Zadeva C‑236/18

GRDF SA

proti

Eni Gas & Power France SA in drugim

(Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Cour de cassation (Francija))

Sodba Sodišča (drugi senat) z dne 19. decembra 2019

„Predhodno odločanje – Skupna pravila notranjega trga z zemeljskim plinom – Direktiva 2009/73/ES – Člen 41(11) – Reševanje sporov glede obveznosti, ki so naložene operaterju sistema – Časovni učinki odločb organa za poravnavo sporov – Pravna varnost – Legitimno pričakovanje“

1. Približevanje zakonodaj – Ukrepi za približevanje – Skupna pravila notranjega trga z zemeljskim plinom – Direktiva 2009/73 – Področje uporabe – Pogoji za dostop do omrežja, ki jih dobaviteljem zemeljskega plina postavi operater distribucijskega sistema – Pogodbeni pogoj, s katerim se dobaviteljem naloži, da nosijo tveganje neplačila v zvezi z zneski, ki jih dolgujejo končni odjemalci na podlagi tarife za distribucijo – Vključitev

   (Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 2009/73, člena 32(1) ter 41(1)(a) in (b), (10) in (11))

   (Glej točke od 23 do 26.)

2. Približevanje zakonodaj – Ukrepi za približevanje – Skupna pravila notranjega trga z zemeljskim plinom – Direktiva 2009/73 – Naloga in pristojnosti regulativnega organa – Pogodbe med operaterjem distribucijskega sistema in dobavitelji o prenosu zemeljskega plina – Pogodbeni pogoj, s katerim se dobaviteljem naloži, da nosijo tveganje neplačila v zvezi z zneski, ki jih dolgujejo končni odjemalci na podlagi tarife za distribucijo – Obveznosti, ki so naložene operaterju distribucijskega sistema – Sistem dostopa do omrežja, ki temelji na objavljenih tarifah, ki se uporabljajo objektivno in brez diskriminacije med uporabniki sistema – Regulativni organ, ki deluje kot organ za poravnavo sporov – Odločba regulativnega organa, s katero se odredi, naj se pogodba uskladi z Direktivo za celotno pogodbeno obdobje – Dopustnost – Kršitev načel pravne varnosti in varstva legitimnih pričakovanj – Neobstoj

   (direktivi Evropskega parlamenta in Sveta 2003/55, člen 33(1), ter 2009/73, uvodne izjave 4, 6, 25 in 40 ter členi 1, 32(1) in 41(1)(b), (10) in (11))

   (Glej točke od 29 do 52 in izrek.)

Povzetek

Sodišče se je izreklo o časovnem učinku odločb, ki jih sprejmejo nacionalni regulativni organi v okviru opravljanja naloge reševanja sporov na trgu z zemeljskim plinom

Sodišče se je v sodbi z dne 19. decembra 2019, GRDF (C‑236/18), izreklo o časovnem obsegu pristojnosti za sprejemanje odločitev, ki je nacionalnim regulativnim organom v okviru opravljanja naloge reševanja sporov na trgu z zemeljskim plinom podeljena s členom 41(11) Direktive 2009/73 o notranjem trgu z zemeljskim plinom. ( 1 )

Podlaga za to zadevo je spor med dvema dobaviteljema zemeljskega plina in družbo GRDF, operaterjem distribucijskega sistema zemeljskega plina v Franciji, ki se nanaša na veljavnost klavzule v njunih pogodbah o prenosu zemeljskega plina po distribucijskem omrežju, ki sta bili sklenjeni v letih 2005 in 2008. Na podlagi te klavzule sta morala dobavitelja v okviru pogodb, sklenjenih s končnimi odjemalci, pobirati zneske, ki so bili dolgovani iz naslova tarife za storitve distribucije družbe GRDF, in tej družbi nakazati te zneske, tudi če jih končni odjemalci niso plačali. Leta 2014 je bila z odločbo organa za poravnavo sporov pri Commission de régulation de l’énergie (regulativna komisija za energetiko, v nadaljevanju: CRE) ugotovljena nezdružljivost pogodb z Direktivo od datuma njune sklenitve. Ta odločba je bila potrjena v pritožbenem postopku, zato je družba GRDF začela postopek pri Cour de cassation (kasacijsko sodišče), ki se je odločilo, da pri Sodišču vloži predlog za sprejetje predhodne odločbe, da bi se v bistvu ugotovilo, ali Direktiva 2009/73 nasprotuje temu, da ima odločba regulativnega organa učinke v obdobju pred nastankom spora med strankama.

Sodišče je potrdilo, da je pristojno za odgovor na predlog za sprejetje predhodne odločbe, ker je ta predlog temeljil na predpostavki, da obveznost, ki jo dobaviteljem plina naloži operater sistema in ki pomeni pogoj za dostop do navedenega sistema, pomeni prakso, ki ni združljiva z določbami Direktive 2009/73.

Sodišče je po vsebini razsodilo, da navedena direktiva ne nasprotuje temu, da regulativni organ, ki deluje kot organ za poravnavo sporov, sprejme odločbo, s katero se operaterju sistema naloži, da pogodbo o prenosu zemeljskega plina, ki jo je sklenil z dobaviteljem, uskladi s pravom Unije za celotno pogodbeno obdobje, torej tudi za obdobje pred nastankom spora med strankama. Sodišče je v zvezi s tem najprej navedlo, da v členu 41(11) Direktive 2009/73 ni pojasnjeno, kakšni so časovni učinki odločb regulativnega organa, ki delujejo kot organ za poravnavo sporov. Sodišče je nato podalo razlago navedene določbe ob upoštevanju cilja in okvira Direktive 2009/73 ter navedlo, da je na podlagi člena 41(1)(b) Direktive 2009/73 naloga regulativnega organa, da zagotovi spoštovanje obveznosti, ki jih imajo operaterji sistema, med katerimi je obveznost, da se sistem dostopa tretjih strani do sistema uporablja objektivno in brez diskriminacije med uporabniki sistema. To pomeni, da morajo države članice zagotoviti, da ima regulativni organ na podlagi člena 41(10) Direktive 2009/73 pristojnost za sprejemanje zavezujočih odločitev v razmerju do podjetij plinskega gospodarstva, zato da bi ta podjetja po potrebi spremenila pogoje za priključitev in dostop do sistema, vključno zlasti s tarifami, za zagotovitev njihove sorazmernosti in nediskriminatorne uporabe. Omejitev časovnih učinkov odločbe regulativnega organa, ki deluje kot organ za poravnavo sporov, na obdobje po nastanku spora med strankama pa bi bila v nasprotju s cilji Direktive 2009/73 in bi škodovala njenemu polnemu učinku.

Sodišče je poleg tega razsodilo, da te razlage člena 41(11) Direktive 2009/73 ni mogoče izpodbiti niti z načelom pravne varnosti niti z načelom varstva legitimnih pričakovanj. Prvič, nacionalnemu sodišču se sicer izjemoma pod pogoji, ki jih določi Sodišče, lahko dovoli, da ohrani nekatere učinke nacionalnega akta, ki je bil razglašen za ničnega, vendar v obravnavanem primeru predložitveno sodišče ni navedlo konkretnih elementov, s katerimi bi bilo mogoče dokazati posebna tveganja v zvezi s pravno negotovostjo. Drugič, družba GRDF je sicer trdila, da so pogajanja o zadevnih pogodbah o prenosu potekala pod okriljem in nadzorom komisije CRE, vendar ni dokazala, da ji je ta organ dal natančna zagotovila glede skladnosti sporne klavzule, kar pa mora preveriti predložitveno sodišče.

( 1 ) Direktiva 2009/73/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. julija 2009 o skupnih pravilih notranjega trga z zemeljskim plinom in o razveljavitvi Direktive 2003/55/ES (UL 2009, L 211, str. 94).