Zadeva C‑457/17

Heiko Jonny Maniero

proti

Studienstiftung des deutschen Volkes eV

(Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Bundesgerichtshof)

„Predhodno odločanje – Enako obravnavanje oseb ne glede na raso ali narodnost – Direktiva 2000/43/ES – Člen 3(1)(g) – Področje uporabe – Pojem ‚izobraževanje‘ – Podeljevanje štipendij, katerih namen je spodbujanje raziskovalnih ali študijskih projektov v tujini, s strani zasebne ustanove – Člen 2(2)(b) – Posredna diskriminacija – Podeljevanje teh štipendij pod pogojem predhodne pridobitve prvega pravniškega državnega izpita (Erste Juristische Staatsprüfung) v Nemčiji“

Povzetek – Sodba Sodišča (prvi senat) z dne 15. novembra 2018

1. Pravo Evropske unije – Načela – Enako obravnavanje – Enako obravnavanje oseb ne glede na raso ali narodnost – Direktiva 2000/43 – Področje uporabe – pojem izobraževanja – Podeljevanje štipendij, katerih namen je spodbujanje raziskovalnih ali študijskih projektov v tujini, s strani zasebne ustanove – Vključitev – Zahteva – Dovolj tesna zveza med podeljenimi finančnimi sredstvi in udeležbo pri teh raziskovalnih projektih ali izobraževalnih programih, ki so prav tako zajeti s pojmom izobraževanja

   (Direktiva Sveta 2000/43, člen 3(1)(g))

2. Pravo Evropske unije – Načela – Enako obravnavanje – Enako obravnavanje oseb ne glede na raso ali narodnost – Direktiva 2000/43 – Nacionalni ukrep, ki je posredno diskriminatoren – Pojem posebno neugodnega položaja – Podeljevanje štipendij, katerih namen je spodbujanje raziskovalnih ali študijskih projektov v tujini, s strani zasebne ustanove izključno kandidatom, ki so v tej državi članici opravili pravniški izpit – Neobstoj navedene diskriminacije

   (Direktiva Sveta 2000/43, člen 2(2)(b))

1.  Člen 3(1)(g) Direktive Sveta 2000/43/ES z dne 29. junija 2000 o izvajanju načela enakega obravnavanja oseb ne glede na raso ali narodnost je treba razlagati tako, da je to, da zasebna ustanova podeljuje štipendije, katerih namen je spodbujanje raziskovalnih in študijskih projektov v tujini, zajeto s pojmom „izobraževanje“ v smislu te določbe, če obstaja dovolj tesna povezava med podeljenimi finančnimi sredstvi in udeležbo pri teh raziskovalnih ali študijskih projektih, ki so prav tako zajeti s pojmom „izobraževanje“. To velja zlasti, če so ta finančna sredstva povezana z udeležbo potencialnih kandidatov pri takem raziskovalnem ali študijskem projektu, če je njihov cilj odprava vseh ali dela potencialnih finančnih ovir za to udeležbo in če je z njimi ta cilj mogoče doseči.

   Najprej, kot je generalna pravobranilka poudarila v točkah 22 in 23 sklepnih predlogov, se pojem „izobraževanje“ v običajnem pomenu v vsakdanjem jeziku razume tako, da se nanaša na ravnanja ali procese, s katerimi se prenašajo ali pridobivajo zlasti informacije, znanje, razumevanje, odnos, vrednote, spretnosti, kompetence ali vedênje.

   Vendar se, kot je generalna pravobranilka poudarila v točkah 32 in 34 sklepnih predlogov, s teleološko razlago pojma „izobraževanje“ v smislu člena 3(1)(g) Direktive 2000/43 zahteva, prvič, da se dostop do izobraževanja šteje za enega od bistvenih elementov tega pojma, saj izobraževanje ne more obstajati brez možnosti dostopa do njega, zaradi česar cilja te direktive, ki je boj proti diskriminaciji na področju izobraževanja, ne bi bilo mogoče doseči, če bi bila dovoljena diskriminacija v fazi dostopa do izobraževanja.

   Drugič, za stroške, ki so povezani z udeležbo pri raziskovalnem projektu ali izobraževalnem programu, je treba šteti, da spadajo med sestavne dele dostopa do izobraževanja, ki so tako zajeti s pojmom „izobraževanje“, ker bi lahko bil dostop do navedenega projekta ali programa pogojen z razpoložljivostjo finančnih sredstev, potrebnih za tako udeležbo.

   (Glej točke 31, 37, 38 in 44 ter točko 1 izreka.)

2.  Člen 2(2)(b) Direktive 2000/43 je treba razlagati tako, da to, da zasebna ustanova s sedežem v državi članici podelitev štipendij, katerih namen je spodbujanje pravnih raziskovalnih in študijskih projektov v tujini, pridrži za kandidate, ki so v tej državi članici opravili pravniški izpit, kot je ta v postopku v glavni stvari, ne pomeni posredne diskriminacije na podlagi rase ali narodnosti v smislu te določbe.

   V skladu s tem členom se za posredno diskriminacijo šteje, če bi na videz nevtralna določba, merilo ali praksa postavila osebe neke rase ali narodnosti v posebno neugoden položaj v primerjavi z drugimi osebami, razen če to določbo, merilo ali prakso objektivno upravičuje zakonit cilj ter če so sredstva za doseganje tega cilja ustrezna in potrebna.

   Pojem „posebno neugoden položaj“ v smislu te določbe je treba razumeti tako, da se zlasti osebe neke rase ali narodnosti zaradi zadevne določbe, merila ali prakse znajdejo v neugodnem položaju (glej v tem smislu sodbo z dne 16. julija 2015, CHEZ Razpredelenie Bulgaria,C‑83/14, EU:C:2015:480, točka 100, in z dne 6. aprila 2017, Jyske Finans,C‑668/15, EU:C:2017:278, točka 27).

   (Glej točke 46, 47, 52 in točko 2 izreka.)