Zadeva C‑499/16

AZ

proti

Minister Finansów

(Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Naczelny Sąd Administracyjny)

„Predhodno odločanje – Obdavčenje – Davek na dodano vrednost (DDV) – Direktiva 2006/112/ES – Člen 98 – Možnost držav članic, da za nekatere dobave blaga in opravljanje storitev uporabijo nižjo stopnjo – Priloga III, točka 1 – Živila – Sveže pecivo in slaščice – Minimalni rok trajanja ali rok uporabnosti – Načelo davčne nevtralnosti“

Povzetek – Sodba Sodišča (šesti senat) z dne 9. novembra 2017

Usklajevanje davčne zakonodaje – Skupni sistem davka na dodano vrednost – Možnost držav članic, da uporabijo nižjo stopnjo za določene dobave blaga in opravljanje storitev – Uporaba nižje stopnje za živila – Sveže pecivo in slaščice – Nacionalna zakonodaja, ki določa nižjo stopnjo glede na minimalni rok trajanja ali rok uporabnosti – Dopustnost – Zahteva – Spoštovanje načela nevtralnosti – Merilo – Podobnost blaga ali storitev – Preverjanje, ki ga mora opraviti nacionalno sodišče

(Direktiva Sveta 2006/112, člen 98)

Člen 98 Direktive Sveta 2006/112/ES z dne 28. novembra 2006 o skupnem sistemu davka na dodano vrednost je treba razlagati tako, da – če se spoštuje načelo davčne nevtralnosti, kar mora preveriti predložitveno sodišče – ne nasprotuje nacionalni zakonodaji, kakršna je ta iz postopka v glavni stvari, ki za uporabo nižje stopnje davka na dodano vrednost za sveže pecivo in slaščice določa le merilo njihovega „minimalnega roka trajanja“ ali njihovega „roka uporabnosti“.

V zvezi s tem je treba opozoriti, da lahko v skladu s členom 98(3) Direktive o DDV države članice pri uporabi nižjih stopenj za kategorije, ki se nanašajo na blago, uporabljajo KN, da določijo natančen obseg vsake kategorije. Vendar je treba ugotoviti, da je sklicevanje na KN le eden od načinov za natančno določanje določene kategorije.

Če torej merilo določenega števila dni uporabnosti natančno opredeljuje zadevno kategorijo, je treba ugotoviti, da je ta selektivna uporaba nižje stopnje DDV, ki se konkretno in specifično nanaša na blago, ki je vključeno v eno od teh kategorij Priloge III, načeloma združljiva s členom 98 Direktive o DDV.

Vendar pa je treba, preden se poda odgovor na vprašanje predložitvenega sodišča, preveriti, ali nacionalna zakonodaja, kakršna je ta v postopku v glavni stvari, krši načelo davčne nevtralnosti.

Iz ustaljene sodne prakse izhaja, da to načelo nasprotuje temu, da bi se podobno blago ali podobne storitve, ki si medsebojno konkurirajo, z vidika DDV obravnavali različno (sodba z dne 11. septembra 2014, K,C‑219/13, EU:C:2014:2207, točka 24 in navedena sodna praksa).

Glede ugotavljanja podobnosti zadevnega blaga ali storitev, ki jo mora dokončno ugotoviti nacionalno sodišče, iz sodne prakse Sodišča izhaja, da je treba predvsem upoštevati stališče povprečnega potrošnika. Blago ali storitve so si podobni, če imajo podobne lastnosti in izpolnjujejo enake potrebe potrošnika glede na merilo primerljivosti njihove uporabe ter če obstoječe razlike ne vplivajo znatno na odločitev povprečnega potrošnika za eno ali drugo navedeno blago ali storitev (sodba z dne 11. septembra 2014, K,C‑219/13, EU:C:2014:2207, točka 25).

(Glej točke 25, od 28 do 31 in 36 ter izrek.)