Zadeva C‑646/20

Senatsverwaltung für Inneres und Sport, Standesamtsaufsicht

proti

TB

(Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Bundesgerichtshof)

Sodba Sodišča (veliki senat) z dne 15. novembra 2022

„Predhodno odločanje – Pravosodno sodelovanje v civilnih zadevah – Pristojnost in priznavanje ter izvrševanje sodnih odločb v zakonskih sporih in sporih v zvezi s starševsko odgovornostjo – Razveza zakonske zveze – Uredba (ES) št. 2201/2003 – Člen 2, točka 4, in člen 21 – Pojem ‚sodna odločba‘ – Priznanje prenehanja zakonske zveze v državi članici, o katerem sta se zakonca sporazumela v dogovoru in ki ga je razglasil matičar druge države članice – Merilo, ki omogoča ugotovitev obstoja ‚sodne odločbe‘“

Pravosodno sodelovanje v civilnih zadevah – Pristojnost in priznavanje ter izvrševanje sodnih odločb v zakonskih sporih in sporih v zvezi s starševsko odgovornostjo – Uredba št. 2201/2003 – Priznavanje in izvrševanje – Pojem sodne odločbe – Obseg – Akt o razvezi zakonske zveze, ki ga je sestavil matičar države članice v skladu s pogoji, določenimi z ureditvijo navedene države – Vključitev

(Konvencija z dne 27. septembra 1968, člen 25; uredbi Sveta št. 2201/2003, člen 2, točka 4, členi 21, 22 in 46, ter 2019/1111, uvodna izjava 14 ter člena 30 in 65)

(Glej točke 48, 49, od 53 do 55, od 59 do 61 in 67 ter izrek.)

Povzetek

Oseba TB, ki ima dvojno državljanstvo, in sicer nemško in italijansko, se je leta 2013 z osebo RD, ki ima italijansko državljanstvo, poročila v Berlinu, kjer je bila njuna zakonska zveza vpisana v register zakonskih zvez. Leta 2017 sta začeli izvensodni postopek za razvezo zakonske zveze pred matičarjem v Parmi (Italija). V skladu z italijanskim pravom ( 1 ) sta se pred tem matičarjem večkrat zglasili, da bi izrazili in potrdili svojo voljo za prenehanje zakonske zveze. Ob koncu tega postopka je navedeni matičar osebi TB izdal potrdilo iz člena 39 Uredbe Bruselj IIa ( 2 ), ki potrjuje razvezo njene zakonske zveze z osebo RD.

Oseba TB je nato zahtevala vpis razveze zakonske zveze v register zakonskih zvez v Berlinu. V zvezi s tem predlogom je nastal spor, ki se nanaša na to, ali je bilo za vpis razveze zakonske zveze potrebno predhodno priznanje pristojnega deželnega sodnega organa, ki se v nemškem pravu zahteva za tuje sodne odločbe v zakonskih sporih. Bundesgerichtshof (zvezno vrhovno sodišče, Nemčija), ki je odločalo o pritožbi, je Sodišču postavilo vprašanje o pojmu „sodna odločba“ o razvezi zakonske zveze v smislu Uredbe Bruselj IIa. Predložitveno sodišče se je zlasti spraševalo, ali se pravila o priznanju, ki jih navedena uredba določa za sodne odločbe o razvezi zakonske zveze, uporabljajo v primeru zunajsodne razveze zakonske zveze, kot jo določa italijansko pravo, tako da v Nemčiji ne bi bil potreben noben predhodni postopek priznanja.

Sodišče, ki je odločalo v velikem senatu, je razsodilo, da je akt o razvezi zakonske zveze, ki ga je sestavil matičar države članice izvora in ki vsebuje dogovor o razvezi zakonske zveze, ki sta ga sklenila zakonca in ki sta ga ta potrdila pred tem matičarjem v skladu s pogoji, določenimi z ureditvijo te države članice, zlasti v zvezi z uporabo člena 21(1) Uredbe Bruselj IIa „sodna odločba“ v smislu člena 2, točka 4, te uredbe.

Presoja Sodišča

Na prvem mestu, Sodišče je poudarilo – pri čemer se je oprlo zlasti na opredelitvi „sodne odločbe“ in „sodišča“ iz člena 2, točki 1 in 4, Uredbe Bruselj IIa – da ta člen zajema odločbe o razvezi zakonske zveze, ki so v državi članici ( 3 ) nastale v sodnem ali izvensodnem postopku, če so pristojnosti v zvezi z razvezo zakonske zveze na podlagi prava držav članic priznane tudi izvensodnim organom. Zato mora biti vsaka odločba takih pristojnih izvensodnih organov v skladu s členom 21 Uredbe Bruselj IIa načeloma samodejno priznana v preostalih državah članicah.

Na drugem mestu, Sodišče je v zvezi s stopnjo nadzora, ki ga mora izvajati organ, pristojen za razvezo zakonske zveze, da bi bilo mogoče akt o razvezi zakonske zveze, ki ga sestavi, zlasti v okviru sporazumne razveze zakonske zveze, opredeliti kot „sodno odločbo“, pojasnilo – pri čemer se je oprlo na svojo sodno prakso ( 4 ) na področju priznavanja sodnih odločb – da mora vsak javni organ, ki naj bi sprejel „sodno odločbo“ v smislu člena 2, točka 4, Uredbe Bruselj IIa, obdržati nadzor nad razglasitvijo razveze zakonske zveze. Ta pogoj v okviru sporazumnih razvez zakonske zveze pomeni, da mora javni organ preučiti pogoje za razvezo glede na nacionalno pravo ter resničnost in veljavnost soglasja zakoncev za razvezo.

Sodišče je poleg tega navedlo, da je bil navedeni pogoj z vidika kontinuitete določen tudi z Uredbo Bruselj IIb ( 5 ), s katero je bila – kot prenovitev Uredbe Bruselj IIa – zadnjenavedena uredba razveljavljena s 1. avgustom 2022. Iz zgodovine nastanka Uredbe Bruselj IIb je namreč razvidno, da namen zakonodajalca Unije pri sprejetju te uredbe ni bil uvajati nova pravila, ampak „pojasniti“ po eni strani obseg pravila, ki je že določeno v členu 46 Uredbe Bruselj IIa glede javnih listin in dogovorov med strankami, in po drugi strani merilo, ki omogoča razlikovanje pojma „sodna odločba“ od pojmov „javna listina“ in „dogovor med strankami“, to je merilo v zvezi s preučitvijo vsebine.

Če torej pristojni izvensodni organ po preučitvi vsebine odobri dogovor o razvezi zakonske zveze, se ta prizna kot „sodna odločba“ v skladu s členom 21 Uredbe Bruselj IIa oziroma kot „odločba“ v skladu s členom 30 Uredbe Bruselj IIb. Drugi dogovori o razvezi zakonske zveze, ki imajo v državi članici izvora zavezujoč pravni učinek, pa se glede na posamezni primer priznajo kot javne listine ali dogovori v skladu s členom 46 Uredbe Bruselj IIa in členom 65 Uredbe Bruselj IIb.

Ob upoštevanju teh preudarkov je Sodišče ugotovilo, da v obravnavani zadevi obstaja „sodna odločba“ v smislu člena 2, točka 4, Uredbe Bruselj IIa.

V skladu z italijanskim pravom ( 6 ) mora namreč matičar osebno in dvakrat v razmiku najmanj 30 dni pridobiti izjavo vsakega od zakoncev, pri čemer se mora prepričati, ali je bilo njuno soglasje za razvezo zakonske zveze dano veljavno, prostovoljno in ozaveščeno. Poleg tega ta matičar preuči vsebino dogovora o razvezi zakonske zveze, pri čemer se zlasti prepriča, da se ta dogovor nanaša le na prenehanje zakonske zveze ali prenehanje civilnopravnih učinkov zakonske zveze, ob izključitvi vsakršnega prenosa premoženja, in da zakonca nimata mladoletnih otrok ali polnoletnih otrok, ki niso poslovno sposobni, ki imajo težjo stopnjo invalidnosti ali ki niso ekonomsko samostojni. Če eden ali več zakonskih pogojev, določenih v italijanskem pravu, ni izpolnjen, matičar ne sme razglasiti razveze zakonske zveze po tem pravu.

( 1 ) Člen 12 Decreto-legge no 132 – Misure urgenti di degiurisdizionalizzazione ed altri interventi per la definizione dell’arretrato in materia di processo civile (uredba‑zakon št. 132 o nujnih ukrepih za izvensodno reševanje sporov in drugih ukrepih za zmanjšanje zaostankov v civilnih postopkih) z dne 12. septembra 2014 (GURI št. 212, z dne 12. septembra 2014), ki je bila s spremembami potrjena v zakon z zakonom št. 162 z dne 10. novembra 2014 (GURI št. 261, z dne 10. novembra 2014) (v nadaljevanju: uredba-zakon št. 132/2014).

( 2 ) Uredba Sveta (ES) št. 2201/2003 z dne 27. novembra 2003 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v zakonskih sporih in sporih v zvezi s starševsko odgovornostjo ter o razveljavitvi Uredbe (ES) št. 1347/2000 (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 19, zvezek 6, str. 243; v nadaljevanju: Uredba Bruselj IIa).

( 3 ) V skladu s členom 2, točka 3, Uredbe Bruselj IIa izraz „država članica“ zajema vse države članice Unije razen Kraljevine Danske.

( 4 ) Sodbi z dne 2. junija 1994, Solo Kleinmotoren (C‑414/92, EU:C:1994:221), in z dne 20. decembra 2017, Sahyouni (C‑372/16, EU:C:2017:988).

( 5 ) Uredba Sveta (EU) 2019/1111 z dne 25. junija 2019 o pristojnosti, priznavanju in izvrševanju odločb v zakonskih sporih in sporih v zvezi s starševsko odgovornostjo ter o mednarodnem protipravnem odvzemu otrok (UL 2019, L 178, str. 1, v nadaljevanju: Uredba Bruselj IIb).

( 6 ) Člen 12 uredbe-zakona št. 132/2014.