Zadeva T‑370/19

Kraljevina Španija

proti

Evropski komisiji

 Sodba Splošnega sodišča (deveti senat) z dne 23. septembra 2020

„Zunanji odnosi – Tehnično sodelovanje – Elektronske komunikacije – Uredba (EU) 2018/1971 – Organ evropskih regulatorjev za elektronske komunikacije – Člen 35(2) Uredbe 2018/1971 – Sodelovanje regulativnih organov tretjih držav v tem organu – Sodelovanje nacionalnega regulativnega organa Kosova – Pojem tretje države– Napačna uporaba prava“

1.      Mednarodni sporazumi – Tehnično sodelovanje – Elektronske komunikacije – Organ evropskih regulatorjev za elektronske komunikacije – Sodelovanje regulativnih organov tretjih držav v tem organu – Tretja država – Pojem – Subjekti, za katere velja mednarodno pravo in so lahko nosilci pravic in obveznosti – Kosovo – Vključitev

(členi 212 in od 216 do 218 PDEU; Uredba Evropskega parlamenta in Sveta 2018/1971, člen 35(2))

(Glej točke od 28 do 30, 35 in 36.)

2.      Mednarodni sporazumi – Tehnično sodelovanje – Elektronske komunikacije – Organ evropskih regulatorjev za elektronske komunikacije – Sodelovanje regulativnih organov tretjih držav v tem organu – „Sporazum z Unijo v ta namen“ – Pojem – Sporazum, sklenjen med Unijo in drugim subjektom mednarodnega javnega prava – Sporazum, ki vsebuje določbe, ki so podlaga za sodelovanje med Unijo in zadevno tretjo državo na področju elektronskih komunikacij – Stabilizacijsko‑pridružitveni sporazum med Unijo in Kosovom – Vključitev

(Uredba Evropskega parlamenta in Sveta 2018/1971, člen 35(2); Stabilizacijsko‑pridružitveni sporazum med Unijo in Evropsko skupnostjo za atomsko energijo na eni strani ter Kosovom na drugi strani, člen 111)

(Glej točke od 46 do 48, 53 in 54.)

3.      Mednarodni sporazumi – Tehnično sodelovanje – Elektronske komunikacije – Organ evropskih regulatorjev za elektronske komunikacije – Sodelovanje regulativnih organov tretjih držav v tem organu – Delovni dogovori, ki se uporabljajo za navedeno sodelovanje – Postopek določanja – Zahteva po skladnosti z določbami sporazumov, sklenjenih z Unijo zaradi tega sodelovanja – Pristojnost Komisije, da enostransko določi take delovne dogovore

(člen 17 PEU; Uredba Evropskega parlamenta in Sveta 2018/1971, člen 35(2), drugi pododstavek)

(Glej točke 70, 72, 76, 77, 79, 81 in 82.)

Povzetek

Splošno sodišče je v sodbi z dne 23. septembra 2020, Španija/Komisija (T‑370/19), zavrnilo tožbo Kraljevine Španije (v nadaljevanju: tožeča stranka) na podlagi člena 263 PDEU za razglasitev ničnosti sklepa Komisije, s katerim je ta ugotovila, da lahko nacionalni regulativni organ Kosova sodeluje v organih Organa evropskih regulatorjev za elektronske komunikacije (BEREC) in Urada BEREC (v nadaljevanju: izpodbijani sklep).(1)

Naloga BEREC, ki je bil ustanovljen z Uredbo št. 1211/2009,(2) je bila, da prispeva k razvoju in boljšemu delovanju notranjega trga za elektronska komunikacijska omrežja in storitve. V skladu s to uredbo je moral BEREC svoje naloge izvajati neodvisno, v sodelovanju z nacionalnimi regulativnimi organi (v nadaljevanju: NRO) in Evropsko komisijo. Ta uredba je bila razveljavljena z Uredbo 2018/1971,(3) ki v členu 35 določa načine sodelovanja BEREC z organi Unije, tretjimi državami in mednarodnimi organizacijami. Unija je od leta 2001 do leta 2015 z državami Zahodnega Balkana podpisala stabilizacijsko‑pridružitvene sporazume (v nadaljevanju: SPS), ki vsebujejo posebne določbe o sodelovanju na področju elektronskih komunikacij. Tak primer je zlasti Stabilizacijsko‑pridružitveni sporazum med Evropsko unijo in Evropsko skupnostjo za atomsko energijo na eni strani ter Kosovom na drugi strani (v nadaljevanju: SPS Kosovo).(4) Komisija je 18. marca 2019 sprejela šest sklepov o sodelovanju NRO iz šestih držav Zahodnega Balkana v BEREC, med katerimi je bil tudi izpodbijani sklep. Ti sklepi so bili med drugim sprejeti na podlagi člena 35(2) Uredbe 2018/1971.

Glede Komisijinega spoštovanja te določbe je Splošno sodišče – glede na to, da po mnenju tožeče stranke Kosovo, ki ni suverena država (špansko Estado soberano) z organizacijo državnega značaja, ni „tretja država“ (špansko tercer país) – najprej navedlo, da ta pojem „tretja država“ (špansko tercer país) ni opredeljen niti v Uredbi 2018/1971 niti v upoštevni zakonodaji Unije. Splošno sodišče je navedlo tudi, da sta v Pogodbi DEU uporabljena oba izraza, tako „tretje države“ (špansko terceros países), zlasti v številnih določbah, ki obravnavajo vprašanja v zvezi z zunanjimi odnosi, kot „tretje države“ (špansko terceros Estados). Tako je po mnenju Splošnega sodišča namen določb Pogodbe DEU, ki se nanašajo na „tretje države“ (špansko terceros países), omogočiti sklepanje mednarodnih sporazumov s subjekti, „ki niso države“ (špansko Estados), med katerimi so ozemeljski subjekti, vključeni v prožen koncept „države“ (špansko país). V zvezi s tem je Splošno sodišče menilo, da pojem „tretja država“ (špansko tercer país) iz pogodbe DEU za opredelitev subjektov, za katere velja mednarodno pravo in so lahko nosilci pravic in obveznosti, ne more imeti drugačnega pomena, kadar je isti pojem vsebovan v besedilu sekundarne zakonodaje, kot je Uredba 2018/1971. Splošno sodišče je ugotovilo, da pojem „tretja država“ (špansko tercer país) v smislu člena 35(2) Uredbe 2018/1971 ni enak pojmu „tretja država“ (špansko tercer Estado), ampak ima širši obseg, ki ne zajema zgolj suverenih držav (špansko Estados soberanos). Tako Kosovo lahko spada pod ta pojem „tretja država“ (špansko tercer país), brez poseganja v stališče Unije ali njenih držav članic glede statusa Kosova kot neodvisne države (špansko Estado independiente).

Tožeča stranka je poleg tega trdila, da je Komisija kršila isto določbo, ker po njenem mnenju ni nobenega „sporazuma“ v smislu te določbe za sodelovanje NRO Kosova v BEREC. Tožeča stranka je zlasti menila, da SPS Kosovo ne pomeni takega sporazuma o sodelovanju v BEREC. V zvezi s tem je Splošno sodišče navedlo, da odstavek 2 člena 35 Uredbe 2018/1971 za sodelovanje NRO tretjih držav v organih BEREC določa dva pogoja, in sicer, prvič, obstoj „sporazuma“ med zadevno tretjo državo in Unijo, in drugič, da je bil ta sporazum sklenjen „v ta namen“. Potem ko je Splošno sodišče ugotovilo, da je prvi od teh pogojev izpolnjen, ker SPS Kosovo – kot mednarodni sporazum, sklenjen med dvema subjektoma mednarodnega javnega prava – zagotovo pomeni tak sporazum, je analiziralo izraz „v ta namen“. V zvezi s tem je navedlo, da ta izraz pomeni, da morajo zadevni sporazumi vsebovati določbe, ki so podlaga za sodelovanje med Unijo in zadevno tretjo državo na zadevnem področju, in sicer področju elektronskih komunikacij. V obravnavanem primeru je Splošno sodišče menilo, da člen 111 SPS Kosovo s tem, da se izrecno sklicuje na „krepitev“ sodelovanja med Unijo in Kosovom, določa tako tesno sodelovanje na več načinov. Natančneje, Splošno sodišče je pojasnilo, da zlasti sodelovanje z omejenimi pravicami iz člena 35(2) Uredbe 2018/1971 ustreza tesnemu sodelovanju iz navedenega člena 111 SPS Kosovo, ne da bi se ga enačilo z „vključitvijo“ NRO Kosova v strukturo BEREC. Splošno sodišče je ugotovilo, da člen 111 SPS Kosovo pomeni sporazum „v ta namen“ v smislu člena 35(2) Uredbe 2018/1971.

Nazadnje, tožeča stranka je v bistvu trdila, da je Komisija kršila člen 35(2) Uredbe 2018/1971, ker je v izpodbijanem sklepu enostransko določila „delovne dogovore“ v smislu te določbe za sodelovanje NRO Kosova v organih BEREC. Menila je, prvič, da bi bilo treba te zavezujoče delovne dogovore določiti v samih sporazumih o sodelovanju v BEREC, in drugič, da je tako Komisija izpodbijani sklep sprejela brez pravne podlage. Na prvem mestu, Splošno sodišče je navedlo, da sklicevanje na izraz „ustrezn[e] določb[e] […] sporazumov“ v tej določbi skupaj z izrazom „na podlagi“ kaže na to, da je treba „delovne dogovore“ sprejeti „v skladu“ z določbami teh sporazumov o sodelovanju. Tako je presodilo, da s pravnega vidika ni nujno zahtevati, da bi bila za „odprtje možnosti sodelovanja“ NRO tretje države potrebna posebna odobritev, dana v okviru mednarodnega sporazuma. Na drugem mestu, Splošno sodišče je v zvezi s pristojnostmi Komisije navedlo, da Uradu BEREC ali kakemu drugemu organu ni bila niti z Uredbo št. 2018/1971 niti z nobeno drugo zakonodajo Unije izrecno podeljena pristojnost za sprejemanje delovnih dogovorov, ki se uporabljajo za sodelovanje NRO tretjih držav, zato je za to pristojna Komisija. Nazadnje, Splošno sodišče je ugotovilo, da je člen 17 PEU, na katerem med drugim temelji izpodbijani sklep, zadostna pravna podlaga, te ugotovitve pa ni mogoče izpodbiti z dejstvom, da je ta člen splošna določba.

Zato je Splošno sodišče na eni strani ugotovilo, da je bila Komisija pristojna, da v izpodbijanem sklepu enostransko sprejme „delovne dogovore“ iz člena 35(2), drugi pododstavek, Uredbe 2018/1971, ki se uporabljajo za sodelovanje NRO tretjih držav v BEREC. Na drugi strani je zavrnilo očitek Komisiji, da navedeni sklep nima pravne podlage.

1      Sklep Komisije z dne 18. marca 2019 o sodelovanju nacionalnega regulativnega organa Kosova v Organu evropskih regulatorjev za elektronske komunikacije (UL 2019, C 115, str. 26).

2      Uredba (ES) št. 1211/2009 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. novembra 2009 o ustanovitvi Organa evropskih regulatorjev za elektronske komunikacije (BEREC) in Urada (UL 2009, L 337, str. 1).

3      Uredba (EU) 2018/1971 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. decembra 2018 o ustanovitvi Organa evropskih regulatorjev za elektronske komunikacije (BEREC) in Agencije za podporo BEREC-u (Urad BEREC), spremembi Uredbe (EU) 2015/2120 ter razveljavitvi Uredbe (ES) št. 1211/2009 (UL 2018, L 321, str. 1).

4      UL 2016, L 71, str. 3.