Zadeva C‑213/19

Evropska komisija

proti

Združenemu kraljestvu Velika Britanija in Severna Irska

Sodba Sodišča (veliki senat) z dne 8. marca 2022

„Neizpolnitev obveznosti države – Člen 4(3) PEU – Člen 310(6) in člen 325 PDEU – Lastna sredstva – Carinske dajatve – Davek na dodano vrednost (DDV) – Zaščita finančnih interesov Evropske unije – Boj proti goljufijam – Načelo učinkovitosti – Obveznost držav članic, da Evropski komisiji dajo na razpolago lastna sredstva – Finančna odgovornost držav članic v primeru izgub lastnih sredstev – Uvoz tekstilnih in obutvenih izdelkov s poreklom iz Kitajske – Obsežna in sistematična goljufija – Organizirani kriminal – Neplačujoči uvozniki – Carinska vrednost – Prenizko vrednotenje – Davčna osnova za DDV – Neobstoj sistematičnih carinskih kontrol na podlagi analize tveganja, izvedenih pred prepustitvijo zadevnega blaga – Neobstoj sistematične predložitve zavarovanj – Metoda, ki se uporablja za oceno zneska izgub tradicionalnih lastnih sredstev v zvezi z uvozom, ki pomeni znatno tveganje za prenizko vrednotenje – Statistična metoda, ki temelji na povprečnih cenah, opredeljenih na ravni Unije – Dopustnost“

1. Tožba zaradi neizpolnitve obveznosti – Pristojnost Sodišča – Tožba, vložena proti državi članici, ki je izstopila iz Evropske unije – Sporazum o izstopu Združenega kraljestva – Člen 86 – Pristojnost Sodišča za odločanje o tožbah zaradi neizpolnitve obveznosti proti Združenemu kraljestvu, ki so bile vložene pred koncem prehodnega obdobja in po njem

   (člen 258 PDEU; Sporazum o izstopu Združenega kraljestva Velika Britanija in Severna Irska iz Evropske unije in Evropske skupnosti za atomsko energijo, členi 86, 136 in 160)

   (Glej točki 120 in 121.)

2. Tožba zaradi neizpolnitve obveznosti – Postopek – Zastavljeni cilj – Objektivna ugotovitev, da država članica ni spoštovala obveznosti, ki jih ima na podlagi Pogodbe DEU ali akta sekundarne zakonodaje – Določitev obstoja ali neobstoja kršitve prava Unije v posameznem primeru

   (člen 258 PDEU)

   (Glej točko 162.)

3. Tožba zaradi neizpolnitve obveznosti – Predmet spora – Predlog, da se državi članici odredi sprejetje določenih ukrepov – Predlog, da se dajo na razpolago določeni zneski tradicionalnih lastnih sredstev – Dopustnost

   (člen 258 PDEU)

   (Glej točke od 182 do 189.)

4. Lastna sredstva Evropske unije – Zaščita finančnih interesov Unije – Boj proti goljufijam in drugim nezakonitim dejanjem – Obveznost držav članic, da uvedejo učinkovite in odvračilne sankcije in ukrepe za kontrolo – Obseg – Kazniva dejanja, ki škodijo finančnim interesom Evropske unije na carinskem področju – Neposredna povezava med pobiranjem prihodkov iz dajatev po skupni carinski tarifi in dajanjem ustreznih sredstev na razpolago – Carinske kontrole – Natančne obveznosti rezultata – Narava ukrepov za kontrolo, ki mora biti določena glede na značilnosti goljufije ali nezakonitega dejanja, in ne abstraktno in statično

   (člen 325 PDEU)

   (Glej točke od 209 do 220.)

5. Tožba zaradi neizpolnitve obveznosti – Dokaz o neizpolnitvi obveznosti – Dokazno breme, ki ga nosi Komisija – Tožba, ki temelji na domnevah – Zavrnitev tožbe

   (člen 258 PDEU)

   (Glej točko 221.)

6. Države članice – Obveznosti – Splošna obveznost, ki izhaja iz člena 4(3) PEU – Konkretizacija na določenem področju s posebnim členom – Neizpolnitev obveznosti, ugotovljena le v zvezi s posebnim členom

   (člen 4(3) PEU in člen 325(3) PDEU)

   (Glej točko 261.)

7. Carinska unija – Uporaba carinske zakonodaje – Carinski zakonik Skupnosti – Carinski zakonik Unije – Ukrepi za kontrolo, ki jih morajo sprejeti carinski organi držav članic – Zahteva, da ti ukrepi temeljijo na analizi tveganj – Obveznost uporabe obvladovanja tveganj – Predložitev zavarovanja – Potreba po tem, da se zahteva taka predložitev – Polje proste presoje carinskih organov držav članic – Meje – Obveznost spoštovanja načela učinkovitosti – Obseg – Obveznost vknjiženja carinskih dolgov

   (Carinski zakonik Skupnosti, člen 13 in člen 220(1); Carinski zakonik Unije, člen 46 in člen 105(3); uredbi Komisije št. 2454/93, kakor je bila spremenjena z Uredbo št. 3254/1994, člen 248(1), in 2015/2447, člen 244)

   (Glej točke od 272 do 298, 300, 301, 303, 305 in 333.)

8. Lastna sredstva Evropske unije – Določanje in dajanje na razpolago s strani držav članic – Odgovornost držav članic – Obseg – Prisotnost neposredne povezave med pobiranjem prihodkov iz carinskih dajatev in dajanjem ustreznih tradicionalnih lastnih sredstev na razpolago Komisiji – Obveznost držav članic, da zagotovijo učinkovito in popolno pobiranje lastnih sredstev

   (člen 325(1) PDEU)

   (Glej točke 346, 358, 359 in 362.)

9. Lastna sredstva Evropske unije – Določanje in dajanje na razpolago s strani držav članic – Oprostitev – Pogoji – Razlogi višje sile ali drugi razlogi, ki jih ni mogoče pripisati državi članici – Neizterljivi zneski – Nespoštovanje postopka, s katerim je uvedena pravica do oprostitve – Učinki

   (Uredba Sveta št. 609/2014, člen 13, od (2) do (4))

   (Glej točke od 380 do 395.)

10. Lastna sredstva Evropske unije – Določanje in dajanje na razpolago s strani držav članic – Obresti na zneske, dane na razpolago z zamudo – Opustitev dajanja na razpolago s strani zadevne države članice – Ugotovitev neizpolnitve obveznosti s strani Sodišča – Obveznost plačati zamudne obresti – Izjema – Dajanje na razpolago s pridržki

    (uredbi Sveta št. 1150/2000, člen 9(1) in člen 11, ter št. 609/2014, člen 9(1) in člen 12)

    (Glej točke od 398 do 401.)

11. Lastna sredstva Evropske unije – Določanje in dajanje na razpolago s strani držav članic – Neobstoj določitve in dajanja na razpolago brez razloga višje sile ali dokončne nezmožnosti, ki je ni mogoče pripisati zadevni državi članici, za izvršitev izterjave – Neizpolnitev obveznosti

    (člen 325 PDEU; uredbi Sveta št. 1150/2000, členi 2, 6, 9, 10, 11 in 17, ter št. 609/2014, členi 2, 6, 9, 10, 12 in 13; sklepa Sveta 2007/436 in 2014/335, člena 2 in 8)

    (Glej točko 404.)

12. Carinska unija – Skupna carinska tarifa – Carinska vrednost – Določitev – Razdelitev pristojnosti med Unijo in državami članicami – Izključna pristojnost in odgovornost držav članic – Obseg

    (Uredba Evropskega parlamenta in Sveta št. 952/2013, členi od 70 do 74; Uredba Sveta št. 2913/92, kakor je bila spremenjena z Uredbo št. 648/2005, členi od 29 do 31)

    (Glej točki 412 in 413.)

13. Lastna sredstva Evropske unije – Določanje in dajanje na razpolago s strani držav članic – Neobstoj določitve in dajanja na razpolago brez razloga višje sile ali dokončne nezmožnosti, ki je ni mogoče pripisati zadevni državi članici, za izvršitev izterjave – Opustitev izvajanja carinskih kontrol carinskih organov za preverjanje dejanske vrednosti blaga – Nemožnost izvedbe preverjanj – Seznanjenost carinskih organov s prenizkim vrednotenjem blaga – Sistematično sprejemanje prijavljenih vrednosti – Določitev zneskov izgub lastnih sredstev, ki temelji na statističnih podatkih – Dopustnost

    (člen 325 PDEU)

    (Glej točke od 445 do 447.)

14. Tožba zaradi neizpolnitve obveznosti – Sodba Sodišča, s katero je ugotovljena neizpolnitev obveznosti – Učinki – Obveznosti Komisije – Obveznost zagotovitve izvršitve sodbe – Obseg – Tradicionalna lastna sredstva, ki jih dolguje država članica – Izguba sredstev – Nov izračun dolgovanega zneska – Upoštevanje skupnega obsega uvoza, ki ga je treba šteti za prenizko ovrednotenega – Upoštevanje dolgov, ki jih je zahtevala država članica, ki ni izpolnila obveznosti – Uporaba statistične metode za določitev vrednosti prenizko ovrednotenega uvoza

    (člen 258 PDEU)

    (Glej točke 475, od 517 do 519 in 526.)

15. Tožba zaradi neizpolnitve obveznosti – Pristojnost Sodišča – Meje – Tradicionalna lastna sredstva, ki jih dolguje država članica – Izračun zneska – Nepristojnost Sodišča

    (člen 258 PDEU)

    (Glej točki 524 in 525.)

16. Države članice – Obveznosti – Obveznost lojalnega sodelovanja – Izvrševanje prava Unije – Lastna sredstva Evropske unije – Obveznost, da se Komisiji pod nadzorom Sodišča olajša uporaba prava Unije – Obseg – Dajanje dokazil in drugih koristnih dokumentov na razpolago Komisiji – Vključitev – Opustitev dajanja na razpolago – Neizpolnitev obveznosti

    (člen 4(3) in člen 17 PEU)

    (Glej točke 527, od 584 do 586, 598, 600 in 601 ter točko 1 izreka.)

17. Lastna sredstva Evropske unije – Sredstva, pridobljena iz davka na dodano vrednost – Osnova za odmero – Metoda za izračun – Prisotnost neposredne povezave med pobiranjem davka in dajanjem teh sredstev na razpolago Komisiji – Obveznost držav članic, da zagotovijo učinkovito in popolno pobiranje lastnih sredstev – Obseg – Lastna sredstva, odtegnjena od proračuna Unije zaradi goljufij – Vključitev – Pogoj – Neto prihodki iz davka, na katere je dejansko vplivala goljufija

    (Uredba Sveta št. 1553/89, člen 3)

    (Glej točke od 567 do 576.)

Povzetek

Združeno kraljestvo s tem, da ni sprejelo potrebnih ukrepov za boj proti goljufijam, ki izhajajo iz prenizko ovrednotenega uvoza tekstilnih in obutvenih izdelkov s poreklom iz Kitajske, ni izpolnilo svojih obveznosti v zvezi s carinsko kontrolo in dajanjem lastnih sredstev Unije na razpolago:

Združeno kraljestvo bi moralo upoštevati profile tveganja in vrste carinskih kontrol, ki sta mu jih priporočila OLAF in Komisija

Evropska unija je s 1. januarjem 2005 odpravila vse veljavne kvote za uvoz tekstilnih izdelkov in oblačil s poreklom med drugim iz Kitajske.

Evropski urad za boj proti goljufijam (OLAF) je v letih 2007, 2009 in 2015 državam članicam poslal sporočila o medsebojni pomoči, s katerimi jih je med drugim obvestil o tveganju izredno prenizkega vrednotenja uvoza tekstilnih in obutvenih izdelkov s poreklom iz Kitajske, ki ga izvajajo „slamnata podjetja“, registrirana izključno za to, da se goljufijam daje vtis zakonitosti. OLAF je vse države članice pozval, naj spremljajo svoj uvoz takih izdelkov, naj izvajajo ustrezne carinske kontrole in naj sprejmejo primerne zaščitne ukrepe v primeru suma, da so zaračunane cene umetno nizke.

Zato je OLAF razvil orodje za ocenjevanje tveganj na podlagi podatkov na ravni Unije. S tem orodjem, ki se opira na izračun povprečja, določenega na podlagi „popravljenih povprečnih cen“, se pridobi „najnižja sprejemljiva cena“, ki se uporablja kot profil ali mejna vrednost tveganja in ki carinskim organom držav članic omogoča odkrivanje posebej nizkih vrednosti, prijavljenih ob uvozu, in torej uvoza z znatnim tveganjem prenizkega vrednotenja.

Združeno kraljestvo je v letih 2011 in 2014 sodelovalo pri operacijah spremljanja, ki sta jih izvajala Komisija in OLAF za preprečitev nekaterih tveganj goljufije s prenizkim vrednotenjem, vendar pa ni uporabilo „najnižje sprejemljive cene“, izračunane po metodi OLAF, oziroma ni izvršilo dodatnih odmernih odločb, ki so jih izdali njegovi organi na podlagi take uporabe.

OLAF je na več dvostranskih sestankih priporočil, naj pristojni britanski organi uporabijo kazalnike tveganja na ravni Unije, ki jih pomenijo „najnižje sprejemljive cene“. Po navedbah OLAF se je uvoz, ki je vključeval goljufije, v Združenem kraljestvu znatno povečal, ker carinski organi te države niso izvajali ustreznih kontrol, kar je spodbudilo preusmeritev dejavnosti, ki so vključevale goljufije, namenjenih drugim državam članicam, v Združeno kraljestvo. Vendar po navedbah OLAF Združeno kraljestvo ni upoštevalo njegovih priporočil in je, nasprotno, zadevne izdelke sprostilo v prosti promet na notranjem trgu, ne da bi izvedlo ustrezne carinske kontrole, tako da naj znaten del dolgovanih carinskih dajatev ne bi bil niti pobran niti dan na razpolago Evropski komisiji.

Zato je Komisija, ker je menila, da Združeno kraljestvo ni niti vknjižilo pravilnih zneskov carinskih dajatev niti ji ni dalo na razpolago pravilnih zneskov tradicionalnih lastnih sredstev in lastnih sredstev, pridobljenih iz davka na dodano vrednost (DDV) v zvezi z določenimi uvozi tekstilnih in obutvenih izdelkov s poreklom iz Kitajske, vložila tožbo za ugotovitev, da ta država ni izpolnila obveznosti na podlagi predpisov Unije o kontroli in nadzoru na področju zbiranja lastnih sredstev, o carinskem pravu in o DDV.

Veliki senat Sodišča je s sodbo deloma ugodil tožbi Komisije in v bistvu razsodil, da Združeno kraljestvo s tem, da niti ni uporabilo učinkovitih carinskih kontrolnih ukrepov niti ni vknjižilo pravilnih zneskov carinskih dajatev, in posledično s tem, da Komisiji ni dalo na razpolago pravilnega zneska tradicionalnih lastnih sredstev v zvezi z določenimi uvozi tekstilnih in obutvenih izdelkov s poreklom iz Kitajske, ( 1 ) ter s tem, da Komisiji ni posredovalo vseh informacij, potrebnih za izračun zneskov še dolgovanih dajatev in lastnih sredstev, ni izpolnilo obveznosti na podlagi prava Unije. ( 2 )

Presoja Sodišča

Sodišče je najprej zavrnilo vse ugovore nedopustnosti, ki jih je vložilo Združeno kraljestvo, med drugim v zvezi s kršitvijo načela varstva legitimnih pričakovanj s strani Komisije zaradi nekaterih izjav zastopnikov Komisije ali OLAF na sestankih z njegovo upravo glede ukrepov, ki jih je sprejela ta država za boj proti zadevni goljufiji s prenizkim vrednotenjem.

V zvezi s tem je Sodišče opozorilo, da se nihče ne more sklicevati na kršitev načela varstva legitimnih pričakovanj, kadar ni zagotovil, ki bi mu vzbudila utemeljena pričakovanja. Toda tudi če so taka pričakovanja prisotna, se država članica ne more sklicevati na to načelo, da bi preprečila objektivno ugotovitev Sodišča o nespoštovanju obveznosti, ki ji jih nalaga Pogodba DEU.

Pri vsebinski presoji je Sodišče na prvem mestu v zvezi z ugoditvijo tožbenemu razlogu neizpolnitve obveznosti, ki jih nalaga pravo Unije na področju zaščite finančnih interesov Unije in preprečevanja goljufij, ter obveznosti iz carinskega prava Unije najprej poudarilo natančne obveznosti rezultata, ki jih imajo države članice na podlagi člena 325(1) PDEU. Zaradi boja proti kršitvam, s katerimi bi se lahko oviralo učinkovito in popolno pobiranje tradicionalnih lastnih sredstev, ki jih tvorijo carinske dajatve, in zaradi katerih bi zato obstajalo tveganje, da bi škodile finančnim interesom Unije, morajo države članice določiti uporabo ne le ustreznih sankcij – in zlasti kazenskih sankcij v primeru velike goljufije ali drugih hudih nezakonitih dejanj – ampak tudi učinkovite in odvračilne carinske kontrolne ukrepe. Narave carinskih kontrolnih ukrepov, ki jih morajo sprejeti države članice za uskladitev z zahtevami iz te določbe, ni mogoče določiti abstraktno in statično, saj je odvisna od značilnosti te goljufije ali tega drugega nezakonitega dejanja, ki se lahko skozi čas spreminjajo.

Zato v obravnavani zadevi – čeprav člen 325(1) PDEU državam članicam podeljuje določeno širino in svobodo izbire glede carinskih kontrolnih ukrepov – ob upoštevanju posebnosti zadevne goljufije s prenizkim vrednotenjem z mehanizmom carinskih kontrol, ki ga je Združeno kraljestvo za boj proti navedeni goljufiji uvedlo s tem, da je bil – razen nekaterih redkih izjem – omejen na dejanja pobiranja dajatev a posteriori – očitno ni bilo spoštovano načelo učinkovitosti iz člena 325(1) PDEU. Sodišče je sicer priznalo, da skupna merila, ki jih državam članicam priporočata OLAF in Komisija na področju tveganj, ki spadajo v skupni okvir obvladovanja tveganj, niso zavezujoča. Vendar člen 325(1) in (3) PDEU zahteva tesno sodelovanje med državami članicami in Unijo na eni strani ter državami članicami samimi na drugi strani, pri čemer bi morale zadnjenavedene torej ustrezno upoštevati ta merila oziroma jim slediti, če niso oblikovale nacionalnih meril, ki so vsaj tako učinkovita kot ta, ki jih priporoča Unija.

Na podlagi carinske ureditve Unije v povezavi s členom 325 PDEU bi moralo torej Združeno kraljestvo vsaj v okviru opredelitve sistema analize in obvladovanja tveganj v obdobju kršitve ustrezno upoštevati profile tveganja in vrste carinskih kontrol, ki sta mu jih priporočila OLAF in Komisija. V teh okoliščinah Združeno kraljestvo v okviru izvajanja carinskih kontrol pred sprostitvijo blaga v prosti promet do začetka vzpostavitve lastnih mejnih vrednosti tveganja, ki naj bi bile učinkovitejše, ni moglo zavrniti uporabe kakršnega koli profila tveganja, ki bi omogočil, da se pred carinjenjem zadevnega blaga opredeli uvoz z zelo nizkimi cenami, ki pomeni znatno tveganje prenizkega vrednotenja. Sodišče je pojasnilo, da je treba v okviru obsežne goljufije s prenizkim vrednotenjem, kakršna je ta v obravnavani zadevi, za učinkovito zaščito finančnih interesov Unije poleg vzpostavitve profila tveganja sistematično zahtevati predložitev zavarovanj v zvezi z zadevnim uvozom. Toda v obravnavani zadevi je Združeno kraljestvo le zelo izjemoma zahtevalo predložitev zavarovanj, pri čemer so bila ta zavarovanja povrnjena po razveljavitvi odmernih odločb, s katerimi so bila povezana. Sodišče je prav tako ugotovilo, da Združeno kraljestvo s tem, da je izračunalo zneske carinskih dajatev na podlagi nepravilnih vrednosti, saj so bile očitno prenizke, in nato s tem, da je vknjižilo te zneske dajatev, s čimer je kršilo carinsko pravo Unije, ni učinkovito vknjižilo vseh dolgovanih carinskih dajatev.

Na drugem mestu, Sodišče je v zvezi z delno ugoditvijo tožbenemu razlogu neizpolnitve obveznosti, ki jih nalaga pravo Unije na področju dajanja na razpolago tradicionalnih lastnih sredstev, ki jih tvorijo carinske dajatve, najprej opozorilo, da morajo države članice določiti pravico Unije do lastnih sredstev takoj, ko lahko carinski organi držav članic izračunajo znesek dajatev, ki izhaja iz carinskega dolga, in določijo dolžnika, ter nato dati lastna sredstva Unije na razpolago Komisiji, pri čemer sprejmejo vse potrebne ukrepe v zvezi s tem. Upravljanje sistema lastnih sredstev Unije je torej zaupano državam članicam in je njihova odgovornost. Neposredna povezava med pobiranjem prihodkov iz carinskih dajatev in dajanjem ustreznih sredstev na razpolago Komisiji državam članicam nalaga obveznost, da zaščitijo finančne interese Unije in sprejmejo ukrepe, potrebne za zagotovitev učinkovitega in popolnega pobiranja teh dajatev.

V obravnavani zadevi je Sodišče ugotovilo kršitev člena 325(1) PDEU in carinskega prava Unije, ker Združeno kraljestvo v obdobju kršitve ni sprejelo ukrepov za zagotovitev tega, da se določijo pravilne carinske vrednosti zadevnega uvoza, kakršni so kontrole, opravljene pred carinjenjem, in obveznost predložitve zavarovanj za uvoz z visokim tveganjem prenizkega vrednotenja. Tako je ta država izračunala carinske dolgove na podlagi netočnih vrednosti, posledica neustreznosti opravljenih kontrol pa je bila, da Komisiji niso bila dana na razpolago vsa lastna sredstva v zvezi z zadevnim uvozom. Združeno kraljestvo je s tem, da ni preverilo točnosti vrednosti zadevnega blaga, prijavljenega v skladu s pravili prava Unije, pred njegovo sprostitvijo v prosti promet, ustvarilo nepopravljiv položaj, ki je vodil do precejšnje izgube lastnih sredstev Unije, zaradi katere ga je treba šteti za odgovorno.

Dalje, Sodišče je ugodilo očitku Komisije, da je Združeno kraljestvo kršilo carinsko pravo Unije s tem, da ji ni dalo na razpolago tradicionalnih lastnih sredstev, dolgovanih na podlagi uvoza v okviru skupne carinske operacije, poimenovane „Snake“, ki jo je usklajeval OLAF. Dodatne carinske dajatve, zahtevane v odmernih odločbah, ki jih je izdalo Združeno kraljestvo, so bile namreč upoštevane, sporočene dolžnikom in vknjižene na račun v skladu s pravom Unije. Vendar navedene dajatve še niso bile izterjane in zanje še ni bilo predloženo jamstvo, ko se je Združeno kraljestvo odločilo, da razveljavi te odmerne odločbe in umakne vknjižbo zadevnih zneskov z računa.

V zvezi s tem je Sodišče opozorilo, da morajo na podlagi carinskega prava Unije države članice sprejeti vse potrebne ukrepe, da so zneski, ki ustrezajo ugotovljenim dajatvam, dani na razpolago Komisiji. V obravnavani zadevi pa so carinski organi Združenega kraljestva storili upravno napako pri izračunu teh zneskov in bi morali popraviti to napako s tem, da bi določili novo carinsko vrednost na podlagi ene od metod, ki jih za to določa carinsko pravo Unije. Enaka ugotovitev velja za njihovo odločitev, da odmernih odločb po tem, ko so jih popravili, ne izdajo ponovno. V zvezi s tem je uporaba carinskega prava Unije v izključni odgovornosti držav članic, Združeno kraljestvo pa s tem, da se je odločilo razveljaviti navedene odmerne odločbe, namesto da bi jih ponovno izdalo po tem, ko jih je popravilo, v nasprotju s tem pravom ni sprejelo potrebnih ukrepov za to, da bi bili ugotovljeni zneski dani na razpolago Komisiji. Poleg tega je Sodišče ugotovilo, da Združeno kraljestvo ni spoštovalo postopka, ki ga določa carinsko pravo Unije, da bi bilo lahko oproščeno dajanja na razpolago zadevnih zneskov Komisiji. Poleg tega je Sodišče za zavrnitev razlogov, na katere se sklicuje Združeno kraljestvo za oprostitev obveznosti dajanja na razpolago lastnih sredstev, ki izhajajo iz carinskih dajatev, ugotovljenih v navedenih odmernih odločbah, Komisiji ter v zvezi s tem, da so bili dolžniki teh dajatev neplačujoča ali insolventna podjetja, ugotovilo, da če se je izkazalo, da teh dajatev ni mogoče izterjati od zadevnih podjetij, je to zaradi dvojne upravne napake, ki so jo storili organi te države. Nazadnje je Sodišče ugotovilo, da ta država ni spoštovala niti svoje akcesorne obveznosti, da plača zamudne obresti, povezane z lastnimi sredstvi, ki niso bila dana na razpolago Komisiji.

V zvezi z vprašanjem, ali Združeno kraljestvo s tem, da Komisiji ni dalo na razpolago tradicionalnih lastnih sredstev v znesku, določenem za vsako leto v obdobju kršitve, in sicer v višini 2.679.637.088,86 EUR, natančneje ni izpolnilo obveznosti, ki jih ima na podlagi prava Unije na področju lastnih sredstev, je Sodišče ugotovilo, da je v izključni pristojnosti in odgovornosti držav članic, da zagotovijo, da se prijavljene carinske vrednosti določijo ob upoštevanju pravil carinskega prava Unije v zvezi z določitvijo carinske vrednosti. Ker pa v obravnavani zadevi carinski organi Združenega kraljestva niso dovolj sistematično sprejeli ustreznih ukrepov, so bile velike količine blaga, ki je bilo predmet očitno prenizko ovrednotenega uvoza, sproščene v prosti promet, ne da bi jih bilo mogoče odpoklicati za fizično kontrolo. Ker zaradi teh opustitev ni bilo mogoče določiti carinske vrednosti na podlagi ene od metod, določenih v carinskem pravu Unije, je Komisija za to določitev upravičeno uporabila druge metode. Sodišče je prav tako ugotovilo, da je Komisija upravičeno uporabila možnost, neločljivo povezano s sistemom lastnih sredstev Unije, da Sodišču v okviru tožbe zaradi neizpolnitve obveznosti v presojo predloži spor med njo in Združenim kraljestvom glede obveznosti te države, da ji da na razpolago določen znesek lastnih sredstev.

Nazadnje, glede ocene izgub lastnih sredstev je Sodišče pojasnilo, da kadar je to, da ni mogoče opraviti preverjanj, posledica tega, da carinski organi niso opravili kontrol za preverjanje dejanske vrednosti blaga, je dovoljena uporaba metode, ki temelji na statističnih podatkih, namesto metode za določitev carinske vrednosti zadevnega blaga na podlagi neposrednih dokazov. Namen preučitve, ki jo je Sodišče opravilo v okviru tega postopka, mora biti v bistvu po eni strani preveriti, ali je bila ta metoda upravičena glede na posebnosti okoliščin v obravnavani zadevi, in po drugi strani, ali je bila dovolj natančna in zanesljiva. V zvezi s tem je Sodišče deloma zavrnilo izračun, ki ga je opravila Komisija, pri čemer je razsodilo, da zaradi neskladnosti med predlogi iz tožbe in njeno obrazložitvijo ter zaradi znatnih negotovosti, ki iz nje izhajajo v zvezi s točnostjo zneskov lastnih sredstev, ki jih zahteva Komisija, ta institucija ni pravno zadostno dokazala vseh teh zneskov. Glede na posebnosti obravnavane zadeve pa je Sodišče odobrilo metodo, ki jo je Komisija uporabila za oceno zneska izgub tradicionalnih lastnih sredstev za del obdobja kršitve, ker se je ta metoda izkazala za dovolj natančno in zanesljivo, da ne bi privedla do očitno previsoke ocene zneska navedenih izgub. Sodišče je prav tako pojasnilo, da ne more namesto Komisije samo izračunati točnih zneskov tradicionalnih lastnih sredstev, ki jih dolguje Združeno kraljestvo. Lahko namreč v celoti ali deloma bodisi ugodi zahtevam iz predlogov iz tožbe Komisije bodisi jih zavrne, ne da bi spremenilo obseg teh zahtev. Nasprotno, Komisija mora ponovno izračunati izgube lastnih sredstev Unije, ki so še dolgovana, ob upoštevanju ugotovitev iz sodbe Sodišča v zvezi z obsegom izgub in vrednostjo, ki jim jo je treba pripisati.

( 1 ) Ta neizpolnitev obveznosti se nanaša na obveznosti, ki jih ima Združeno kraljestvo na podlagi med drugim člena 310(6) in člena 325 PDEU, Uredbe (EU) št. 952/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 9. oktobra 2013 o carinskem zakoniku Unije (UL 2013, L 269, str. 1), Uredbe Sveta (EGS) št. 2913/92 z dne 12. oktobra 1992 o carinskem zakoniku Skupnosti (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 2, zvezek 4, str. 307), ter Direktive Sveta 2006/112/ES z dne 28. novembra 2006 o skupnem sistemu [DDV] (UL 2006, L 347, str. 1, in popravek v UL 2007, L 335, str. 60).

( 2 ) Natančneje, Združeno kraljestvo s tem, da Komisiji ni posredovalo vseh informacij, potrebnih za določitev zneska izgub tradicionalnih lastnih sredstev, in da ni zagotovilo – kot je bilo zahtevano – razlogov za odločbe, s katerimi so bili razveljavljeni ugotovljeni carinski dolgovi, ni izpolnilo obveznosti na podlagi člena 4(3) PEU (načelo lojalnega sodelovanja).