Združeni zadevi C‑558/18 in C‑563/18

Miasto Łowicz
proti
Skarb Państwa – Wojewoda Łódzki

in

Prokurator Generalny
proti
VX in drugim

(Predloga za sprejetje predhodne odločbe,
ki sta ju vložili Sąd Okręgowy w Łodzi in Sąd Okręgowy w Warszawie)

Sodba Sodišča (veliki senat) z dne 26. marca 2020

„Predhodno odločanje – Člen 19(1), drugi pododstavek, PEU – Pravna država – Učinkovito sodno varstvo na področjih, ki jih ureja pravo Unije – Načelo neodvisnosti sodnikov – Disciplinska ureditev, ki se uporablja za nacionalne sodnike – Pristojnost Sodišča – Člen 267 PDEU – Dopustnost – Razlaga, ki je potrebna, da lahko predložitveno sodišče izda sodbo – Pojem“

1. Pravo Evropske unije – Načela – Pravica do učinkovitega sodnega varstva – Načelo neodvisnosti sodnikov – Obseg

   (člen 19(1), drugi pododstavek, PEU; člen 267 PDEU; Listina Evropske unije o temeljnih pravicah, člena 47, drugi odstavek, in 51(1))

   (Glej točke od 32 do 36 in 59.)

2. Vprašanja za predhodno odločanje – Pristojnost Sodišča – Meje – Splošna ali hipotetična vprašanja – Neobstoj povezave med sporom o glavni stvari in določbo prava Unije, na katero se nanašajo vprašanja za predhodno odločanje – Nedopustnost

   (člen 19(1), drugi pododstavek, PEU; člen 267 PDEU)

   (Glej točke 45, 49, od 51 do 53 in 60 ter izrek.)

3. Vprašanja za predhodno odločanje – Predložitev Sodišču – Pristojnosti nacionalnih sodišč – Obseg – Nacionalna ureditev, ki sodišču, ki odloča na zadnji stopnji, preprečuje vložitev vprašanj za predhodno odločanje ali njihovo ohranitev, ker bodo sicer lahko sprejeti disciplinski ukrepi – Nedopustnost

   (člen 267 PDEU)

   (Glej točki 56 in 57.)

Povzetek

Sodišče je predloga za sprejetje predhodne odločbe, ki sta se nanašala na poljske ukrepe iz leta 2017 o določitvi ureditve disciplinskega postopka zoper sodnike, razglasilo za nedopustna.

Vendar to, da je nacionalni sodnik postavil vprašanje za predhodno odločanje, ki se je izkazalo za nedopustno, ne more pripeljati do sprejetja disciplinskih sankcij zoper njega

Sodišče (veliki senat) je s sodbo z dne 26. marca 2020, Miasto Łowicz in Prokurator Generalny (združeni zadevi C‑558/18 in C‑563/18), predloga za sprejetje predhodne odločbe, ki sta ju vložili regionalno sodišče v Lodžu (Poljska) in regionalno sodišče v Varšavi (Poljska), razglasilo za nedopustna. Predložitveni sodišči sta s tema predlogoma Sodišču v bistvu postavili vprašanje glede skladnosti novih poljskih predpisov v zvezi z disciplinsko ureditvijo za sodnike s pravico pravnih subjektov do učinkovitega sodnega varstva, ki je zagotovljena s členom 19(1), drugi pododstavek, PEU.

Podlaga za prvo zadevo (C‑558/18) je bil spor, v katerem je mesto Łowicz na Poljskem od državne blagajne zahtevalo plačilo javnih sredstev. Predložitveno sodišče je pojasnilo, da je verjetno, da bo odločba, ki jo mora izdati, neugodna za državno blagajno. Druga zadeva (C‑563/18) se je nanašala na kazenski postopek, ki je bil uveden proti trem osebam za kazniva dejanja, ki so jih storile v letih 2002 in 2003, predložitveno sodišče pa je moralo preučiti možnost, da se jim odobri izredna omilitev kazni, ker so sodelovale z organi pregona in priznale očitana dejanja. V obeh predlogih za sprejetje predhodne odločbe je bila navedena bojazen, da bi bilo v primeru takih odločitev mogoče zoper sodnika posameznika, pristojnega za vsako od zadev, začeti disciplinski postopek. Predložitveni sodišči sta se sklicevali na nedavne zakonodajne reforme na Poljskem, zaradi katerih naj bi bili omajani objektivnost in nepristranskost disciplinskih postopkov zoper sodnike ter bi bilo poseženo v neodvisnost poljskih sodišč. Predložitveni sodišči sta poudarili predvsem pristojnost, ki naj bi jo odslej imel minister za pravosodje za izvajanje precejšnjega vpliva na disciplinske postopke zoper sodnike splošnih sodišč, in navedli, da v zvezi s to pristojnostjo niso določena ustrezna jamstva. Predložitveni sodišči sta navedli, da tako zasnovani disciplinski postopki organom zakonodajne in izvršilne oblasti dajejo sredstvo za izrinjenje sodnikov, katerih odločitve jim niso po godu, in posledično vplivajo na sodne odločbe, ki jih morajo ti sodniki sprejeti.

Sodišče je po tem, ko je potrdilo, da je pristojno za razlago člena 19(1), drugi pododstavek, PEU, odločilo o dopustnosti teh predlogov za sprejetje predhodne odločbe. V zvezi s tem je najprej opozorilo, da iz besedila člena 267 PDEU izhaja, da je predhodno odločbo, za katero je zaprošeno, „treba“ sprejeti, da se predložitvenemu sodišču omogoči „izreči sodbo“. Prav tako je pojasnilo, da v skladu s to določbo, kot je razlagana v sodni praksi Sodišča, postopek predhodnega odločanja zlasti predpostavlja, da pred nacionalnimi sodišči dejansko poteka spor, v okviru katerega se od teh sodišč zahteva, da upoštevajo sodbo, izdano v postopku predhodnega odločanja. Sodišče je izpostavilo posebnost naloge, ki jo ima v okviru predhodnega odločanja, in sicer da predložitvenemu sodišču pomaga pri rešitvi konkretnega spora, ki poteka pred njim, nato pa navedlo, da mora obstajati povezava med tem sporom in določbami prava Unije, katerih razlaga se zahteva. Ta povezava mora biti takšna, da je ta razlaga objektivno potrebna za odločitev, ki jo mora sprejeti predložitveno sodišče.

Sodišče je v obravnavanih zadevah ugotovilo, prvič, da spora o glavni stvari nimata nobene povezave s pravom Unije, zlasti ne s členom 19(1), drugi pododstavek, PEU, na katerega sta se nanašali vprašanji za predhodno odločanje. Zato je razsodilo, da predložitvenima sodiščema ni treba uporabiti tega prava, da bi vsebinsko rešili navedena spora. Drugič, Sodišče je opozorilo, da je sicer že razsodilo, da so dopustna vprašanja v zvezi z razlago procesnih določb prava Unije, ki bi jih zadevno predložitveno sodišče moralo uporabiti za izdajo sodbe, ( 1 ) vendar je navedlo, da z vprašanjema, ki sta postavljeni v okviru teh zadev, to ni zajeto. Tretjič, Sodišče je navedlo, da se prav tako zdi, da z odgovorom na navedeni vprašanji predložitvenima sodiščema ni mogoče zagotoviti razlage prava Unije, ki bi jima omogočila, da odločita o procesnih vprašanjih nacionalnega prava, preden lahko po potrebi vsebinsko odločita o sporih, ki sta jima bila predložena. ( 2 ) Sodišče je posledično razsodilo, da iz predložitvenih odločb ni razvidno, da bi med določbo prava Unije, na katero se sta se nanašali ti vprašanji za predhodno odločanje, in sporoma o glavni stvari obstajala povezava, zaradi katere bi bila zahtevana razlaga potrebna, da bi lahko predložitveni sodišči na podlagi spoznanj, izhajajočih iz take razlage, izdali vsako svojo sodbo. Ugotovilo je torej, da sta predloženi vprašanji splošni, tako da je bilo treba predloga za sprejetje predhodne odločbe razglasiti za nedopustna.

Nazadnje, Sodišče je opozorilo, da ni mogoče dopustiti, da bi bili lahko na podlagi nacionalnih določb nacionalni sodniki izpostavljeni disciplinskim postopkom, ker so pri Sodišču vložili predlog za sprejetje predhodne odločbe. ( 3 ) Takšna verjetnost, da se uvede disciplinski postopek, bi namreč lahko ogrozila to, da zadevni nacionalni sodniki učinkovito izvajajo možnost, da se postavi vprašanje Sodišču, in naloge sodišča, zadolženega za uporabo prava Unije, ki jih imajo na podlagi Pogodb. Sodišče je v zvezi s tem pojasnilo, da neizpostavljenost disciplinskim postopkom ali sankcijam, utemeljenim s tem razlogom, poleg tega pomeni nujno jamstvo njihove neodvisnosti.

( 1 ) Sodba Sodišča z dne 17. februarja 2011, Weryński (C‑283/09, EU:C:2011:85).

( 2 ) Sodba Sodišča z dne 19. novembra 2019, A. K. in drugi (Neodvisnost disciplinskega senata vrhovnega sodišča) (združene zadeve C‑585/18, C‑624/18 in C‑625/18, EU:C:2019:982).

( 3 ) Sklep predsednika Sodišča z dne 1. oktobra 2018, Miasto Łowicz in Prokuratura Okręgowa w Płocku (združeni zadevi C‑558/18 in C‑563/18, EU:C:2018:923).