Zadeva T‑745/18

Covestro Deutschland AG

proti

Evropski komisiji

Sodba Splošnega sodišča (tretji senat) z dne 6. oktobra 2021

„Državne pomoči – Shema pomoči, ki jo je Nemčija izvajala v korist nekaterih velikih odjemalcev električne energije – Oprostitev plačila omrežnine za obdobje 2012/2013 – Sklep, s katerim je shema pomoči razglašena za nezdružljivo z notranjim trgom in za nezakonito ter s katerim je naloženo vračilo izplačane pomoči – Ničnostna tožba – Rok za vložitev tožbe – Dopustnost – Pojem pomoči – Državna sredstva – Enako obravnavanje – Legitimno pričakovanje“

1. Ničnostna tožba – Roki – Začetek – Datum objave – Datum seznanitve z aktom – Podrednost – Akti, ki so v skladu z ustaljeno prakso institucije predmet objave v Uradnem listu

   (člen 263, šesti odstavek, PDEU)

   (Glej točke od 36 do 44.)

2. Pomoči, ki jih dodelijo države – Pojem – Presoja na podlagi merila zasebnega vlagatelja – Presoja glede na vse upoštevne elemente sporne transakcije in njenega konteksta – Ukrep, ki ga sprejme država članica kot organ javne oblasti

   (člen 107(1) PDEU)

   (Glej točke od 50 do 54 in od 61 do 63.)

3. Pomoči, ki jih dodelijo države – Pojem – Pomoči iz državnih sredstev – Pojem državnih sredstev – Oprostitev plačila omrežnine, odobrena velikim odjemalcem električne energije – Nadomestilo izgube prihodkov upravljavcev omrežij z uvedbo dodatne dajatve, ki jo plačajo končni odjemalci ali dobavitelji električne energije – Vključitev – Pogoji – Dajatev, ki jo je mogoče enačiti z davku podobno dajatvijo – Obstoj državnega nadzora nad celotnim mehanizmom pobiranja in dodeljevanja pridobljenih sredstev

   (člen 107(1) PDEU)

   (Glej točke od 85 do 97 in od 109 do 148.)

4. Pomoči, ki jih dodelijo države – Prepoved – Odstopanja – Pomoči, ki jih je mogoče šteti za združljive z notranjim trgom – Pomoči za odpravljanje resne motnje v gospodarstvu države članice – Diskrecijska pravica Komisije – Sodni nadzor – Meje – Dokazno breme, ki ga ima država članica

   (člen 107(1) in (3)(b) PDEU)

   (Glej točke od 152 do 166.)

5. Pomoči, ki jih dodelijo države – Prepoved – Odstopanja – Pomoči, ki jih je mogoče šteti za združljive z notranjim trgom – Presoja glede na člen 107(3)(c) PDEU – Merila

   (člen 107(1) in (3)(c) PDEU)

   (Glej točke od 169 do 191.)

6. Pomoči, ki jih dodelijo države – Vračilo nezakonite pomoči – Kršitev načela prepovedi diskriminacije – Neobstoj

   (Glej točke od 194 do 210.)

7. Pomoči, ki jih dodelijo države – Vračilo nezakonite pomoči – Pomoč, dodeljena v nasprotju s procesnimi pravili iz člena 108 PDEU – Morebitno legitimno pričakovanje prejemnikov – Neobstoj, razen v izjemnih okoliščinah

   (Glej točke od 213 do 219.)

Povzetek

Zvezna republika Nemčija je od leta 2011 izvajala popolno oprostitev omrežnin za nekatere velike odjemalce energije (v nadaljevanju: sporna oprostitev). Stroški, ki so nastali zaradi te oprostitve, so bremenili operaterje prenosnih sistemov.

Bundesnetzagentur (BNetzA, zvezna agencija za omrežja, Nemčija) je z odločbo z dne 14. decembra 2011 (v nadaljevanju: odločba BNetzA iz leta 2011) za nadomestitev izgube prihodka zaradi sporne oprostitve vzpostavila mehanizem financiranja, ki je začel veljati leta 2012. V skladu s tem mehanizmom so operaterji distribucijskega sistema od končnih odjemalcev ali dobaviteljev električne energije prejeli dodatno dajatev (v nadaljevanju: sporna dodatna dajatev), katere znesek je bil prenakazan operaterjem prenosnih sistemov.

Znesek dodatne dajatve je bil vsako leto izračunan na podlagi metodologije, ki jo je določila agencija BNetzA. Znesek za leto 2012, prvo leto izvajanja sistema, je določila neposredno agencija BNetzA v pavšalnem znesku. Poleg tega se ta mehanizem ni uporabljal za stroške sporne oprostitve za leto 2011, zato je moral vsak operater prenosnega in distribucijskega omrežja glede na raven omrežja, na katero so bili priključeni upravičenci, nositi izgube v zvezi z navedeno oprostitvijo za to leto.

Ker je bila sporna oprostitev nato z nemškimi sodnimi odločbami razglašena za nično, je bila z učinkom od 1. januarja 2014 razveljavljena.

Komisija, ki je prejela več pritožb, je s sklepom z dne 28. maja 2018 ( 1 ) (v nadaljevanju: izpodbijani sklep) ugotovila, da je Zvezna republika Nemčija od 1. januarja 2012 do 31. decembra 2013 nezakonito dodelila državne pomoči v obliki sporne oprostitve, s čimer je velikim odjemalcem električne energije omogočila, da se izognejo plačilu omrežnin.

Družba Covestro Deutschland AG (v nadaljevanju: tožeča stranka) je zoper izpodbijani sklep vložila ničnostno tožbo. Splošno sodišče je to tožbo razglasilo za dopustno, vendar jo je zavrnilo in med drugim potrdilo, da so sredstva, pridobljena s sporno dodatno dajatvijo, državna in s tem potrdilo obstoj pomoči, dodeljene iz državnih sredstev.

Presoja Splošnega sodišča

Na prvem mestu je Splošno sodišče zavrnilo ugovor nedopustnosti, ki ga je podala Komisija, v skladu s katerim je bila ničnostna tožba vložena po poteku roka, ker je bila tožeča stranka z izpodbijanim sklepom seznanjena še pred njegovo objavo v Uradnem listu Evropske unije.

V zvezi s tem je Splošno sodišče pojasnilo, da iz člena 263, šesti odstavek, PDEU izhaja, da je merilo dneva, ko se stranka seznani z aktom, kot začetek teka roka za vložitev tožbe podredno glede na merili objave ali uradnega obvestila o aktu. Čeprav objava izpodbijanega sklepa ni pogoj za njegovo učinkovanje, ker se sklepi Komisije o končanju postopka preučitve pomoči na podlagi člena 108(2) PDEU objavijo v Uradnem listu, je tožeča stranka lahko legitimno pričakovala, da bo izpodbijani sklep objavljen, in je datum, ko je bil izpodbijani sklep objavljen, upravičeno upoštevala kot začetek teka roka za vložitev tožbe.

Na drugem mestu, glede opredelitve sporne dajatve kot pomoči, dodeljene iz državnih sredstev, je Splošno sodišče navedlo, da se sodna praksa Sodišča ( 2 ) za presojo, ali gre pri takem ukrepu podpore za državna sredstva, opira na dva glavna elementa: na eni strani na obstoj bremena, ki je za končne odjemalce ali stranke obvezno in ki se običajno opredeljuje kot „dajatev“ in zlasti kot „davku podobna dajatev“, in na drugi strani na državni nadzor nad upravljanjem sistema, zlasti z državnim nadzorom nad sredstvi ali nad (zunanjimi) upravljavci teh sredstev.

Splošno sodišče je v zvezi s tem pojasnilo, da gre v bistvu za dva elementa alternative. Za zadeve, v katerih je bil priznan obstoj državnih sredstev, je namreč značilno, da je država tako ali drugače nadzirala zadevne prihodke.

Glede na ta pojasnila je Splošno sodišče najprej preverilo, ali je bila sporna dodatna dajatev dejansko obvezno breme in zato primerljiva z davku podobno dajatvijo, in nato, ali je država imela nadzor nad zbranimi sredstvi ali nad organi, pristojnimi za njihovo upravljanje.

Splošno sodišče je v okviru te preučitve ugotovilo, da je sporno dodatno dajatev mogoče pripisati državi, ta ugotovitev pa ne vpliva na vprašanje, ali je odločbo BNetzA iz leta 2011 v skladu z nemškim pravom mogoče šteti za odločbo ultra vires, in na vprašanje razglasitve ničnosti tega sklepa s strani nemških sodišč, saj se je navedeni sklep v upoštevnem obdobju dejansko uporabljal.

Glede obvezne narave sporne dodatne dajatve je Splošno sodišče navedlo, da je bila ta dodatna dajatev, ki jo je upravni organ uvedel z regulativnim ukrepom, pravno zavezujoča za te končne dolžnike, saj so bili ti uporabniki omrežja, to je dobavitelji in končni odjemalci, ki so bili neposredno priključeni na omrežje, in ne drugi končni odjemalci. Z odločbo BNetzA iz leta 2011 je bila namreč operaterjem distribucijskega sistema naložena obveznost, da na navedene odjemalce prenesejo dodatne stroške, povezane s sporno dodatno dajatvijo, tako da ta dodatna dajatev pomeni davku podobno dajatev in torej pomeni uporabo državnih sredstev.

Glede državnega nadzora nad upravljanjem mehanizma dodatne dajatve Splošno sodišče poleg tega na eni strani ugotavlja, da obstaja analogija med sporno dodatno dajatvijo in dodatnimi stroški, ki so nastali zaradi sporne oprostitve, in na drugi strani, da so operaterji omrežij delovali zgolj kot posredniki pri izvajanju mehanizma, ki ga v celoti urejajo državni predpisi. Zato je obstajal državni nadzor nad celotnim mehanizmom pobiranja in dodeljevanja sporne dodatne dajatve. Operaterjem distribucijskega sistema je namreč bilo naloženo, da od uporabnikov omrežja, vključno s končnimi odjemalci, pobirajo dodatno dajatev, kot jo je izračunala BNetzA (za leto 2012) oziroma je bila izračunana po metodologiji, ki jo je ta določila (za leto 2013). Poleg tega so bili prihodki z obravnavanimi zakoni in drugimi predpisi – ki so določali, da se ti prihodki izplačajo operaterjem prenosnih sistemov kot nadomestilo za dodatne stroške, nastale zaradi sporne oprostitve – namenjeni izključno za cilje sheme.

Glede na navedeno je Splošno sodišče ugotovilo, da je sporna dodatna dajatev davku podobna dajatev ali obvezno breme, katerega znesek je določil javni organ (za leto 2012) oziroma je bil določen po metodologiji, ki jo je naložil ta organ (za leto 2013), ki uresničuje cilje v javnem interesu, da je bila naložena operaterjem omrežja na podlagi objektivnih meril in da so jo zadnjenavedeni pobirali v skladu s pravili, ki so jih naložili nacionalni organi, tako da pomeni ukrep, dodeljen iz državnih sredstev.

( 1 ) Sklep Komisije (EU) 2019/56 o shemi pomoči SA.34045 (2013/c) (ex 2012/NN), ki jo je Nemčija izvedla za pasovne odjemalce na podlagi člena 19 StromNEV [2011] (UL 2019, L 14, str. 1).

( 2 ) Med drugim sodbi Sodišča z dne 28. marca 2019, Nemčija/Komisija (C‑405/16 P, EU:C:2019:268), in z dne 15. maja 2019, Achema in drugi (C‑706/17, EU:C:2019:407).