Zadeva T‑657/19

(objava odlomkov)

Feralpi Holding SpA

proti

Evropski komisiji

 Sodba Splošnega sodišča (četrti razširjeni senat) z dne 9. novembra 2022

„Konkurenca – Omejevalni sporazumi – Trg jekla za armiranje betona – Sklep o ugotovitvi kršitve člena 65 PJ po izteku veljavnosti Pogodbe ESPJ, sprejet na podlagi Uredbe Sveta št. 1/2003 – Določitev cen – Omejitev in nadzor proizvodnje in prodaje – Sklep, sprejet po razglasitvi ničnosti predhodnih odločb – Novo zaslišanje ob prisotnosti organov, pristojnih za konkurenco v državah članicah – Pravica do obrambe – Načelo dobrega upravljanja – Razumni rok – Obveznost obrazložitve – Sorazmernost – Načelo ne bis in idem – Ugovor nezakonitosti – Enotna, kompleksna in trajajoča kršitev – Dokaz o udeležbi pri omejevalnem sporazumu – Javno distanciranje – Neomejena pristojnost“

1.      Ničnostna tožba – Sodba o razglasitvi ničnosti – Učinki – Obveznost sprejetja izvedbenih ukrepov – Obseg – Upoštevanje tako obrazložitve kot izreka sodbe – Sprejetje novega akta na podlagi prejšnjih pripravljalnih aktov – Dopustnost

(člen 266(1) PDEU)

(Glej točke od 48 do 50, 106 in 107.)

2.      Konkurenca – Upravni postopek – Svetovalni odbor za omejevalna ravnanja in prevladujoče položaje – Obveznost posvetovanja – Bistvena postopkovna zahteva – Obseg

(člena 101 in 102 PDEU; Uredba Sveta št. 1/2003, člen 14)

(Glej točke od 55 do 57.)

3.      Konkurenca – Upravni postopek – Svetovalni odbor za omejevalna ravnanja in prevladujoče položaje – Obveznost posvetovanja – Razglasitev ničnosti odločbe o ugotovitvi kršitve – Ponovni začetek postopka na stopnji, na kateri je prišlo do ugotovljene nepravilnosti – Ponovno posvetovanje s svetovalnim odborom – Nepristranskost predstavnikov organov, pristojnih za konkurenco, ki so člani svetovalnega odbora

(člena 101 in 102 PDEU; Listina Evropske unije o temeljnih pravicah, člen 41(1); Uredba Sveta št. 1/2003, člen 14)

(Glej točke od 59 do 61 in od 63 do 66.)

4.      Konkurenca – Upravni postopek – Spoštovanje pravice do obrambe – Zaslišanje podjetij – Pravica do kolektivnega zaslišanja podjetij, ki so prejela obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah – Neobstoj

(Uredba Sveta št. 1/2003, člen 27; Uredba Komisije št. 773/2004, člen 14(6))

(Glej točke od 70 do 73.)

5.      Konkurenca – Upravni postopek – Spoštovanje pravice do obrambe – Zaslišanje podjetij – Razglasitev ničnosti odločbe o ugotovitvi kršitve – Ponovni začetek postopka na stopnji, na kateri je prišlo do ugotovljene nepravilnosti – Novo zaslišanje podjetij – Obveznost, da se pozove druge subjekte, ki niso izrazili zanimanja za sodelovanje na novem zaslišanju – Neobstoj – Obveznost, da se objavi odločitev o novem zaslišanju – Neobstoj

(Listina Evropske unije o temeljnih pravicah, člen 41(1); Uredba Sveta št. 1/2003, člen 27; Uredba Komisije št. 773/2004, člena 12 ter 13(1), (2) in (3))

(Glej točke od 78 do 105, od 108 do 125 in od 135 do 141.)

6.      Konkurenca – Upravni postopek – Obveznosti Komisije – Spoštovanje razumnega roka – Razglasitev ničnosti odločbe o ugotovitvi kršitve – Ponovni začetek postopka na stopnji, na kateri je prišlo do ugotovljene nepravilnosti – Ponovni začetek, pred katerim je izvedena preučitev, ali je postopek skladen z načelom razumnega roka – Kršitev razumnega roka – Neobstoj

(Listina Evropske unije o temeljnih pravicah, člen 41)

(Glej točke od 146 do 148, od 157 do 176, 178 in 179.)

7.      Konkurenca – Upravni postopek – Obveznosti Komisije – Spoštovanje razumnega roka – Kršitev – Posledice – Razglasitev ničnosti odločbe o ugotovitvi kršitve zaradi predolgega trajanja postopka – Zahteva – Kršitev pravice zadevnih podjetij do obrambe

(člena 101 in 102 PDEU; Listina Evropske unije o temeljnih pravicah, člen 41(1))

(Glej točke 172, 182, 186, 187, od 189 do 208, od 211 do 216 in od 218 do 235.)

8.      Akti institucij – Obrazložitev – Obveznost – Obseg – Odločba o uporabi pravil konkurence – Odločba o ugotovitvi kršitve, sprejeta po razglasitvi ničnosti prejšnje odločbe, ki se nanaša na isto zadevo – Odločba, iz katere je razvidno razlogovanje za utemeljitev sprejetja nove odločbe

(člena 101 in 102 PDEU; Listina Evropske unije o temeljnih pravicah, člen 41(1); Uredba Sveta št. 1/2003, člen 23(2))

(Glej točke od 238 do 253 in od 255 do 260.)

9.      Pravo Evropske unije – Načela – Sorazmernost – Obseg – Razglasitev ničnosti odločbe o ugotovitvi kršitve – Ponovni začetek postopka na stopnji, na kateri je prišlo do ugotovljene nepravilnosti – Sprejetje nove odločbe o ugotovitvi kršitve – Kršitev – Neobstoj

(člen 5(4) PEU)

(Glej točke od 269 do 281.)

10.    Konkurenca – Globe – Znesek – Določitev – Diskrecijska pravica Komisije – Sodni nadzor – Neomejena pristojnost sodišča Unije – Obseg

(členi 101, 261 in 263 PDEU; Uredba Sveta št. 1/2003, člen 31; obvestilo Komisije 2006/C 210/02)

(Glej točke od 283 do 287.)

11.    Konkurenca – Upravni postopek – Odločba o ugotovitvi kršitve, sprejeta po razglasitvi ničnosti prve odločbe, ki se nanaša na isto podjetje in isto kršitev – Kršitev načela ne bis in idem – Neobstoj

(Listina Evropske unije o temeljnih pravicah, člen 50; Uredba Sveta št. 1/2003, člen 23)

(Glej točke od 303 do 312.)

12.    Konkurenca – Upravni postopek – Zastaranje pregona – Pravila, ki urejajo pretrganje in zadržanje zastaranja – Prosta presoja zakonodajalca Unije – Neobstoj pravil o absolutnem najdaljšem zastaralnem roku – Dopustnost

(Listina Evropske unije o temeljnih pravicah, člen 41; Uredba Sveta št. 1/2003, člen 25(3) in (6))

(Glej točke od 316 do 322.)

13.    Konkurenca – Upravni postopek – Sklep Komisije o ugotovitvi kršitve – Dokazno breme Komisije, da dokaže kršitev in njeno trajanje – Obseg dokaznega bremena – Stopnja zahtevane natančnosti dokazov, ki jih predloži Komisija – Sklop indicev – Sodni nadzor – Obseg – Sklep, ki pri sodišču vzbuja dvom – Spoštovanje načela domneve nedolžnosti

(člen 65 PJ)

(Glej točke od 330 do 333.)

14.    Omejevalni sporazumi – Usklajeno ravnanje – Pojem – Nujnost vzročne zveze med usklajevanjem in ravnanjem podjetij na trgu – Domneva obstoja te vzročne zveze – Breme izpodbijanja te domneve, ki ga ima zadevno podjetje – Dokaz

(člen 65 PJ)

(Glej točke od 337 do 344.)

15.    Omejevalni sporazumi – Prepoved – Kršitve – Sporazumi in usklajena ravnanja, ki pomenijo enotno kršitev – Pripis odgovornosti podjetju za celotno kršitev – Pogoji – Neobstoj dokazov o dejavnem sodelovanju pri omejevalnem sporazumu in o udeležbi na določenih sestankih – Nevplivanje

(člen 65 PJ)

(Glej točke 345, 346, 354 in 465.)

16.    Konkurenca – Upravni postopek – Sklep Komisije o ugotovitvi kršitve – Dokazno breme Komisije, da dokaže kršitev in njeno trajanje – Obseg dokaznega bremena – Dokaz na podlagi več indicev in naključij, ki potrjujejo obstoj in trajanje trajajočega protikonkurenčnega ravnanja – Dopustnost

(člen 65 PJ)

(Glej točke od 368 do 373.)

17.    Omejevalni sporazumi – Sporazumi med podjetji – Pojem – Udeležba na sestankih s protikonkurenčnim ciljem – Vključitev – Zahteva – Neobstoj distanciranja od sprejetih odločitev – Javno distanciranje – Merila presoje

(člen 65 PJ)

(Glej točki 410 in 460.)

18.    Omejevalni sporazumi – Usklajeno ravnanje – Pojem – Usklajevanje in sodelovanje, ki nista združljiva z obveznostjo vsakega podjetja, da samostojno določi svoje ravnanje na trgu – Izmenjava informacij med konkurenti – Izmenjava, ki lahko odpravi negotovost glede nameravanega ravnanja zadevnih podjetij

(člen 65(1) PJ)

(Glej točke od 513 do 518.)

19.    Omejevalni sporazumi – Prepoved – Kršitve – Sporazumi in usklajena ravnanja, ki pomenijo enotno kršitev – Pripis odgovornosti podjetju za celotno kršitev – Pogoji – Kršitvene prakse in ravnanja, ki se umeščajo v celovit načrt – Presoja – Merila – Prispevanje k edinemu cilju kršitve – Nujnost medsebojnega dopolnjevanja očitanih ravnanj – Neobstoj

(člen 65(1) PJ)

(Glej točke od 534 do 538.)

Povzetek

Splošno sodišče potrjuje sankcije v višini od 2,2 do 5,1 milijona EUR, ki jih je Komisija naložila štirim podjetjem za njihovo sodelovanje pri omejevalnem sporazumu na italijanskem trgu jekla za armiranje betona

Evropska komisija je z odločbo z dne 17. decembra 2002 ugotovila, da je osem podjetij in eno podjetniško združenje kršilo člen 65(1) Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti za premog in jeklo (v nadaljevanju: PJ) s tem, da so med decembrom 1989 in julijem 2000 sodelovala pri omejevalnem sporazumu na italijanskem trgu jekla za armiranje betona, katerega cilj ali učinek je bil določanje cen ter omejevanje in nadzor proizvodnje (v nadaljevanju: prva odločba).(1)

Splošno sodišče je to odločbo razglasilo za nično, ker njena pravna podlaga, in sicer člen 65(4) in (5) PJ, ob sprejetju te odločbe ni več veljala, saj je Pogodba ESPJ prenehala veljati 23. julija 2002.(2) Zato je Komisija 30. septembra in 8. decembra 2009 sprejela novo odločbo, s katero je ugotovila isto kršitev, vendar na podlagi Pogodbe ES in Uredbe Sveta (ES) št. 1/2003(3) (v nadaljevanju: druga odločba).(4)

Sodišče je drugo odločbo, ki jo je Splošno sodišče potrdilo s sodbami z dne 9. decembra 2014 (v nadaljevanju: sodbe z dne 9. decembra 2014),(5) razglasilo za nično. Po mnenju Sodišča je Splošno sodišče napačno uporabilo pravo s tem, da je ugotovilo, da Komisiji ni bilo treba organizirati novega zaslišanja v okviru postopka, v katerem je bila sprejeta druga odločba,(6) opustitev takega zaslišanja pa pomeni bistveno kršitev postopka. Sodišče je tako menilo, da prvo zaslišanje, ki je bilo organizirano za sprejetje prve odločbe, ni potekalo v skladu s postopkovnimi zahtevami v zvezi s sprejetjem odločbe iz Uredbe št. 1/2003, ker organi, pristojni za konkurenco v državah članicah, na njem niso sodelovali. Sodišče je zato sodbe z dne 9. decembra 2014 v celoti razglasilo za nične.

Komisija je ponovila postopek od tam, kjer je Sodišče ugotovilo nezakonitost, in izvedla novo zaslišanje ter s sklepom z dne 4. julija 2019 (v nadaljevanju: izpodbijani sklep)(7) ponovno ugotovila kršitev, ki je predmet druge odločbe. Zaradi trajanja postopka so bili vsi zneski glob, naloženih podjetjem, na katera je bil sklep naslovljen, zmanjšani za 50 %.

Štiri podjetja od osmih zadevnih podjetij, in sicer Ferriera Valsabbia SpA in Valsabbia Investimenti SpA, Alfa Acciai SpA, Feralpi Holdings SpA in Ferriere Nord SpA (v nadaljevanju: tožeče stranke), so vložila tožbe za razglasitev ničnosti izpodbijanega sklepa, s katerim so jim bile naložene sankcije v višini od 2,2 do 5,1 milijona EUR.(8) Četrti razširjeni senat Splošnega sodišča je vse tožbe zavrnil in v zvezi s tem pojasnil pogoje, pod katerimi lahko Komisija sprejme sklep o sankcijah skoraj trideset let po začetku dejstev, ki pomenijo kršitev, ne da bi s tem kršila pravico do obrambe zadevnih strank ali načelo razumnega roka. Splošno sodišče se je prav tako izreklo o zakonitosti ureditve pretrganja in zadržanja zastaranja v postopkih nalaganja glob ter o pogojih za upoštevanje ponovne kršitve pri izračunu glob.

Presoja Splošnega sodišča

Splošno sodišče v zadevah T‑655/19, T‑656/19, T‑657/19 in T‑667/19 zavrne tožbeni razlog, ki se nanaša na nepravilnosti pri organizaciji novega zaslišanja, ki ga je izvedla Komisija.

Splošno sodišče opozori, da razglasitev ničnosti akta, s katerim se konča upravni postopek, ne vpliva na vse faze pred njegovim sprejetjem, ampak samo na faze, na katere se nanašajo razlogi, ki so bili podlaga za razglasitev ničnosti, ter v obravnavani zadevi potrdi, da je bila Komisija upravičena nadaljevati postopek od faze zaslišanja.

V tem okviru, na prvem mestu, Splošno sodišče zavrne trditev tožečih strank, da na novem zaslišanju ni bila zagotovljena nepristranskost predstavnikov organov, pristojnih za konkurenco v državah članicah, ki so člani svetovalnega odbora, ker so bili ti predstavniki seznanjeni s prvo in drugo odločbo Komisije ter s stališčem, ki ga je Splošno sodišče sprejelo v sodbah z dne 9. decembra 2014.

Glede tega Splošno sodišče opozarja, da se akt, ki je razglašen za ničnega, umakne iz pravnega reda in se šteje, da ni nikoli obstajal. Prav tako se iz pravnega reda retroaktivno umaknejo sodbe Splošnega sodišča, če so te razveljavljene na podlagi pritožbe. Zato so bile odločbe Komisije in sodbe z dne 9. decembra 2014 retroaktivno umaknjene iz pravnega reda Unije, ko je svetovalni odbor podal svoje mnenje. Poleg tega na podlagi seznanjenosti s sodno prakso, ki jo je Sodišče sprejelo v sodbi o razveljavitvi, iz katere je treba izpeljati posledice, ni mogoče sklepati, da zadevni organi, pristojni za konkurenco, niso dovolj nepristranski.

Na drugem mestu, Splošno sodišče zavrne očitek, da je Komisija s tem, da na zaslišanje ni povabila različnih subjektov, ki so imeli pomembno vlogo pri preučitvi spisa, posegla v pravico tožečih strank do obrambe.

Glede, natančneje, nenavzočnosti subjektov, ki so se pred postopkom odpovedali izpodbijanju prve ali druge odločbe, naslovljene nanje,(9) Splošno sodišče meni, da je navedena odločba zanje postala pravnomočna, zato Komisija ni storila napake, ko je te subjekte izključila iz novega zaslišanja. Splošno sodišče v zvezi z nenavzočnostjo tretjega subjekta, ki mu je bila leta 2002 priznana pravica do udeležbe v upravnem postopku, meni, da je Komisija pravilno ugotovila, da je ta subjekt, ker se je udeležil prvega zaslišanja, ni pa se udeležil drugega zaslišanja, ki je bilo organizirano ob sprejetju prve odločbe, izgubil pravni interes za ponovno sodelovanje v postopku.

Na tretjem mestu, Splošno sodišče zavrne trditev, da so spremembe v identiteti akterjev in strukturi trga, ki so nastale zaradi roka, ki se je iztekel, onemogočile izvedbo novega zaslišanja pod enakimi pogoji, kot so veljali leta 2002. Po mnenju Splošnega sodišča je Komisija pravilno ocenila, ko je ob upoštevanju okoliščin, ki so obstajale v trenutku nadaljevanja postopka, sklenila, da je nadaljevanje postopka še vedno primerna rešitev.

Tožbeni razlogi, ki se nanašajo na kršitev načela razumnega roka, pa se zavrnejo. Na eni strani so tožeče stranke Komisiji očitale, da ni preučila, ali je sprejetje izpodbijanega sklepa še vedno skladno z načelom razumnega roka. Na drugi strani so izpodbijale trajanje postopka, ki je vodilo do njegovega sprejetja.

Glede tega Splošno sodišče, na prvem mestu, ugotavlja, da je Komisija pred sprejetjem izpodbijanega sklepa preučila dolžino upravnega postopka ter razloge, ki pojasnjujejo trajanje postopka, in posledice, ki iz tega izhajajo. Tako je pri presoji smotrnosti nadaljevanja postopka in sprejetja sklepa na podlagi pravil konkurence spoštovala obveznost upoštevanja zahtev, ki izhajajo iz načela razumnega roka.

Na drugem mestu, Splošno sodišče v zvezi s trajanjem postopka poudarja, da lahko prekoračitev razumnega roka povzroči razglasitev ničnosti sklepa le pod dvema pogojema, in sicer, če je trajanje postopka nerazumno dolgo in če je ta prekoračitev razumnega roka ovirala uresničevanje pravice do obrambe.

Glede na pomen spora za zadevne osebe, zapletenost zadeve ter ravnanje tožečih strank in pristojnih organov trajanje upravnih faz postopka v obravnavanem primeru ni bilo nerazumno. Poleg tega je bilo celotno trajanje postopka deloma posledica prekinitev zaradi sodnega nadzora, ki so bile povezane z različnimi tožbami, vloženimi pri sodišču Unije, glede različnih vidikov zadeve. Tožeče stranke so imele med celotnim postopkom vsaj sedemkrat priložnost izraziti svoje stališče in navesti argumente; njihova pravica do obrambe tako ni bila ovirana.

Po mnenju Splošnega sodišča je Komisija izpolnila tudi obveznost obrazložitve v zvezi z upoštevanjem trajanja postopka. Natančno je utemeljila sprejetje novega sklepa, s katerim je bil ugotovljen obstoj kršitve, zadevnim podjetjem pa naložena globa, katere namen je bil, da podjetja ne ostanejo nekaznovana in da so odvrnjena od storitve podobne kršitve v prihodnosti.

Splošno sodišče v zadevah T‑657/19 in T‑667/19 prav tako zavrne tožbene razloge, ki se nanašajo na kršitev načela ne bis in idem, in razloge, ki se nanašajo na zakonitost ureditve pretrganja in zadržanja zastaranja, ki je navedena v členu 25, od (3) do (6), Uredbe št. 1/2003.

Kot je znano, načelo ne bis in idem prepoveduje, da bi bilo podjetje ponovno sankcionirano ali preganjano zaradi protikonkurenčnega ravnanja, za katero je že bilo sankcionirano ali glede katerega je bilo s prejšnjim sklepom, zoper katerega ni več mogoče vložiti pravnega sredstva, ugotovljeno, da zanj ni odgovorno. Če je bila prva odločba razglašena za nično iz formalnih razlogov, ne da bi se odločalo o utemeljenosti očitanih dejstev, to načelo ne nasprotuje ponovnemu pregonu za isto protikonkurenčno ravnanje, ker se sankcije, naložene z novo odločbo, ne dodajo sankcijam, določenim z nično odločbo, ampak jih nadomestijo.

V zvezi s tem Splošno sodišče ugotavlja, da sta bila tako prva kot druga odločba razglašeni za nični, ne da bi bilo sprejeto dokončno stališče o vsebini. Čeprav se je Splošno sodišče v sodbah z dne 9. decembra 2014 izreklo o materialnopravnih tožbenih razlogih tožečih strank, je Sodišče poleg tega te sodbe v celoti razveljavilo. Sankcije, naložene z izpodbijanim sklepom, so nadomestile sankcije, naložene z drugo odločbo, te pa so nadomestile sankcije, naložene s prvo odločbo. Splošno sodišče je na podlagi tega sklenilo, da Komisija s sprejetjem izpodbijanega sklepa ni kršila načela ne bis in idem.

Tožeče stranke so s sklicevanjem na ugovor nezakonitosti ureditve pretrganja in zadržanja zastaranja, ki se uporablja, izpodbijale tudi neobstoj absolutnega najdaljšega roka, ki bi ga določil zakonodajalec Unije in po izteku katerega bi bilo izključeno vsakršno nadaljevanje postopka Komisije, ne glede na morebitna zadržanja ali pretrganja začetnega zastaralnega roka.

V skladu s členom 25 Uredbe št. 1/2003 se petletni zastaralni rok za naložitev glob ali periodičnih denarnih kazni pretrga med revizijskimi postopki pred Sodiščem zoper sklep Komisije in se v tem primeru podaljša za čas pretrganja. Po mnenju Splošnega sodišča ta sistem izhaja iz usklajevanja zakonodajalca Unije dveh različnih ciljev, in sicer potrebe po zagotavljanju pravne varnosti in zahteve po zagotavljanju spoštovanja prava tako, da se kršitve prava Unije preganja, določa in kaznuje. Pri vzpostavljanju tega ravnovesja pa zakonodajalec Unije ni prekoračil polja proste presoje, ki mu ga je treba priznati v tem okviru.

Splošno sodišče meni, da čeprav se zastaralni rok v primeru tožbe, vložene pri sodišču Unije, pretrga, še vedno obstaja možnost za njeno izvajanje, ki pa zahteva pristop, ki ga morajo zagotoviti podjetja sama. Zato zakonodajalcu Unije ni mogoče očitati, da je bil sklep, sprejet ob koncu postopka, potem ko so zadevna podjetja vložila več tožb, sprejet po določenem času. Poleg tega lahko posamezniki, ki se pritožujejo zaradi nerazumno dolgega postopka, izpodbijajo to trajanje s tem, da predlagajo razglasitev ničnosti sklepa, sprejetega ob koncu tega postopka, če je prekoračitev razumnega roka ovirala uresničevanje pravice do obrambe. Če prekoračitev ne povzroči kršitve takih pravic, lahko posamezniki vložijo odškodninsko tožbo pri sodišču Unije.

V okviru zadev T‑657/19 in T‑667/19 Splošno sodišče, ki izvaja svoje neomejene pristojnosti, meni, da je treba za določitev višine globe, naložene tožečim strankam, upoštevati zmanjšanje odvračilnega učinka globe zaradi skoraj dvajsetletnega obdobja med koncem kršitve in sprejetjem izpodbijanega sklepa, s čimer se z nadomestitvijo obrazložitve potrdi potreba po naložitvi globe navedenim tožečim strankam. V zvezi s tem meni, da je bilo znižanje navedenega zneska za 50 %, kot ga je odobrila Komisija, za to primerno.

Nazadnje, Splošno sodišče v zadevi T‑667/19 zavrača tožbeni razlog družbe Ferriere Nord SpA, ki se nanaša na nezakonitost zvišanja zneska globe, naložene zaradi ponovne kršitve.

V zvezi s spoštovanjem pravice do obrambe družbe Ferriere Nord SpA Splošno sodišče ugotavlja, da kadar namerava Komisija pravni osebi pripisati kršitev konkurenčnega prava in namerava v tem okviru ponovno kršitev šteti za obteževalno okoliščino, mora obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah, naslovljeno na to osebo, vsebovati vse elemente, potrebne za zagotavljanje obrambe te osebe, zlasti tiste, ki bi lahko bili razlog, da so pogoji za ponovno kršitev izpolnjeni.

Ob upoštevanju preučitve vseh okoliščin spisa Splošno sodišče ugotavlja, da je bil namen Komisije, da zaradi ponovne kršitve upošteva sklep o sankcijah, ki je bil prej naslovljen na družbo Ferriere Nord SpA, dovolj predvidljiv. Omenjena družba je imela tudi možnost, da v postopku, v katerem je bil sprejet izpodbijani sklep, predstavi svoja stališča v zvezi s tem.

Splošno sodišče v zvezi z očitki glede časa, ki je pretekel med kršitvama, na kateri se nanaša ponovitev kršitve, pojasnjuje, da čeprav ni nobenega zastaralnega roka za ugotovitev ponovne kršitve, Komisija zaradi spoštovanja načela sorazmernosti ne sme upoštevati prejšnjih odločb, s katerimi je bilo podjetje sankcionirano, brez časovne omejitve. Glede na navedeno in ob upoštevanju kratkega roka, ki je pretekel med zadevnima kršitvama, in sicer tri leta in osem mesecev, je Komisija pravilno menila, da je zvišanje osnovnega zneska globe zaradi ponovne kršitve upravičeno glede na nagnjenost družbe Ferriere Nord SpA h kršenju pravil konkurence, čeprav je preiskava že potekala.

Glede na navedeno se tožbe tožečih strank v celoti zavrnejo.

1      Odločba C(2002) 5087 final z dne 17. decembra 2002 o postopku v skladu s členom 65 Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti za premog in jeklo (COMP/37.956 – Jeklo za armiranje betona).

2      Sodbe z dne 25. oktobra 2007, SP in drugi/Komisija (T‑27/03, T‑46/03, T‑58/03, T‑79/03, T‑80/03, T‑97/03 in T‑98/03, EU:T:2007:317); z dne 25. oktobra 2007, Ferriere Nord/Komisija (T‑94/03, neobjavljena, EU:T:2007:320); z dne 25. oktobra 2007, Feralpi Siderurgica/Komisija (T‑77/03, neobjavljena, EU:T:2007:319), in z dne 25. oktobra 2007, Riva Acciaio/Komisija (T‑45/03, neobjavljena, EU:T:2007:318).

3      Uredba Sveta (ES) št. 1/2003 z dne 16. decembra 2002 o izvajanju pravil konkurence iz členov [101] in [102 PDEU] (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 8, zvezek 2, str. 205).

4      Odločba C(2009) 7492 final z dne 30. septembra 2009 o postopku v skladu s členom 65 Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti za premog in jeklo (zadeva COMP/37.956 – Jeklo za armiranje betona, ponovno sprejetje), kakor je bila spremenjena z odločbo Komisije z dne 8. decembra 2009.

5      Sodbe z dne 9. decembra 2014, Ferriera Valsabbia in Valsabbia Investimenti/Komisija (T‑92/10, neobjavljena, EU:T:2014:1032); z dne 9. decembra 2014, Alfa Acciai/Komisija (T‑85/10, neobjavljena, EU:T:2014:1037); z dne 9. decembra 2014, Feralpi/Komisija (T‑70/10, neobjavljena, EU:T:2014:1031); z dne 9. decembra 2014, Ferriere Nord/Komisija (T‑90/10, neobjavljena, EU:T:2014:1035); z dne 9. decembra 2014, Riva Fire/Komisija (T‑83/10, neobjavljena, EU:T:2014:1034); z dne 9. decembra 2014, Lucchini/Komisija (T‑91/10, EU:T:2014:1033); z dne 9. decembra 2014, SP/Komisija (T‑472/09 in T‑55/10, EU:T:2014:1040); z dne 9. decembra 2014, IRO/Komisija (T‑69/10, neobjavljena, EU:T:2014:1030), in z dne 9. decembra 2014, Leali in Acciaierie e Ferriere Leali Luigi/Komisija (T‑489/09, T‑490/09 in T‑56/10, neobjavljena, EU:T:2014:1039).

6      Sodbe z dne 21. septembra 2017, Ferriera Valsabbia in drugi/Komisija (C‑86/15 P in C‑87/15 P, EU:C:2017:717); z dne 21. septembra 2017, Feralpi/Komisija (C‑85/15 P, EU:C:2017:709); z dne 21. septembra 2017, Ferriere Nord/Komisija (C‑88/15 P, EU:C:2017:716), in z dne 21. septembra 2017, Riva Fire/Komisija (C‑89/15 P, EU:C:2017:713).

7      Sklep C(2019) 4969 final z dne 4. julija 2019 o postopku v skladu s členom 65 Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti za premog in jeklo (zadeva AT.37956 – Jeklo za armiranje betona).

8      Globa, naložena družbama Ferriera Valsabbia SpA in Valsabbia Investimenti SpA, znaša 5,125 milijonov EUR, globa, naložena družbi Alfa Acciai SpA, 3,587 milijonov EUR, globa, naložena družbi Feralpi Holdings SpA, 5,125 milijonov EUR in globa, naložena družbi Ferriere Nord SpA, 2,237 milijonov EUR.

9      Eden od subjektov ni vložil ničnostne tožbe zoper prvo odločbo. Trije drugi, ki so izpodbijali to prvo odločbo, so bili naslovniki druge odločbe, ki so jo izpodbijali pred Splošnim sodiščem. Niso pa vložili pritožbe zoper sodbe z dne 9. decembra 2014 v zvezi z njimi.