Združene zadeve C‑554/21, C‑622/21 in C‑727/21

Financijska agencija

proti

Hann-Invest d.o.o.,
Mineral-Sekuline d.o.o.
in
Udruga KHL Medveščak Zagreb

(Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Visoki trgovački sud Republike Hrvatske)

Sodba Sodišča (veliki senat) z dne 11. julija 2024

„Predhodno odločanje – Člen 19(1), drugi pododstavek, PDEU – Učinkovito sodno varstvo na področjih, ki jih ureja pravo Unije – Neodvisnost sodnikov – Z zakonom predhodno ustanovljeno sodišče – Pošteno sojenje – Služba za evidentiranje sodne prakse – Nacionalna ureditev, ki določa ustanovitev funkcije sodnika, pristojnega za evidentiranje, na sodiščih druge stopnje, ki ima v praksi pooblastilo, da zadrži izdajo sodbe, daje navodila sestavam sodnikov in zahteva sklic seje oddelka – Nacionalna ureditev, v skladu katero se lahko na seji oddelka oziroma na seji vseh sodnikov sodišča sprejmejo zavezujoča ,pravna mnenja‘, vključno v zadevah, o katerih je posvetovanje že potekalo“

1. Vprašanji za predhodno odločanje – Pristojnost Sodišča – Meje – Obveznost držav članic, da vzpostavijo potrebna pravna sredstva za zagotovitev učinkovitega sodnega varstva – Vprašanji, ki se nanašata na nacionalno sodišče, ki lahko odloča o vprašanjih glede razlage ali uporabe prava Unije – Vključitev

   (člen 19(1), drugi pododstavek, PEU; člen 267 PDEU)

   (Glej točke od 35 do 38.)

2. Države članice – Obveznosti – Vzpostavitev pravnih sredstev, potrebnih za zagotovitev učinkovitega pravnega varstva – Spoštovanje načela neodvisnosti sodnikov – Pravica do neodvisnega in nepristranskega ter z zakonom predhodno ustanovljenega sodišča – Nacionalna pravila o sestavi sodnikov – Pogoji

   (člena 2 in 19(1), drugi pododstavek, PEU; Listina Evropske unije o temeljnih pravicah, člena 47, drugi odstavek, in 52(3))

   (Glej točke od 44 do 59.)

3. Države članice – Obveznosti – Vzpostavitev pravnih sredstev, potrebnih za zagotovitev učinkovitega pravnega varstva – Notranji mehanizem nacionalnega sodišča, ki odpravo sodne odločbe strankam pogojuje z odobritvijo njene vsebine s strani sodnika, ki ni član sestave sodnikov – Nedopustnost

   (člen 19(1), drugi pododstavek, PEU)

   (Glej točke od 61 do 69 in 81 ter izrek.)

4. Države članice – Obveznosti – Vzpostavitev pravnih sredstev, potrebnih za zagotovitev učinkovitega pravnega varstva – Notranji mehanizem nacionalnega sodišča, na podlagi katerega se lahko na seji sodnikov sodišča zahteva, da sestava sodnikov spremeni vsebino že sprejete sodne odločbe – Nedopustnost

   (člen 19(1), drugi pododstavek, PEU)

   (Glej točke od 70 do 79 in 81 ter izrek.)

5. Države članice – Obveznosti – Vzpostavitev pravnih sredstev, potrebnih za zagotovitev učinkovitega pravnega varstva – Spoštovanje načela neodvisnosti sodnikov – Pravica do neodvisnega in nepristranskega ter z zakonom predhodno ustanovljenega sodišča – Nacionalni ukrepi, katerih namen je izogniti se razlikam v sodni praksi ali jih odpraviti – Procesni mehanizem, ki sodniku nacionalnega sodišča, ki ni član sestave sodnikov, omogoča, da zadevo predloži razširjeni sestavi tega sodišča – Dopustnost – Pogoji

   (člena 19(1), drugi pododstavek, PEU)

   (Glej točko 80.)

Povzetek

Veliki senat Sodišča je razsodil, da z zahtevami, neločljivo povezanimi s pravico do učinkovitega sodnega varstva in poštenega sojenja, ni združljiv notranji mehanizem nacionalnega sodišča, ki določa, da v postopek odločanja sestave, ki odloča o zadevi, posežejo drugi sodniki zadevnega sodišča, da se zagotovi poenotenje sodne prakse.

V zvezi s tem je Visoki trgovački sud (višje gospodarsko sodišče, Hrvaška), ki je odločalo o treh pritožbah zoper sklepe, izdane v okviru postopkov v primeru insolventnosti, Sodišču postavilo vprašanji. Predložitveno sodišče, ki zaseda v senatu treh sodnikov, je te tri pritožbe preučilo in jih soglasno zavrnilo, s čimer je potrdilo odločbe, izdane na prvi stopnji. Sodniki navedenega sodišča so svoje sodbe podpisali in jih nato posredovali službi za evidentiranje sodne prakse navedenega sodišča. ( 1 )

Sodnik službe za evidentiranje (v nadaljevanju: sodnik, pristojen za evidentiranje) pa je evidentiranje teh treh sodnih odločb zavrnil in jih je posredoval zadevnim senatom, skupaj z dopisom, v katerem je bilo navedeno, da se z rešitvami ne strinja. V dveh od teh zadev (C‑554/21 in C‑622/21) je ta sodnik navedel druge odločbe predložitvenega sodišča, v katerih so bile sprejete drugačne rešitve od tistih, ki sta bili sprejeti v postopkih v glavni stvari. V tretji zadevi (C‑727/21) je navedeni sodnik navedel, da se ne strinja s pravno razlago, ki jo je sprejel senat, ne da bi se skliceval na kakršno koli sodno odločbo.

Nato se je senat v zadevi C‑727/21 ponovno posvetoval. Po ponovni preučitvi pritožbe in mnenja sodnika, pristojnega za evidentiranje, se je ta senat odločil, da svoje prejšnje rešitve ne bo spremenil. Zato je ta senat izdal novo sodno odločbo in jo posredoval službi za evidentiranje.

Ker je sodnik, pristojen za evidentiranje, dal prednost drugačni pravni rešitvi, je navedeno zadevo v glavni stvari posredoval oddelku za gospodarske in druge spore predložitvenega sodišča. Ta oddelek je nato sprejel „pravno mnenje“, v katerem je izbral rešitev, ki ji je bil naklonjen sodnik, pristojen za evidentiranje. Nato je bila ista zadeva v glavni stvari vrnjena zadevnemu senatu, da ta odloči v skladu s tem „pravnim mnenjem“.

Ker je predložitveno sodišče dvomilo o skladnosti mehanizma, s katerim je določeno, da pri odločanju posežejo sodnik, pristojen za evidentiranje, in drugi sodniki sodišča, ki sprejmejo „pravno mnenje“, s pravom Unije, se je odločilo, da pri Sodišču vloži predlog za sprejetje predhodne odločbe.

Presoja Sodišča

Sodišče je najprej poudarilo, da morajo biti vsi nacionalni ukrepi ali prakse, katerih namen je izogniti se razlikam v sodni praksi ali jih odpraviti in tako zagotoviti pravno varnost, ki je neločljivo povezana z načelom pravne države, v skladu z zahtevami, ki izhajajo iz člena 19(1), drugi pododstavek, PEU.

Na prvem mestu, Sodišče je glede na te zahteve preučilo prakso, v skladu s katero je sodno odločbo, ki jo je sprejela sestava sodnikov, ki odloča v zadevi, mogoče šteti za dokončno in jo odpraviti strankam le, če je njeno vsebino odobril sodnik, pristojen za evidentiranje, ki ni član te sestave.

V zvezi s tem je Sodišče ugotovilo, da sodnik, pristojen za evidentiranje, s svojo presojo sicer ne more nadomestiti presoje sestave sodnikov, ki odloča v zadevi, vendar lahko dejansko prepreči evidentiranje sprejete sodne odločbe ter s tem ovira končanje postopka odločanja in vročitev te odločbe strankam. V tem primeru lahko sodnik, pristojen za evidentiranje, zadevo glede na lastno pravno stališče vrne tej sestavi v ponovno preučitev navedene odločbe, v primeru nadaljnjega nesoglasja z navedeno sestavo pa pozove predsednika zadevnega oddelka, naj skliče sejo oddelka, da bi se na tej seji sprejelo „pravno mnenje“, ki bo med drugim zavezujoče za to isto sestavo. Taka praksa omogoča vmešavanje sodnika, pristojnega za evidentiranje, v obravnavano zadevo, saj lahko to vmešavanje pripelje do tega, da ta sodnik vpliva na dokončno rešitev, sprejeto v tej zadevi.

Prvič, nacionalna ureditev iz postopka v glavni stvari pa ne določa takšnega posega sodnika, pristojnega za evidentiranje. Drugič, do tega posega pride po tem, ko sestava sodnikov, ki ji je bila obravnavana zadeva dodeljena, po posvetovanju sprejme svojo sodno odločbo, čeprav ta sodnik ni član te sestave in torej ni sodeloval v prejšnjih fazah postopka, v katerem je bila ta odločba sprejeta. Tretjič, zdi se, da pooblastilo sodniku, pristojnemu za evidentiranje, za poseg sploh ni omejeno z jasno določenimi objektivnimi merili, iz katerih bi izhajala posebna utemeljitev in s katerimi bi se bilo mogoče izogniti izvajanju diskrecijske pravice.

Ob upoštevanju teh okoliščin je Sodišče razsodilo, da poseg tega sodnika, pristojnega za evidentiranje, ni združljiv z zahtevami, ki so neločljivo povezane s pravico do učinkovitega sodnega varstva.

Na drugem mestu, Sodišče je preučilo nacionalno ureditev, ki omogoča, da se na seji oddelka nacionalnega sodišča sprejme „pravno mnenje“, s katerim je sestava sodnikov, ki odloča v zadevi, zavezana k spremembi vsebine sodne odločbe, ki jo je ta sestava predhodno sprejela, medtem ko na tej seji oddelka sodelujejo tudi sodniki, ki niso sodniki te sestave, in po potrebi osebe, ki niso del zadevnega sodišča, pred katerimi stranke nimajo možnosti podati svoje trditve.

V zvezi s tem je Sodišče navedlo, da poseg na seji oddelka dejansko omogoča, da v dokončno rešitev zadeve, o kateri se je predhodno posvetovala in o njej odločila pristojna sestava sodnikov, vendar ki še ni bila evidentirana in odpravljena, posežejo sodniki, ki sodelujejo na tej seji oddelka. Možnost, da bo v primeru vztrajanja te sestave pri njenem stališču, ki je nasprotno stališču sodnika, pristojnega za evidentiranje, njena sodna odločba obravnavana na seji oddelka, kot tudi obveznost navedene sestave, da po končanih posvetovanjih upošteva „pravno mnenje“, ki bi bilo oblikovano na tej seji oddelka, namreč lahko vplivata na končno vsebino te odločbe.

Vendar, po eni strani, ni razvidno, da bi bilo pooblastilo za poseg na seji oddelka iz postopkov v glavni stvari dovolj omejeno z objektivnimi merili, ki se kot taka uporabijo. Zlasti iz določbe o sklicu seje oddelka ( 2 ) ne izhaja, da je to sejo mogoče sklicati, kot v zadevi C‑727/21, samo zato, ker se sodnik, pristojen za evidentiranje, ni strinjal s pravnim stališčem pristojne sestave. Po drugi strani stranke v nobenem trenutku niso seznanjene s sklicem seje oddelka in tem, da je na tej seji sprejeto „pravno mnenje“, ki je zavezujoče med drugim za sestavo sodnikov, ki v tej zadevi odloča. Zdi se, da te stranke tako pred takšno sejo oddelka nimajo možnosti uveljavljanja svojih procesnih pravic.

Glede na te elemente je Sodišče razsodilo, da zadevna nacionalna ureditev ni združljiva z zahtevami, ki so neločljivo povezane s pravico do učinkovitega sodnega varstva in poštenega sojenja.

Sodišče je še pojasnilo, da procesni mehanizem, ki sodniku nacionalnega sodišča, ki ni član pristojne sestave sodnikov – da bi se izognili razlikam v sodni praksi ali da bi se te odpravile in da bi se tako zagotovila pravna varnost, ki je neločljivo povezana z načelom pravne države – omogoča, da zadevo predloži razširjeni sestavi tega sodišča, ne krši zahtev, ki izhajajo iz člena 19(1), drugi pododstavek, PEU, pod pogojem, da prvotno imenovana sestava sodnikov še ni začela posvetovanja o zadevi, da so okoliščine, v katerih je mogoče opraviti tako predložitev, jasno navedene v zakonodaji, ki se uporablja, in da navedena predložitev zadevnim osebam ne odvzema možnosti sodelovanja v postopku pred to razširjeno sestavo. Poleg tega lahko o taki predložitvi vedno odloči prvotno imenovana sestava.

( 1 ) Člen 177(3) Sudski poslovnik (sodni red) določa: „Za drugostopenjsko sodišče se šteje, da je zadeva končana takrat, ko je prepis odločbe odpravljen iz kabineta sodnika, potem ko je bila zadeva vrnjena iz službe za evidentiranje. Služba za evidentiranje mora v kar najkrajšem roku od dneva prejema spisa ta spis vrniti v kabinet sodnika. Navedeni kabinet sodno odločbo nato odpravi v osmih dneh.“

( 2 ) Člen 40(1) Zakon o sudovima (zakon o sodiščih) določa, da se seja oddelka ali sodnikov skliče, če se ugotovi, da se mnenja glede vprašanja v zvezi z uporabo zakona med oddelki, senati ali sodniki posamezniki razlikujejo, ali če senat ali sodnik posameznik posameznega oddelka odstopi od predhodno sprejetega pravnega mnenja.