Zadeva T-281/18

ABLV Bank AS

proti

Evropski centralni banki

Sklep Splošnega sodišča (osmi senat) z dne 6. maja 2019

„Ničnostna tožba – Ekonomska in monetarna unija – Bančna unija – Enotni mehanizem za reševanje kreditnih institucij in določenih investicijskih podjetij (EMR) – Postopek reševanja, ki se uporablja, ko subjekt propada ali bo verjetno propadel – Matična družba in hčerinska družba – Izjava ECB, da subjekt propada ali bo verjetno propadel – Uredba (EU) št. 806/2014 – Pripravljalni akti – Akti, zoper katere ni pravnega sredstva – Nedopustnost“

Ničnostna tožba – Izpodbojni akti – Pojem – Akti, ki ustvarjajo zavezujoče pravne učinke – Pripravljalni akti – Izključitev – Ocena Evropske centralne banke, s katero se ugotovi, da kreditna institucija propada ali bo verjetno propadla – Nedopustnost

(člen 263 PDEU; Uredba Evropskega parlamenta in Sveta št. 806/2014, člen 18(1)(a))

(Glej točke od 29 do 32, 34, 36 in 49.)

Povzetek

Pri Splošnem sodišču je bila v zadevi, v kateri je bil izdan sklep z dne 6. maja 2019, ABLV Bank/ECB (T-281/18), vložena ničnostna tožba zoper sklepa ECB, v katerih je ta razglasila, da tožeča stranka in njena hčerinska družba, ABLV Bank Luxembourg SA, propadata ali bosta verjetno propadli v smislu člena 18(1) Uredbe št. 806/2014 ( 1 ). ECB je v okviru tega postopka vložila dva ugovora nedopustnosti. ECB s prvim ugovorom nedopustnosti v bistvu trdi, da ocena, da subjekt propada ali bo verjetno propadel, pomeni pripravljalni ukrep brez zavezujočega učinka in da v navedeni uredbi ni predvidena možnost vložitve ničnostne tožbe zoper oceno o propadu ali verjetnem propadu. Poleg tega je menila, da člen 86(2) navedene uredbe izrecno določa, da je zoper odločitve enotnega odbora za reševanje (EOR) mogoče vložiti tako tožbo. ECB z drugim ugovorom nedopustnosti trdi, da se njeni oceni o propadu ali verjetnem propadu nista nanašali neposredno na tožečo stranko, ker na eni strani nista imeli neposrednih učinkov na njen pravni položaj, na drugi strani pa sta organom, odgovornim za njihovo izvajanje, puščali povsem proste roke.

Splošno sodišče je v zvezi s prvim ugovorom nedopustnosti opozorilo, da lahko v skladu z njegovo ustaljeno sodno prakso fizične ali pravne osebe izpodbijajo samo akte, ki imajo zavezujoče pravne učinke, ki posegajo v interese tožeče stranke tako, da znatno spreminjajo njen pravni položaj. Poleg tega so, kadar gre za akte, ki so pripravljeni v več fazah notranjega postopka, izpodbojni akti načeloma samo ukrepi, v katerih je izraženo dokončno stališče institucije na koncu postopka, ne pa tudi vmesni ukrepi, katerih namen je pripraviti končno odločbo in na nezakonitost katerih se je mogoče učinkovito sklicevati v okviru tožbe zoper to odločbo. Zoper vmesni akt pa ni mogoče vložiti tožbe, kadar bi se bilo na nezakonitost tega akta mogoče sklicevati v utemeljitev tožbe zoper končno odločbo, glede na katero ta akt predstavlja pripravljalni akt. V tem primeru bi tožba zoper odločbo, s katero se postopek konča, zagotavljala zadostno sodno varstvo.

Splošno sodišče je nato poudarilo, da izpodbijana akta vsebujeta oceno ECB glede propada ali verjetnega propada subjekta, da pa ECB nima nobene pristojnosti odločanja v okviru, določenem za sprejetje sheme za reševanje. Čeprav morata biti v skladu z uvodno izjavo 26 Uredbe št. 806/2014 ECB in EOR zmožna oceniti, ali kreditna institucija propada ali bo verjetno propadla, pa je za oceno pogojev, zahtevanih za reševanje, in za sprejetje sheme za reševanje, pristojen izključno EOR, če meni, da so vsi pogoji izpolnjeni. Poleg tega je Splošno sodišče ocenilo, da iz člena 18(1) navedene uredbe izrecno izhaja, da mora EOR oceniti, ali so izpolnjeni trije pogoji iz te določbe. Res je, da je ECB pristojna predložiti oceno, ki se nanaša na prvi pogoj, in sicer propad ali verjetni propad, vendar pa gre zgolj za oceno, ki EOR v ničemer ne zavezuje.

Nazadnje, Splošno sodišče je ocenilo, da je treba izpodbijana akta šteti za pripravljalna ukrepa v postopku, ki naj bi EOR omogočila, da sprejme odločitev glede reševanja zadevnih bančnih ustanov, in zato zoper njiju ni mogoče vložiti ničnostne tožbe. Ta akta ne spreminjata pravnega položaja tožeče stranke. Pomenita namreč oceno dejstev s strani ECB glede vprašanja propada ali verjetnega propada tožeče stranke in njene hčerinske družbe, ki nikakor ni zavezujoča, temveč je podlaga, na kateri EOR sprejme shemo za reševanje ali sklepe, s katerimi je ugotovljeno, da reševanje ni v javnem interesu. Zato izpodbijana akta nista izpodbojna akta v smislu člena 263 PDEU, tako da je Splošno sodišče tožbo v celoti zavrglo kot nedopustno, ne da bi se bilo treba izreči o drugem ugovoru nedopustnosti, ki ga je navedla ECB.

( 1 ) Uredba (EU) št. 806/2014 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 15. julija 2014 o določitvi enotnih pravil in enotnega postopka za reševanje kreditnih institucij in določenih investicijskih podjetij v okviru enotnega mehanizma za reševanje in enotnega sklada za reševanje ter o spremembi Uredbe (EU) št. 1093/2010 (UL 2014, L 225, str. 1).