Zadeva T‑134/19

AM

proti

Evropski investicijski banki

 Sodba Splošnega sodišča (prvi senat) z dne 10. marca 2021

„Javni uslužbenci – Osebje EIB – Osebni prejemki – Dopustnost – Rok za vložitev zahteve za uvedbo spravnega postopka – Akt, ki posega v položaj – Dodatek za geografsko mobilnost – Premestitev v zunanjo pisarno – Zavrnitev odobritve dodatka – Ničnostna in odškodninska tožba“

1.      Tožbe uradnikov – Uslužbenci Evropske investicijske banke – Tožba zoper sklep, s katerim se je končal spravni postopek – Učinek – Predložitev izpodbijanega akta sodišču – Izjema – Odločba, ki ni potrditvena – Upoštevanje v njej navedene obrazložitve

(pravilnik o osebju Evropske investicijske banke, člen 41)

(Glej točke 29, 30, 33 in 34.)

2.      Tožbe uradnikov – Uslužbenci Evropske investicijske banke – Akt, ki posega v položaj – Pojem – Plačilni ali pokojninski list, ki odraža odločbo, katere predmet je povsem finančen – Vključitev

(pravilnik o osebju Evropske investicijske banke, člen 41)

(Glej točke od 40 do 44.)

3.      Uradniki – Uslužbenci Evropske investicijske banke – Osebni prejemki – Dodatek za geografsko mobilnost – Pogoji za dodelitev – Zavrnitev dodelitve uslužbencu, premeščenemu v zunanjo pisarno Banke do izteka njegove pogodbe – Nezakonitost – Dodelitev, odvisna od vrnitve na delovno mesto na sedežu Banke – Neobstoj

(Glej točke 56, 58, 59, 61, 64 in od 65 do 71.)

4.      Tožbe uradnikov – Uslužbenci Evropske investicijske banke – Ničnostna sodba – Učinki – Obveznost sprejetja izvedbenih ukrepov – Sodba, s katero se za ničen razglasi sklep, s katerim se uslužbencu zavrne dodelitev dodatka – Zahtevek tožeče stranke za povrnitev nastale premoženjske škode – Preuranjen zahtevek

(člen 266, prvi odstavek, PDEU)

(Glej točki 78 in 79.)

Povzetek

Tožeča stranka, AM, se je v Evropski investicijski banki (EIB) zaposlila 1. junija 2014 na podlagi pogodbe za določen čas enega leta, ki je bila nato dvakrat podaljšana. Od začetka prve pogodbe z EIB do 31. marca 2017 je bila razporejena v zunanjo pisarno EIB na Dunaju (Avstrija). Od 1. aprila 2017 do izteka tekoče pogodbe, to je do 31. maja 2020, je bila tožeča stranka premeščena v zunanjo pisarno EIB v Bruslju (Belgija). EIB je 30. junija 2017 sprejela sklep, v katerem je pojasnila, da premestitev tožeče stranke ne spada na področje uporabe upravnih določb, ki se uporabljajo za osebje EIB (v nadaljevanju: upravne določbe), in da zato ni upravičena do dodatka za geografsko mobilnost. EIB je zavrnitev izplačila tega dodatka tožeči stranki ponovila v sklepu, sprejetem po zahtevi te stranke za uvedbo spravnega postopka (v nadaljevanju skupaj: izpodbijana sklepa). Poleg tega je predsednik EIB, čeprav je spravna komisija EIB ugotovila, da bi tožeča stranka morala prejemati dodatek za geografsko mobilnost od 1. aprila 2017, odločil, da ne bo upošteval ugotovitev te komisije, s čimer je končal spravni postopek.

Splošno sodišče, ki je odločalo o ničnostni in odškodninski tožbi, je izpodbijana sklepa razglasilo za nična in prvič podalo pojasnila o pogojih za dodelitev dodatka za geografsko mobilnost osebju EIB.

Presoja Splošnega sodišča

Najprej je Splošno sodišče v zvezi s predmetom tožbe poudarilo, da je za uslužbence EIB, ki so začeli delati po 1. juliju 2013, sklep predsednika EIB, s katerim se konča spravni postopek, samo predhodni pogoj za predložitev zadeve sodišču Unije. Splošno sodišče je v zvezi s tem po zgledu sodne prakse v zvezi s sporom s področja Kadrovskih predpisov za uradnike Evropske unije ali predpisov, ki se uporabljajo za osebje Evropske centralne banke, ugotovilo, da sodišče Unije na podlagi predlogov za razglasitev ničnosti, ki so formalno vloženi zoper sklep predsednika EIB, s katerim se je končal spravni postopek, odloča o aktu, ki posega v položaj in ki je bil predmet tega postopka, razen če navedeni sklep nima drugačnega obsega od akta, ki je bil predmet spravnega postopka. Če ta sklep vsebuje ponovno preučitev položaja tožeče stranke na novi pravni podlagi ali ob upoštevanju novih dejstev ali če spreminja ali dopolnjuje prvotni akt, namreč pomeni akt, ki je predmet sodnega nadzora sodišča Unije, to pa ga upošteva pri presoji zakonitosti izpodbijanega akta ali ga šteje celo za akt, ki posega v položaj in ki izpodbijani akt nadomešča. Ker to ni veljalo za obravnavani primer, je Splošno sodišče ugotovilo, da torej ni treba posebej odločiti o tem predlogu.

Dalje, Splošno sodišče je v zvezi z dopustnostjo tožbe zavrnilo trditve EIB, da bi rok za izpodbijanje neplačila dodatka za geografsko mobilnost tekel od datuma, ko je tožeča stranka prejela prvi plačilni list po svoji premestitvi v zunanjo pisarno v Bruslju. Splošno sodišče je v zvezi s tem ugotovilo, da tudi če je res, da so bili na plačilnem listu tožeče stranke za april 2017 v finančnem smislu izraženi učinki sklepa o njeni premestitvi v zunanjo pisarno v Bruslju, to ne spremeni dejstva, da niti ta sklep niti navedeni plačilni list nista jasno določala stališča EIB v zvezi z dodelitvijo dodatka za geografsko mobilnost. Izpustitev dodatka na plačilnem listu zadevne osebe namreč ne pomeni nujno, da ji je uprava zavrnila pravico do tega dodatka.

Ker pa je sklep z dne 30. junija 2017 prvi sklep, v katerem je bilo jasno izraženo, da EIB zavrača dodelitev dodatka za geografsko mobilnost tožeči stranki, je Splošno sodišče ugotovilo, da je ta sklep prvi akt, ki posega v položaj tožeče stranke in zaradi katerega sta začela teči roka za vložitev pritožbe in tožbe.

Nazadnje, kar se tiče pogojev za dodelitev dodatka za geografsko mobilnost v primeru premestitve v zunanjo pisarno EIB znotraj Unije, je Splošno sodišče poudarilo, da morata biti v skladu s členom 1.4 upravnih določb za upravičenost do dodatka za geografsko mobilnost izpolnjena kumulativna pogoja, in sicer, prvič, premestitev v drug kraj zaposlitve znotraj Unije za obdobje od enega do pet let, in drugič, opravljanje dela vsaj 12 mesecev v prejšnjem kraju zaposlitve.

Zato je Splošno sodišče ugotovilo, da ta člen ne vsebuje nobenega izrecnega sklicevanja na pogoj začasne razporeditve v zunanjo pisarno znotraj Unije, v skladu s katerim bi se moral uslužbenec po izteku obdobja razporeditve vrniti na delovno mesto na sedežu EIB, da bi lahko bil upravičen do zadevnega dodatka.

Splošno sodišče je v zvezi s tem pojasnilo, da vrnitev na delovno mesto na sedežu EIB, določena v členu 2 Priloge VII k upravnim določbam, ni pogoj za dodelitev dodatka za geografsko mobilnost, ampak samo logična posledica izteka obdobja začasne razporeditve v zunanjo pisarno za uslužbence, katerih pogodba se ni iztekla in ki se morajo po izteku tega obdobja vrniti na delovno mesto na sedežu EIB.

V teh okoliščinah je Splošno sodišče poudarilo, da ne samo, da ni mogoče šteti, da je premestitev v zunanjo pisarno na podlagi upoštevnih upravnih določb po naravi „trajna“, ker je že od začetka omejena na najdaljše trajanje, določeno v navedenih določbah, ampak da je tudi član osebja EIB, če je bil razporejen v tako pisarno za obdobje, katerega konec se ujema z iztekom njegove pogodbe za določen čas, upravičen do tega dodatka, če izpolnjuje kumulativna pogoja iz člena 1.4 upravnih določb.