Zadeva C‑441/16

SMS group GmbH

proti

Direcţia Generală Regională a Finanţelor Publice Bucureşti

(Predlog za sprejetje predhodne odločbe,
ki ga je vložilo Înalta Curte de Casaţie şi Justiţie)

„Predhodno odločanje – Davek na dodano vrednost (DDV) – Osma direktiva 79/1072/EGS – Direktiva 2006/112/ES – Davčni zavezanec s sedežem v drugi državi članici – Vračilo DDV, ki je zaračunan za uvoženo blago – Pogoji – Objektivni elementi, ki potrjujejo namero davčnega zavezanca, da bo uvoženo blago uporabil v okviru svoje ekonomske dejavnosti – Resno tveganje za neizpolnitev transakcije, na kateri je temeljil uvoz“

Povzetek – Sodba Sodišča (deseti senat) z dne 21. septembra 2017

Usklajevanje davčne zakonodaje – Skupni sistem davka na dodano vrednost – Vračilo davka davčnim zavezancem, katerih sedež ni na ozemlju države – Prekinjeno izvajanje pogodbe o uvozu blaga – Neizvedba transakcije, za katero bi se navedeno blago moralo uporabiti – Neobstoj dokaza o nadaljnjem prometu s tem blagom – Zavrnitev pravice do vračila – Nedopustnost

(direktivi Sveta 79/1072 in 2006/112, člen 170)

Osmo direktivo Sveta 79/1072/EGS z dne 6. decembra 1979 o uskladitvi zakonov držav članic o prometnih davkih – postopki za vračilo davka na dodano vrednost davčnim zavezancem, katerih sedež ni na ozemlju države, v povezavi s členom 170 Direktive Sveta 2006/112/ES z dne 28. novembra 2006 o skupnem sistemu davka na dodano vrednost je treba razlagati tako, da nasprotuje temu, da država članica v položaju, kakršen je v postopku v glavni stvari – ko je bilo v trenutku uvoza prekinjeno izvajanje pogodbe, v okviru katere je davčni zavezanec nabavil in uvozil blago, transakcija, za katero bi se to blago moralo uporabiti, na koncu ni bila izvedena, davčni zavezanec pa ni predložil dokaza o nadaljnjem prometu s tem blagom – davčnemu zavezancu, ki nima sedeža na njenem ozemlju, zavrne pravico do vračila davka na dodano vrednost, plačanega za uvoz tega blaga.

Iz ustaljene sodne prakse Sodišča izhaja, da če ne gre za goljufijo ali zlorabo in ob upoštevanju morebitnih popravkov v skladu s pogoji, določenimi v Direktivi o DDV, pravica do vračila, ko enkrat že obstaja, ostane pridobljena (glej po analogiji sodbo z dne 22. marca 2012, Klub,C‑153/11, EU:C:2012:163, točka 46 in navedena sodna praksa).

Natančneje, če davčni zavezanec zaradi okoliščin, ki niso odvisne od njegove volje, v okviru obdavčljivih transakcij ni mogel uporabiti blaga ali storitev, v zvezi s katerimi je nastala pravica do odbitka, ta pravica šteje za pridobljeno, saj v tem primeru ni nobenega tveganja za goljufijo ali zlorabo, s katerim bi bilo mogoče upravičiti kasnejše vračilo odbitih zneskov (glej po analogiji sodbo z dne 22. marca 2012, Klub,C‑153/11, EU:C:2012:163, točka 47 in navedena sodna praksa).

(Glej točke 55, 56 in 58 ter izrek.)