbe.

Sodišče je namreč glede prvega pogoja, ki se nanaša na prenehanje kršitve, ugotovilo, da je – glede na to, da je za spore v zvezi s kršitvami konkurenčnega prava načeloma značilna asimetrija informacij v škodo oškodovanca in da oškodovanec pogosto še posebej težko dokaže obstoj in obseg take kršitve ter škodo, ki iz nje izhaja, preden se kršitev konča – zahteva, da zastaralni rok ne začne teči pred prenehanjem zadevne kršitve, nujna za to, da lahko oškodovanec dejansko uveljavlja svojo pravico zahtevati polno odškodnino, ki izhaja iz člena 102 PDEU. Poleg tega, glede na to, da na splošno oškodovanec težko predloži dokaz o kršitvi tega člena, če ni odločitve Komisije ali nacionalnega organa o ugotovitvi te kršitve, bi ureditev zastaranja, ki bi lahko povzročila, da bi se zastaralni rok iztekel precej pred sprejetjem take odločitve, lahko pretirano otežila uveljavljanje njegove pravice zahtevati popolno odškodnino.

Kar zadeva drugi pogoj, ki se nanaša na seznanjenost z informacijami, ki so nujno potrebne za vložitev odškodninske tožbe, je Sodišče opozorilo, da so med temi informacijami obstoj kršitve konkurenčnega prava, obstoj škode, vzročna zveza med to škodo in to kršitvijo ter identiteta povzročitelja te škode.

Predložitveno sodišče mora sicer v obravnavanem primeru določiti, kdaj se je družba Heureka seznanila s temi informacijami, vendar je Sodišče menilo, da je koristno navesti, da ta trenutek seznanitve načeloma sovpada z datumom objave povzetka zadevnega sklepa Komisije, s katerim je ugotovljena kršitev, v Uradnem listu Evropske unije, ne glede na to, ali je ta sklep postal pravnomočen ali ne.

Sodišče je poleg tega pojasnilo, da člen 102 PDEU in načelo učinkovitosti nalagata zadržanje ali pretrganje zastaralnega roka med preiskavo Komisije. Vendar ta člen in to načelo ne zahtevata, da se zastaralni rok zadrži, vse dokler sklep Komisije ne postane pravnomočen. Oškodovanec se namreč lahko za utemeljitev svoje odškodninske tožbe opre na ugotovitve iz sklepa Komisije, ki ni postal pravnomočen, saj ima ta sklep zavezujoč učinek, dokler ni razglašen za ničen.

Glede na zgoraj navedeno je Sodišče ugotovilo, da ureditev zastaranja, kakršna je ta v postopku v glavni stvari, v skladu s katero, prvič, začne triletni zastaralni rok neodvisno in ločeno teči za vsako delno škodo, nastalo zaradi kršitve člena 102 PDEU, od trenutka, ko se je oškodovanec seznanil ali se lahko razumno šteje, da se je seznanil z dejstvom, da je utrpel delno škodo, in z identiteto osebe, ki je dolžna plačati odškodnino za to škodo, ne da bi bilo potrebno, da je kršitev prenehala in da se je ta oškodovanec seznanil s tem, da zadevno ravnanje pomeni kršitev pravil o konkurenci, in drugič, navedenega roka med preiskavo Komisije v zvezi s tako kršitvijo ni mogoče niti zadržati niti pretrgati, ni združljiva s členom 102 PDEU in z načelom učinkovitosti, ker praktično onemogoča ali pretirano otežuje uveljavljanje pravice zahtevati odškodnino za škodo, ki je nastala zaradi iste kršitve.

Zato je treba brez upoštevanja elementov te ureditve zastaranja, ki niso združljivi s členom 102 PDEU in načelom učinkovitosti, raziskati, ali se je na dan izteka roka za prenos Direktive 2014/104, to je 27. decembra 2016, iztekel zastaralni rok, določen z nacionalnim pravom, ki se je za položaj iz postopka v glavni stvari uporabljal do tega datuma.

V zvezi s tem je iz sklepa Komisije o ugotovitvi zlorabe prevladujočega položaja družbe Google razvidno, da se ta kršitev na datum sprejetja tega sklepa, to je 27. junija 2017, še ni končala. Iz tega sledi, da ne le, da se na dan izteka roka za prenos Direktive 2014/104 zastaralni rok ni iztekel, ampak sploh še ni začel teči.

Položaj iz postopka v glavni stvari ni nastal pred iztekom roka za prenos Direktive 2014/104, zato se v obravnavanem primeru ratione temporis uporablja člen 10 navedene direktive. Sodišče pa je ugotovilo, da iz jasnega besedila odstavkov 2 in 4 tega člena 10 izhaja, da zadevna nacionalna ureditev zastaranja prav tako ni združljiva s to določbo. Natančneje, Sodišče navaja, da člen 10(4) zahteva, da zadržanje zastaralnega roka, do katerega je prišlo zaradi ukrepa, ki ga organ, pristojen za konkurenco, sprejme za namen preiskave ali postopka zaradi kršitve konkurenčnega prava, s katerim je povezana odškodninska tožba, preneha najprej eno leto po pravnomočnosti odločbe o kršitvi ali drugačnem zaključku postopka. Ta določba torej s tem presega zahteve, ki izhajajo iz člena 102 PDEU in načela učinkovitosti.

Sodišče je nazadnje opozorilo, da se v sporu med posamezniki sicer ni mogoče neposredno sklicevati na direktivo, ki ni bila prenesena, vendar mora nacionalno sodišče, ki odloča o takem sporu, nacionalno pravo takoj po izteku roka za prenos direktive razlagati v skladu s to direktivo, ne da bi pri tem nacionalno pravo razlagalo contra legem.

( 1 ) Sklep Komisije C(2017) 4444 final z dne 27. junija 2017 v zvezi s postopkom na podlagi člena 102 PDEU in člena 54 Sporazuma EGP (Zadeva AT.39740 – Google Search (Shopping)).

( 2 ) UL 2018, C 9, str. 11.

( 3 ) Sodba z dne 10. novembra 2021, Google in Alphabet/Komisija (Google Shopping) (T‑612/17, EU:T:2021:763).

( 4 ) Direktiva 2014/104/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. novembra 2014 o nekaterih pravilih, ki urejajo odškodninske tožbe po nacionalnem pravu za kršitve določb konkurenčnega prava držav članic in Evropske unije (UL 2014, L 349, str. 1).