Zadeva C‑647/16

Adil Hassan

proti

Préfet du Pas-de-Calais

(Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo tribunal administratif de Lille)

„Predhodno odločanje – Uredba (EU) št. 604/2013 – Določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v državi članici vloži državljan tretje države – Postopki za sprejem in ponovni sprejem – Člen 26(1) – Sprejetje odločitve o predaji in obvestilo glede predaje, preden država članica, na katero je naslovljena zahteva za ponovni sprejem, ugodi tej zahtevi“

Povzetek – Sodba Sodišča (drugi senat) z dne 31. maja 2018

Mejni nadzor, azil in priseljevanje – Azilna politika – Merila in mehanizmi za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito – Uredba št. 604/2013 – Postopki za sprejem in ponovni sprejem – Sprejetje odločitve o predaji in obvestilo glede predaje, preden država članica, na katero je naslovljena zahteva za ponovni sprejem, ugodi tej zahtevi – Nedopustnost

(Uredba št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta, člen 26(1))

Člen 26(1) Uredbe (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva je treba razlagati tako, da nasprotuje temu, da država članica – ki je v drugi državi članici, za katero meni, da je v skladu z merili iz te uredbe odgovorna za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, vložila zahtevo za sprejem ali ponovni sprejem osebe iz člena 18(1) navedene uredbe – sprejme odločitev o predaji in navedeno osebo obvesti glede te odločitve, preden država članica, na katero je navedena zahteva naslovljena, to zahtevo izrecno ali implicitno odobri.

Če bi bilo v zvezi s tem dopustno, da se zadevno osebo o odločitvi o predaji uradno obvesti, preden država članica, na katero je bila naslovljena zahteva za sprejem ali ponovni sprejem, odgovori na to zahtevo, bi to lahko povzročilo, da bi ta oseba, če bi želela izpodbijati to odločitev, morala vložiti pravno sredstvo v roku, ki bi se v trenutku, ko bi država članica, na katero je bila zahteva naslovljena, podala svoj odgovor, iztekel, ali, kot v postopku v glavni stvari, bi se iztekel, celo preden bi bil podan navedeni odgovor, saj morajo v skladu s členom 27(2) Uredbe Dublin III države članice določiti obdobje, v katerem lahko zadevna oseba izvršuje svojo pravico do učinkovitega pravnega sredstva, pri čemer je edina zahteva iz te določbe ta, da je to obdobje razumno. V teh okoliščinah bi bila zadevna oseba lahko prisiljena, da preventivno, še preden bi država članica, na katero je bila naslovljena zahteva za njen sprejem ali ponovni sprejem, odgovorila na to zahtevo, na podlagi člena 27(1) Uredbe Dublin III vloži pravno sredstvo zoper odločitev o predaji ali zahtevo za njen ponovni pregled. Sodišče je poleg tega že razsodilo, da je tako pravno sredstvo oziroma zahtevo za ponovni pregled načeloma mogoče vložiti, le če je država članica, na katero je zahteva naslovljena, tej zahtevi ugodila (glej po analogiji sodbo z dne 26. julija 2017, Mengesteab, C-670/16, EU:C:2017:587, točka 60).

Poleg tega, glede okoliščine, navedene v točki 33 te sodbe, da bi bila v položaju, kakršen je v postopku v glavni stvari, izvršitev odločitve o predaji odložena do odgovora države članice, na katero je zahteva naslovljena, zadostuje poudariti, da taka odložitev ni določena v nobeni določbi Uredbe Dublin III. Če bi se priznalo, da je uradno obvestilo o tej odločitvi v smislu člena 26(1) Uredbe Dublin III mogoče izvesti pred odgovorom države članice, na katero je zahteva naslovljena, bi bila zadevna oseba v pravnih redih, v katerih drugače kakor v pravnem redu v postopku v glavni stvari ni določena odložitev take odločitve pred navedenim odgovorom, izpostavljena nevarnosti predaje tej državi članici, celo preden bi se ta s predajo načelno strinjala. Ker je poleg tega cilj Uredbe Dublin III, kot je bilo opozorjeno v točki 56 te sodbe, vzpostaviti jasno in izvedljivo metodo za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za azil, ni mogoče priznati, da se razlaga člena 26(1) navedene uredbe, s katero je zakonodajalec želel okrepiti varstvo pravic zadevne osebe, lahko razlikuje glede na ureditev držav članic, soudeleženih v postopku določitve odgovorne države članice.

V skladu s to logiko in v zvezi s tem, da naj francosko pravo ne bi omogočalo omejitve gibanja zadevni osebi, preden je ta uradno obveščena o odločitvi o predaji, ta težava, ki, kot potrjuje predložitveno sodišče, izhaja izključno iz nacionalnega prava, ne more ovreči razlage člena 26(1) Uredbe Dublin III, kakor je bila podana v točki 46 te sodbe. Poleg tega je iz člena 28(2) in (3) te uredbe jasno razvidno, da je državam članicam dovoljeno, da zadevnim osebam omejijo gibanje, še preden se zahteva za sprejem ali ponovni sprejem vloži v državi članici, na katero je zahteva naslovljena, če so pogoji iz tega člena izpolnjeni, ne da bi bilo uradno obvestilo o odločitvi o predaji obvezen pogoj za to omejitev gibanja (glej v tem smislu sodbi z dne 15. marca 2017, Al Chodor, C-528/15, EU:C:2017:213, točka 25, in z dne 13. septembra 2017, Khir Amayry, C-60/16, EU:C:2017:675, točke od 25 do 27, 30 in 31).

(Glej točke 59, 60, od 64 do 67, 74, 75 in izrek)