Zadeva T‑29/17

RQ

proti

Evropski komisiji

„Javni uslužbenci – Uradniki – Generalni direktor urada OLAF – Sklep o odvzemu imunitete pred sodnimi postopki tožeči stranki – Litispendenca – Akt, ki posega v položaj – Obveznost obrazložitve – Dolžnosti pomoči in skrbnega ravnanja – Zaupanje v pravo – Pravica do obrambe“

Povzetek – Sodba Splošnega sodišča (sedmi razširjeni senat) z dne 24. oktobra 2018

1. Pritožbe uradnikov – Akt ki posega v položaj – Pojem – Sklep o odvzemu imunitete pred sodnimi postopki uradniku ali uslužbencu – Vključitev

   (Protokol o privilegijih in imunitetah Evropske unije, člen 11; Kadrovski predpisi za uradnike, člena 90 in 91)

2. Temeljne pravice – Listina Evropske unije o temeljnih pravicah – Pravica do dobrega upravljanja – Pravica do izjave – Sklep o odvzemu imunitete pred sodnimi postopki uradniku – Zaupnost preiskave, na katero se sklicujejo nacionalni organi – Tehtanje zahtev glede zaupnosti preiskave z zahtevami glede pravice do izjave

   (Listina Evropske unije o temeljnih pravicah, člen. 41(2)(a))

1.  Imuniteta pred sodnimi postopki iz člena 11 Protokola št. 7 o privilegijih in imunitetah uradnikov in uslužbencev Evropske unije uradnike in uslužbence varuje pred tem, da bi jih organi držav članic kazensko preganjali zaradi dejanj, storjenih pri opravljanju uradnih dolžnosti. Sklep o odvzemu imunitete uradniku ali uslužbencu že z učinkom ukinitve tega varstva spremeni njegov pravni položaj, tako da ima ta spet status osebe, za katero velja splošno pravo držav članic, in je, ne da bi bilo potrebno kakršno koli vmesno pravilo, tako izpostavljena ukrepom, ki jih to splošno pravo vzpostavlja, zlasti priporu in sodnemu postopku.

   Diskrecijska pravica glede nadaljevanja ali opustitve postopka, uvedenega proti uradniku ali uslužbencu, ki je prepuščena nacionalnim organom po odvzemu imunitete, ne vpliva na neposredno poseganje v njegov pravni položaj, ker je posledica sklepa o odvzemu imunitete omejena na ukinitev varstva, do katerega je bil upravičen kot uradnik ali uslužbenec, in ne vključuje nobenega dopolnilnega izvedbenega ukrepa.

   Iz navedenega izhaja, da je sklep, s katerim je Komisija tožeči stranki odvzela imuniteto pred sodnimi postopki, akt, ki posega v položaj tožeče stranke.

   (Glej točke od 38 do 40.)

2.  V skladu s členom 52(1) Listine Evropske unije o temeljnih pravicah mora biti kakršno koli omejevanje uresničevanja pravic in svoboščin predpisano z zakonom in mora spoštovati bistveno vsebino zadevne temeljne pravice. Poleg tega je ob upoštevanju načela sorazmernosti to omejevanje dovoljeno samo, če je potrebno in če dejansko ustreza ciljem splošnega interesa, ki jih priznava Unija.

   Zaupnost preiskave je v državah članicah, v katerih je predvidena, načelo javnega reda, katerega namen ni samo zaščititi preiskave, da se preprečijo goljufivo usklajevanje ter poskusi prikrivanja dokazov in indicev, temveč tudi obvarovati osumljence ali obdolžence, katerih krivda ni ugotovljena. Tako je okoliščino, da zadevna oseba ni bila zaslišana, mogoče objektivno utemeljiti z zaupnostjo preiskave, katere podrobna pravila so predpisana z zakonom, in če je razvidno, da je ta zaupnost potrebna in sorazmerna glede na cilj, ki ga je treba doseči, to je pravilen potek kazenskega postopka.

   Vendar ker institucija pri sprejemanju akta, ki posega v položaj, dolžna spoštovati pravico do izjave, mora kar največjo pozornost nameniti vprašanju, kako lahko spoštovanje navedene pravice zadevne osebe uskladi z legitimnimi preudarki, na katere se sklicujejo nacionalni organi. To tehtanje je tisto, ki omogoča, da se zagotovijo tako varstvo pravic, ki jih pravni red Unije zagotavlja uradnikom in uslužbencem Unije, in posledično interesi Unije v skladu s členom 17, drugi odstavek, Protokola št. 7 o privilegijih in imunitetah uradnikov in uslužbencev Evropske unije kot tudi učinkovit in neoviran potek nacionalnih kazenskih postopkov ob spoštovanju načela lojalnega sodelovanja.

   V obravnavani zadevi nezaslišanje zainteresirane osebe pred sprejetjem sklepa o odvzemu imunitete pred sodnimi postopki presega to, kar je potrebno za doseganje cilja zagotavljanja zaupnosti preiskave, in torej ne spoštuje bistvene vsebine pravice do izjave, določene v členu 41(2)(a) Listine Evropske unije o temeljnih pravicah.

   (Glej točke 56, 59, 60, 67 in 74.)