Zadeva C‑209/20

Renesola UK Ltd

proti

The Commissioners for Her Majesty’s Revenue and Customs

(Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Upper Tribunal (Tax and Chancery Chamber))

Sodba Sodišča (tretji senat) z dne 20. maja 2021

„Predhodno odločanje – Carinska unija – Presoja veljavnosti – Izvedbena uredba (EU) št. 1357/2013 – Določitev države porekla solarnih modulov, sestavljenih v tretji državi, iz sončnih celic, izdelanih v drugi tretji državi – Uredba (EGS) št. 2913/92 – Carinski zakonik Skupnosti – Člen 24 – Poreklo blaga, ki je bilo proizvedeno v več tretjih državah – Pojem ‚zadnja bistvena predelava ali obdelava‘“

1. Akti institucij – Osnovna ureditev in izvedbena ureditev – Izvedbena ureditev, katere namen je pojasniti abstraktno merilo temeljne ureditve – Sprememba carinskega zakonika Skupnosti z izvedbenim aktom, v katerem je opredeljen pojem „zadnja bistvena predelava ali obdelava“ za določitev države porekla blaga – Diskrecijska pravica Komisije – Napačna uporaba prava – Neobstoj

   (Uredba Sveta št. 2913/92, členi 24, 247 in 247a; Uredba Komisije št. 2454/93, člen 39; Uredba Komisije št. 1357/2013, uvodne izjave 1, 3, 4, 5, 6 in 7)

   (Glej točke od 27 do 35, 37, 41 in 42.)

2. Akti institucij – Obrazložitev – Obveznost – Obseg – Izvedbena uredba o določbah za izvajanje carinskega zakonika Skupnosti – Sodni nadzor

   (člen 296 PDEU; Uredba Komisije št. 1357/2013)

   (Glej točke 36, 43 in 44.)

3. Carinska unija – Poreklo blaga – Določitev – Bistvena predelava ali obdelava – Pojem – Dejavnost sestavljanja – Solarni moduli, sestavljeni v tretji državi iz sončnih celic, izdelanih v drugi tretji državi – Izbira merila porekla predelave sončnih celic – Dopustnost – Napaka pri presoji – Neobstoj

   (Uredba Sveta št. 2913/92, člen 24; Uredba Komisije št. 1357/2013)

   (Glej točke 38, 39 in od 49 do 52 ter izrek.)

Povzetek

Commissioners for Her Majesty’s Revenue and Customs (davčna in carinska uprava, Združeno kraljestvo) je leta 2016 družbi Renesola UK Ltd (v nadaljevanju: Renesola) naložila protidampinške in izravnalne dajatve za uvoz solarnih modulov, sestavljenih v Indiji iz sončnih celic s poreklom iz Kitajske, v Združeno kraljestvo. Ta obdavčitev je temeljila zlasti na Izvedbeni uredbi št. 1357/2013, ( 1 ) katere učinek je, da se te dajatve med drugim uporabljajo za solarne module in panele, proizvedene v tretjih državah, ki niso Kitajska, iz sončnih celic s poreklom iz Kitajske, pri čemer solarne module, v katerih proizvodnjo je vključenih več držav, opredeljuje, kot da imajo poreklo države, iz katere izvirajo sončne celice, ki jih sestavljajo. Ta opredelitev porekla temelji na načelu iz člena 24 carinskega zakonika Skupnosti, ( 2 ) v skladu s katerim se država porekla določi na podlagi zadnje bistvene predelave ali obdelave proizvoda, ki je bila gospodarsko upravičena, opravljena v za to opremljenem podjetju in katere izid je izdelava novega proizvoda ali predstavlja pomembno stopnjo proizvodnje.

Družba Renesola je pri sodišču izpodbijala naložitev teh dajatev, ker naj Izvedbena uredba št. 1357/2013 ne bi bila veljavna in ker naj bi bilo treba glede na člen 24 Carinskega zakonika Skupnosti šteti, da so zadevni solarni moduli s poreklom iz Indije. Upper Tribunal (Tax and Chancery Chamber) (višje sodišče (senat za davčne in gospodarske spore), Združeno kraljestvo), ki je odločalo o pritožbi, je Sodišču postavilo vprašanje o veljavnosti Izvedbene uredbe št. 1357/2013 v delu, v katerem ta določa določitev države porekla solarnih modulov glede na merila iz člena 24 carinskega zakonika Skupnosti. To sodišče meni, da je treba sestavljanje solarnih modulov, izdelanih v Indiji iz sončnih celic, proizvedenih na Kitajskem, šteti za tehnično zapleten in zahteven postopek, ki omogoča pridobivanje izdelkov s posebnimi lastnostmi, tako da bi bilo treba zadevne solarne module šteti za izdelke, ki so bili nazadnje bistveno predelani v Indiji, in da so zato izdelki s poreklom iz te tretje države, in ne iz Kitajske.

Sodišče je v sodbi potrdilo veljavnost Izvedbene uredbe št. 1357/2013 zlasti s tem, da je menilo, da pri presoji Evropske komisije ni bilo napačne uporabe prava in očitne napake pri presoji ter da je poleg tega sprejetje te uredbe utemeljeno s ciljem doslednega in enotnega izvajanja ne le carinske, ampak tudi protidampinške ureditve Unije.

Presoja Sodišča

Sodišče uvodoma opozarja, da carinski zakonik Skupnosti Komisijo pooblašča, da sprejme vse potrebne ali koristne ukrepe za njegovo izvajanje. Natančneje, Komisija lahko na podlagi členov 247 in 247a carinskega zakonika Skupnosti sprejme izvedbene akte, kot je Izvedbena uredba št. 1357/2013, za razlago in uporabo abstraktnih meril iz člena 24 tega zakonika. Tako je v primeru ene ali več konkretnih kategorij blaga, v katerega proizvodnjo je bilo vključenih več držav, mogoče natančno določiti državo, iz katere je poreklo tega blaga, če so izpolnjena merila iz tega člena 24, in je zato tako ta država tista, kjer je bila „zadnja bistvena predelava ali obdelava“ navedenega blaga. Sodišče v zvezi z zadnjenavedenim izrazom med drugim pojasnjuje, da se ta nanaša na fazo proizvodnje, v kateri blago pridobi namembnost ter posebne lastnosti in sestavo, ki jih prej ni imelo in ki pozneje ne zahtevajo večjih kakovostnih sprememb.

Sodišče nato poudarja, da mora biti izvedbeni akt, ki ga sprejme Komisija, utemeljen s cilji, kot so zagotavljanje pravne varnosti ali enotne uporabe carinskih predpisov Unije. Nazadnje, obrazložitev takega akta mora sodiščem Unije omogočiti nadzor nad njegovo zakonitostjo, bodisi v okviru neposredne tožbe bodisi v okviru predloga za sprejetje predhodne odločbe.

Sodišče je v obravnavanem primeru na prvem mestu ob sklicevanju na uvodne izjave 1, 3 in 4 Izvedbene uredbe št. 1357/2013 razsodilo, da cilj doslednega in enotnega izvajanja carinske in protidampinške ureditve Unije, v okviru katere so določene protidampinške in izravnalne dajatve, upravičuje sprejetje te uredbe.

Na drugem mestu, v zvezi z obrazložitvijo navedene uredbe Sodišče meni, da je Komisija pravno zadostno navedla razloge, ki so jo vodili k pojasnitvi porekla solarnih modulov in panelov, ki zadevnim gospodarskim subjektom omogočajo, da razumejo in izpodbijajo razlogovanje Komisije in Sodišču, da presodi veljavnost zadevne uredbe.

Na tretjem in zadnjem mestu, Sodišče nadzira razlogovanje Komisije v zvezi z določitvijo države porekla zadevnih proizvodov glede na merilo „zadnje bistvene predelave ali obdelave“ iz člena 24 carinskega zakonika Skupnosti. V zvezi s tem Sodišče poudarja, da Komisija ni napačno uporabila prava ali storila očitne napake pri presoji. Natančneje, Sodišče je potrdilo presojo Komisije, v skladu s katero sta sposobnost zajemanja sončne energije in nato njena pretvorba v električno energijo bistveni lastnosti sončnih celic, solarnih modulov in panelov ter določajo njihov namen, tako da je predelava silicijevih rezin v sončne celice večjega pomena od izboljšav, izvedenih v poznejši fazi sestavljanja sončnih celic v solarne module ali panele, in tako pomeni „zadnjo bistveno predelavo“ teh različnih proizvodov v smislu člena 24 carinskega zakonika Skupnosti.

( 1 ) Uredba Komisije (EGS) št. 1357/2013 z dne 17. decembra 2013 o spremembi Uredbe (EGS) št. 2454/93 določbah za izvajanje Uredbe Sveta (EGS) št. 2913/92 o carinskem zakoniku Skupnosti (UL 2013, L 341, str. 47).

( 2 ) Uredba Sveta (EGS) št. 2913/92 z dne 12. oktobra 1992 o carinskem zakoniku Skupnosti (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 1992, zvezek 302, str. 1), kakor je bila spremenjena z Uredbo (ES) št. 2700/2000 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. novembra 2000 (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 2, zvezek 10, str. 239; v nadaljevanju: carinski zakonik Skupnosti).