Zadeva C‑483/16

Zsolt Sziber

proti

ERSTE Bank Hungary Zrt.

(Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Fővárosi Törvényszék)

„Predhodno odločanje – Varstvo potrošnikov – Nepošteni pogoji v potrošniških pogodbah – Direktiva 93/13/EGS – Člen 7(1) – Posojilne pogodbe, izražene v tuji valuti – Nacionalna zakonodaja, ki določa posebne postopkovne zahteve za ugovor nepoštenosti – Načelo enakovrednosti – Listina Evropske unije o temeljnih pravicah – Člen 47 – Pravica do učinkovitega sodnega varstva“

Povzetek – Sodba Sodišča (drugi senat) z dne 31. maja 2018

1. Varstvo potrošnikov–Nepošteni pogoji v potrošniških pogodbah–Direktiva 93/13–Sredstva za preprečevanje nadaljnje uporabe nepoštenih pogojev–Nacionalna ureditev, ki določa posebne postopkovne zahteve za ugovor nepoštenosti pogoja v posojilni pogodbi, sklenjeni v tuji valuti–Dopustnost–Pogoji–Spoštovanje načel enakovrednosti in učinkovitosti

   (Listina Evropske unije o temeljnih pravicah, člen 47; Direktiva Sveta 93/13, člena 6(1) in 7(1))

2. Varstvo potrošnikov–Nepošteni pogoji v potrošniških pogodbah–Direktiva 93/13–Področje uporabe–Položaj brez čezmejnega elementa–Vključitev

   (Direktiva Sveta 93/13)

1.  Člen 7 Direktive Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah je treba razlagati tako, da načeloma ne nasprotuje nacionalni ureditvi, v kateri so za tožbe potrošnikov, ki so sklenili posojilne pogodbe, ki so izražene v tuji valuti in vsebujejo določilo o razponu med menjalnim tečajem, ki se je uporabil ob izplačilu posojila, in tistem, ki se uporablja pri odplačevanju tega posojila, in/ali določilo o pravici do enostranske spremembe, ki posojilodajalcu omogoča zvišanje obrestne mere, provizij in stroškov, določene posebne postopkovne zahteve, kakršne so obravnavane v postopku v glavni stvari, če ugotovitev nepoštenosti pogojev, ki so vključeni v tako pogodbo, omogoča vzpostavitev pravnega in dejanskega položaja, v katerem bi bil potrošnik, če teh nepoštenih pogojev ne bi bilo.

   Sodišče je sicer tako že večkrat in ob upoštevanju zahtev iz člena 6(1) in člena 7(1) Direktive 93/13 ugotovilo, kako mora nacionalno sodišče zagotavljati varstvo pravic, ki jih potrošniki izpeljujejo iz te direktive, vendar še vedno velja, da pravo Unije načeloma ne uvaja harmonizacije postopkov, ki se uporabljajo za preučitev domnevne nepoštenosti pogodbenega pogoja, in ti torej spadajo v notranji pravni red držav članic, vendar le če niso manj ugodni od tistih, ki urejajo podobne položaje v nacionalnem pravu (načelo enakovrednosti), in da se z njimi zagotavlja učinkovito sodno varstvo, kot ga določa člen 47 Listine (glej v tem smislu sodbo z dne 14. aprila 2016, Sales Sinués in Drame Ba, C‑381/14 in C‑385/14, EU:C:2016:252, točka 32 in navedena sodna praksa).

   (Glej točki 35 in 55 ter točko 1 izreka.)

2.  Direktivo 93/13 je treba razlagati tako, da se uporablja tudi v položajih brez čezmejnega elementa.

   V zvezi s tem je treba spomniti, da se v skladu z ustaljeno sodno prakso določbe Pogodbe DEU na področju prostega pretoka ne uporabljajo za položaj, v katerem so vsi elementi omejeni na samo eno državo članico (glej v tem smislu sodbo z dne 15. novembra 2016, Ullens de Schooten, C‑268/15, EU:C:2016:874, točka 47 in navedena sodna praksa).

   Vendar se, kot je generalni pravobranilec navedel v točki 70 sklepnih predlogov, postopek v glavni stvari ne nanaša na določbe pogodb o prostem pretoku, temveč na zakonodajo Unije, s katero se v državah članicah harmonizira določeno pravno področje. Zato se pravila navedene zakonodaje uporabljajo ne glede na to, da gre v postopku v glavni stvari za povsem notranji položaj.

   (Glej točke od 57 do 59 in točko 2 izreka.)