Združene zadeve od T‑133/16 do T‑136/16

Regionalna blagajna vzajemne kmetijske banke Alpes Provence in drugi

proti

Evropski centralni banki

„Ekonomska in monetarna politika – Bonitetni nadzor kreditnih institucij – Člen 4(1)(e) in (3) Uredbe (EU) št. 1024/2013 – Oseba, ki dejansko vodi posle kreditne institucije – Člen 13(1) Direktive 2013/36/EU in člen L. 511-13, drugi odstavek, francoskega monetarnega in finančnega zakonika – Načelo prepovedi sočasnega predsedovanja upravljalnemu organu kreditne institucije v nadzorni funkciji in opravljanja funkcije glavnega direktorja v isti instituciji – Člen 88(1)(e) Direktive 2013/36 in člen L. 511-58 francoskega monetarnega in finančnega zakonika“

Povzetek – Sodba Splošnega sodišča (drugi razširjeni senat) z dne 24. aprila 2018

1. Ekonomska in monetarna politika – Gospodarska politika – Nadzor nad finančnim sektorjem Unije – Enotni mehanizem nadzora – Bonitetni nadzor kreditnih institucij – Sočasno opravljanje funkcije predsednika uprave kreditne institucije in njenega generalnega direktorja – Zavrnitev odobritve s strani Evropske centralne banke – Sodni nadzor – Obseg

   (Uredba Sveta št. 1024/2013, člen 4(1)); Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 2013/36, člen 13(1))

2. Pravo Evropske unije – Razlaga – Metode – Jezikovna, sistematična, zgodovinska in teleološka razlaga

3. Ekonomska in monetarna politika – Gospodarska politika – Nadzor nad finančnim sektorjem Unije – Enotni mehanizem nadzora – Bonitetni nadzor kreditnih institucij – Nujnost imeti na voljo vsaj dve osebi, ki dejansko vodita posle kreditne institucije – Pojem

   (Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 2013/36, člen 13(1))

4. Državno pravo – Razlaga – Upoštevanje razlage, ki so jo podala sodišča zadevne države članice – Upoštevanje sodbe nacionalnega sodišča, ki je bila izdana po odločbi, ki se izpodbija pred sodiščem Unije – Dopustnost

1.  Kar zadeva odločbo o imenovanju predsednika upravnega odbora kreditne institucije kot vodje osebja te institucije, mora Evropska centralna banka v skladu s členom 4(3) Uredbe št. 1024/2013 o prenosu posebnih nalog na Evropsko centralno banko, ki se nanašajo na politike bonitetnega nadzora kreditnih institucij, uporabiti ne le člen 13(1) Direktive 2013/36 o dostopu do dejavnosti kreditnih institucij in bonitetnem nadzoru kreditnih institucij in investicijskih podjetij, ampak tudi določbo nacionalnega prava, ki pomeni njegov prenos.

   Na podlagi člena 4(3) Uredbe št. 1024/2013 namreč Banka za izvajanje nalog, ki se nanjo prenesejo z navedeno uredbo, in s ciljem zagotavljanja visokih standardov nadzora, uporablja vse upoštevno pravo Unije in nacionalno zakonodajo, s katero so bile prenesene te direktive. Zato člen 4(3) navedene uredbe, nujno pomeni, da sodišče Unije presoja zakonitost sklepov o zavrnitvi, da se predsednik upravnega odbora odobri tudi kot dejanski direktor kreditne institucije glede na člen 13(1) Direktive 2013/36 in upoštevno določbo zadevnega nacionalnega prava.

   (Glej točke od 47 do 49.)

2.  Glej besedilo odločbe.

   (Glej točki 54 in 55.)

3.  Iz dobesedne, zgodovinske, teleološke in kontekstualne razlage člena 13(1) Direktive 2013/36 o dostopu do dejavnosti kreditnih institucij in bonitetnem nadzoru kreditnih institucij in investicijskih podjetij, je razvidno, da se izraz „dve osebi, ki dejansko vodita posle institucije“ nanaša na člane upravljalnega organa, ki prav tako spadajo v generalni direktorat kreditne institucije.

   Iz tega nujno izhaja, da je v sistematiki Direktive 2013/36 za cilj dobrega upravljanja kreditnih institucij potrebno prizadevanje za učinkovit nadzor, ki ga nad višjim vodstvom opravljajo neizvršni člani upravljalnega organa, kar zagotavlja ravnovesje pooblastil znotraj upravljalnega organa. Ugotoviti pa je treba, da bi bila učinkovitost takega nadzora lahko ogrožena, če bi predsednik upravljalnega organa v nadzorni funkciji, ki sicer formalno ne bi imel funkcije glavnega direktorja, bil soodgovoren za dejansko vodenje poslov kreditne institucije.

   (Glej točki 79 in 83.)

4.  Poleg tega je treba vsebino nacionalnih zakonov in drugih predpisov presojati ob upoštevanju razlage, ki jo v zvezi s tem podajo nacionalna sodišča. V zvezi s tem okoliščina, da je bila sodba nacionalnega sodišča izdana po odločbi, ki se izpodbija pred sodiščem Unije, ne izključuje njeno upoštevanje za namene razlage zadevne nacionalne določbe, ker je imela tožeča stranka pred sodiščem Unije možnost, da izrazi svoja stališča.

   (Glej točki 84 in 87.)