Zadeva T‑522/20

Carpatair SA

proti

Evropski komisiji

 Sodba Splošnega sodišča (osmi razširjeni senat) z dne 8. februarja 2023

„Državne pomoči – Letalski sektor – Ukrepi, ki jih je Romunija izvedla v korist letališča Temišvar – Ukrepi, ki jih je letališče Temišvar izvedlo v korist družbe Wizz Air in letalskih prevoznikov, ki uporabljajo to letališče – Sklep, v katerem je delno ugotovljen neobstoj državne pomoči v korist letališča Temišvar in letalskih prevoznikov, ki uporabljajo to letališče – Letališke pristojbine – Ničnostna tožba – Regulativni akt – Posamično nanašanje – Znaten vpliv na konkurenčni položaj – Neposredno nanašanje – Pravni interes – Dopustnost – Člen 107(1) PDEU – Selektivnost – Prednost – Merilo zasebnega udeleženca“

1.      Ničnostna tožba – Fizične ali pravne osebe – Pravni interes – Nujnost obstoječega in dejanskega interesa – Presoja ob vložitvi tožbe – Razglasitev ničnosti izpodbijanega akta, ki lahko daje prednost tožeči stranki, v okviru postopka pred nacionalnimi sodišči – Dopustnost – Možnost sodišča Unije, da presodi verjetnost utemeljenosti tožbe pred nacionalnim sodiščem – Izključitev

(člen 263 PDEU)

(Glej točke od 27 do 38.)

2.      Ničnostna tožba – Fizične ali pravne osebe – Pojem predpisa v smislu člena 263, četrti odstavek, PDEU – Vsi splošni akti razen zakonodajnih aktov – Sklep Komisije, sestavljen iz dveh delov – Prvi del, ki se nanaša na shemo letaliških pristojbin, veljavno za vse letalske prevoznike, ki uporabljajo neko letališče – Splošni akt – Vključitev – Drugi del, ki se nanaša na sporazume, ki se uporabljajo samo za pogodbene stranke – Posamični ukrepi – Izključitev

(člen 263, četrti odstavek, PDEU)

(Glej točke od 47 do 53.)

3.      Ničnostna tožba – Fizične ali pravne osebe – Akti, ki se nanje neposredno in posamično nanašajo – Posamično nanašanje – Merila – Sklep Komisije na področju državnih pomoči, sprejet na podlagi formalnega postopka preiskave – Tožba konkurenčnega podjetja, s katero se izpodbija utemeljenost sklepa – Podjetje, ki dokaže znaten vpliv na svoj položaj na trgu – Dopustnost

(člena 108(2) in (3) ter 263, četrti odstavek, PDEU)

(Glej točki 54 in 55.)

4.      Ničnostna tožba – Fizične ali pravne osebe – Akti, ki se nanje neposredno in posamično nanašajo – Posamično nanašanje – Merila – Dokazno breme, ki ga nosi tožeča stranka – Obseg

(člen 263, četrti odstavek, PDEU)

(Glej točke od 56 do 59 in od 81 do 84.)

5.      Ničnostna tožba – Fizične ali pravne osebe – Akti, ki se nanje neposredno in posamično nanašajo – Neposredno nanašanje – Merila – Sklep, s katerim je Komisija ugotovila, da ne gre za državno pomoč – Tožba podjetja, ki je konkurent upravičenega podjetja – Podjetje, ki dokaže neposredno nanašanje na svojo pravico do varstva pred izkrivljanjem konkurence – Dopustnost

(člen 263, četrti odstavek, PDEU)

(Glej točke od 87 do 91.)

6.      Sodni postopek – Predložitev dokazov – Rok – Prepozna podaja dokaznih predlogov – Neobstoj ustrezne utemeljitve zamude – Nedopustnost

(Poslovnik Splošnega sodišča, člen 85(1))

(Glej točki 97 in 98.)

7.      Sodni postopek – Predložitev dokazov – Predložitev dokazil, sestavljenih v jeziku, ki ni jezik postopka – Dolžnost predložitve prevoda v jezik postopka – Kršitev – Posledice – Prostovoljna odprava nepravilnosti tožeče stranke – Dopustnost

(Poslovnik Splošnega sodišča, člen 46(2) in (3))

(Glej točke od 101 do 106.)

8.      Pomoči, ki jih dodelijo države – Pojem – Selektivnost ukrepa – Ukrep, ki določa znižanja letaliških pristojbin, ki so na voljo vsem letalskim prevoznikom, ki uporabljajo zadevno letališče – Pogoji za uporabo, s katerimi je upravičenost do enega od predvidenih znižanj omejena na le enega letalskega prevoznika – Ukrep, ki ga je mogoče opredeliti kot selektiven

(člen 107(1) PDEU)

(Glej točke od 125 do 132 in od 138 do 148.)

9.      Pomoči, ki jih dodelijo države – Pojem – Presoja na podlagi merila zasebnega vlagatelja – Presoja glede na vse upoštevne elemente sporne transakcije in njenega konteksta – Upoštevanje elementov, ki so na voljo, in predvidenega razvoja ob sprejetju odločitve o zadevnem ukrepu – Upoštevanje elementov, nastalih po sprejetju zadevnega ukrepa – Izključitev

(člen 107(1) PDEU)

(Glej točke od 170 do 173, od 186 do 190 in od 192 do 199.)

10.    Pomoči, ki jih dodelijo države – Pojem – Presoja na podlagi merila zasebnega vlagatelja – Presoja glede na vse upoštevne elemente sporne transakcije in njenega konteksta – Obveznost države članice, da predloži objektivne in preverljive elemente, iz katerih je razvidna gospodarska narava transakcije – Dokazno breme, ki ga nosi Komisija – Obseg

(člen 107(1) PDEU)

(Glej točke od 174 do 177, od 179 do 184 in 191.)

Povzetek

Splošno sodišče je razglasilo ničnost sklepa Evropske komisije o potrditvi romunskih pomoči mednarodnemu letališču Temišvar v korist družbe Wizz Air.

Komisija je pri presoji selektivnosti in prednosti navedenih ukrepov večkrat napačno uporabila pravo

Mednarodno letališče Temišvar na zahodu Romunije upravlja Societăţii Naţionale „Aeroportul Internaţional Timişoara – Traian Vuia“ SA (v nadaljevanju: AITTV), delniška družba, v kateri ima romunska država 80 % delnic.

Družba AITTV je ob pričakovanju povečanja prometa, ki naj bi bilo posledica pristopa Romunije k Evropski uniji leta 2007, in za to, da bi izpolnila pogoje za pridružitev k schengenskemu območju v zvezi z varnostjo, od romunske države prejela financiranje za gradnjo terminala za lete zunaj schengenskega območja in za opremo za varovanje.

V okviru strategije za privabljanje nizkocenovnih letalskih prevoznikov in za povečanje splošne donosnosti letališča je družba AITTV poleg tega leta 2008 z družbo Wizz Air Hungary Légiközlekedési Zrt. (v nadaljevanju: Wizz Air), madžarskim nizkocenovnim letalskim prevoznikom, sklenila sporazume o opredelitvi načel njunega sodelovanja ter splošnih pogojev za uporabo letališke infrastrukture in storitev družbe Wizz Air (v nadaljevanju: sporazumi iz leta 2008). Dva od teh sporazumov sta bila leta 2010 spremenjena z novo shemo znižanj, o kateri sta se dogovorili družbi Wizz Air in AITTV (v nadaljevanju: sporazuma o spremembah iz leta 2010). V skladu z zbornikom letalskih informacij (v nadaljevanju: AIP) iz let 2007, 2008 in 2010 je bila družba Wizz Air upravičena tudi do znižanj in popustov na letališke pristojbine.

Romunski regionalni letalski prevoznik Carpatair SA je leta 2010 pri Evropski komisiji vložil pritožbo, s katero je izpodbijal pomoči, ki so jih romunski organi dodelili mednarodnemu letališču Temišvar v korist družbe Wizz Air.

Komisija je v sklepu z dne 24. februarja 2020 (v nadaljevanju: sporni sklep) na eni strani štela, da je javno financiranje, ki je bilo družbi AITTV odobreno med letoma 2007 in 2009 za razvoj terminala za lete zunaj schengenskega območja, izboljšanje vozne steze, razširitev ploščadi in za opremo za osvetlitev, državna pomoč, ki je združljiva z notranjim trgom v skladu s členom 107(3)(c) PDEU.(1) Na drugi strani je Komisija ugotovila, da javno financiranje dovozne ceste in razvoja parkirišč v letu 2007 ter opreme za varovanje v letu 2008, letališke pristojbine iz zbornikov letalskih informacij iz let 2007, 2008 in 2010 ter sporazumi z družbo Wizz Air iz leta 2008, vključno s sporazumoma o spremembah iz leta 2010, ne pomenijo državne pomoči v smislu člena 107(1) PDEU.

Družba Carpatair SA je vložila tožbo za razglasitev ničnosti tega sklepa v delu, v katerem je Komisija ugotovila, da niti znižanja in popusti na letališke pristojbine iz AIP iz leta 2010 niti sporazumi iz leta 2008, kakor so bili spremenjeni leta 2010 (v nadaljevanju: sporni ukrepi), ne pomenijo državnih pomoči. Splošno sodišče je tej tožbi ugodilo in poudarilo, da je Komisija večkrat napačno uporabila pravo pri preučitvi selektivnosti teh ukrepov in njihove prednosti.

Presoja Splošnega sodišča

Splošno sodišče je najprej zavrnilo trditev Komisije, da tožba, ki jo je vložila družba Carpatair SA, ni dopustna, ker ta družba nima niti procesnega upravičenja za vložitev ničnostne tožbe zoper sporni sklep niti obstoječega in dejanskega interesa za razglasitev njegove ničnosti.

V zvezi s procesnim upravičenjem družbe Carpatair SA je Splošno sodišče opozorilo, da lahko v skladu s členom 263, četrti odstavek, PDEU fizične ali pravne osebe vložijo tožbo zoper akt, ki ni naslovljen nanje, če se ta nanje nanaša neposredno in posamično oziroma če je tožba vložena zoper predpise, ki se nanje neposredno nanašajo, a ne potrebujejo izvedbenih ukrepov. Splošno sodišče je glede te dihotomije pojasnilo, da je del spornega sklepa, ki se nanaša na letališke pristojbine, predpis, tako da je tožba družbe Carpatair SA zoper ta del dopustna, če se na to družbo nanaša neposredno. Sporazume iz leta 2008 in njihove spremembe iz leta 2010 pa je treba, nasprotno, opredeliti kot posamične ukrepe, zato je tožba družbe Carpatair SA zoper del spornega sklepa, ki je posvečen tem sporazumom, dopustna le, če ta družba dokaže, da se nanjo ne nanašajo le neposredno, ampak tudi posamično.

V zvezi s posamičnim nanašanjem dela spornega sklepa, ki je posvečen sporazumom iz leta 2008 in njihovim spremembam iz leta 2010, na družbo Carpatair SA je Splošno sodišče navedlo, da takega nanašanja ni mogoče ugotoviti zgolj na podlagi sodelovanja te družbe v upravnem postopku pred sprejetjem spornega sklepa. Ker pa so navedeni sporazumi lahko bistveno vplivali na njen konkurenčni položaj na trgih, na katerih je bila z družbo Wizz Air v konkurenčnem razmerju, je družba Carpatair SA pravno zadostno dokazala, da se nanjo nanašajo posamično. Poleg tega trditve, da je družba Carpatair SA od leta 2013 spremenila poslovni model in da je prenehala delovati na mednarodnem letališču Temišvar, ne morejo omajati te ugotovitve, saj je treba presojo bistvenega vpliva opraviti glede na položaj v času, ko so bili sporni ukrepi odobreni in ko so lahko imeli učinke.

Splošno sodišče je še menilo, da se sporni sklep neposredno nanaša na družbo Carpatair SA, ker, prvič, neposredno vpliva na njeno pravico, da na upoštevnem trgu ni izpostavljena konkurenci, izkrivljeni s spornimi ukrepi, in drugič, ker posledice spornih ukrepov dopušča povsem samodejno zgolj na podlagi ureditve Unije in brez uporabe drugih vmesnih pravil.

Potem ko je potrdilo, da je tožba družbe Carpatair SA dopustna, je Splošno sodišče meritorno ugotovilo, da je bilo v spornem sklepu večkrat napačno uporabljeno pravo, kar je vplivalo na ugotovitev, da niti znižanja in popusti na letališke pristojbine iz AIP iz leta 2010 niti sporazumi, sklenjeni z družbo Wizz Air leta 2008, kakor so bili spremenjeni leta 2010, niso državne pomoči v smislu člena 107(1) PDEU, prvi zato, ker naj ne bi bili selektivni, drugi pa zato, ker naj družbi Wizz Air ne bi dajali gospodarske prednosti.

Prvič, v zvezi s selektivnostjo znižanj in popustov na letališke pristojbine iz AIP iz leta 2010 je Splošno sodišče opozorilo, da pojem državne pomoči sicer zajema le ukrepe, ki dajejo selektivno prednost, vendar iz sodne prakse izhaja, da so posredovanja, za katera se na prvi pogled zdi, da se uporabljajo za podjetja na splošno, lahko glede na učinke do neke mere selektivna in se lahko zato obravnavajo kot ukrepi, ki dajejo prednost posameznim podjetjem ali posameznim proizvodnjam. Tako de facto selektivnost je mogoče ugotoviti v primerih, v katerih zaradi strukture ukrepa kljub splošno in objektivno oblikovanim formalnim merilom za uporabo ukrepa neka skupina podjetij pridobi bistveno prednost.

V obravnavani zadevi so bile v AIP iz leta 2010 naštete zlasti tri vrste znižanj letaliških pristojbin za vse letalske prevoznike, ki uporabljajo ali bi lahko uporabljali mednarodno letališče Temišvar. V okviru tretje vrste znižanj je bilo predvideno zmanjšanje od 72 do 85 % za zrakoplove z največjo maso pri vzletu nad 70 ton z več kot 10.000 vkrcanih potnikov na mesec.

Toda čeprav so tri vrste znižanj izpolnjevale različne pogoje in niso bile kumulativne, je Komisija na podlagi skupnega preizkusa izključila njihovo selektivnost. V tem okviru se Komisija ni izrekla niti o vprašanju, ali imajo drugi letalski prevozniki poleg družbe Wizz Air v svoji floti zrakoplove ustreznih velikosti in zadostne frekvence, ki jim dejansko omogočajo, da koristijo zgoraj navedeno tretjo vrsto znižanj. Ob upoštevanju teh preudarkov je Splošno sodišče ugotovilo, da je Komisija s tem, da ni preučila, ali tretja vrsta znižanja, obravnavana ločeno, zaradi njenih pogojev za uporabo daje prednost družbi Wizz Air, kot je trdila družba Carpatair SA, napačno uporabila pravo.

Drugič, v zvezi z vprašanjem, ali je bila družbi Wizz Air s sporazumi iz leta 2008, kakor so bili spremenjeni leta 2010, dodeljena gospodarska prednost, je Splošno sodišče opozorilo, da se ta presoja načeloma opravi ob uporabi merila zasebnega udeleženca v tržnem gospodarstvu. Za ugotovitev, ali sta država članica oziroma zadevni državni subjekt ravnala kot preudarni zasebni udeleženec v tržnem gospodarstvu, so upoštevni le podatki, ki so bili na voljo, in spremembe, ki jih je bilo mogoče predvideti ob sprejetju odločitve o izvedbi zadevne transakcije. Ugotovitev, do katere je Komisija prišla v spornem sklepu, da bi preudarni zasebni udeleženec v tržnem gospodarstvu sklenil sporazume iz leta 2008, kakor so bili spremenjeni leta 2010, z družbo Wizz Air, pa je v celoti temeljila na dokazih, ki so bili predloženi naknadno, zlasti na poročilu iz leta 2015.

V zvezi s tem je Splošno sodišče pojasnilo, da zgolj zato, ker naj bi to poročilo iz leta 2015 temeljilo na podatkih, ki so bili na voljo, in spremembah, ki jih je bilo mogoče predvideti ob sklenitvi sporazumov iz leta 2008, ni mogoče šteti, da gre za ekvivalent predhodne analize, s katero bi bilo mogoče dokazati, da je bilo spoštovano merilo zasebnega udeleženca v tržnem gospodarstvu. Poleg tega, čeprav je z dodatnimi naknadno rekonstruiranimi gospodarskimi analizami, ki sta jih med upravnim postopkom predložili Romunija in družba Wizz Air, mogoče pojasniti podatke, ki so bili na voljo v času sklenitve sporazumov iz leta 2008 in ki jih mora Komisija upoštevati, te analize niso dopolnile podatkov, ki so obstajali pred sklenitvijo navedenih sporazumov, temveč so bile edina podlaga, na katero je Komisija oprla svojo presojo sporazumov iz leta 2008.

Zato je Splošno sodišče menilo, da Komisija ni zakonito utemeljila svoje ugotovitve, da družbi Wizz Air s sporazumi iz leta 2008 in sporazumoma o spremembah iz leta 2010 ni bila dodeljena gospodarska prednost, ki je v običajnih tržnih razmerah ne bi pridobila, in da ti sporazumi torej ne pomenijo državne pomoči.

Ob upoštevanju teh preudarkov je Splošno sodišče tožbi ugodilo in sporni sklep razglasilo za ničen v delu, v katerem je bilo ugotovljeno, da letališke pristojbine iz AIP iz leta 2010 in sporazumi iz leta 2008, vključno s sporazumoma o spremembah iz leta 2010, niso državne pomoči.

1      V skladu s to določbo se pomoč za pospeševanje razvoja določenih gospodarskih dejavnosti ali določenih gospodarskih območij lahko šteje za združljivo z notranjim trgom, kadar takšna pomoč ne spreminja trgovinskih pogojev v obsegu, ki bi bil v nasprotju s skupnimi interesi.