Zadeva C‑303/16

Solar Electric Martinique

proti

Ministre des Finances in des Comptes publics

(Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Conseil d’État (Francija))

„Predhodno odločanje – Šesta direktiva o DDV – Direktiva 2006/112/ES – Gradbena dela – Francoski čezmorski departmaji – Določbe, ki se uporabljajo na podlagi nacionalnega prava – Storitve prodaje in nameščanja na nepremičnine – Opredelitev enotne transakcije – Nepristojnost“

Povzetek – Sodba Sodišča (peti senat) z dne 19. oktobra 2017

Vprašanja za predhodno odločanje – Pristojnost Sodišča – Meje – Povsem notranji položaji – Nacionalna določba za prenos prava Unije, ki se uporablja tudi zunaj področja uporabe navedenega prava – Razlaga, za katero se prosi, da bi se dosegla enotna uporaba določb prava Unije – Prenos, ki ni v skladu z rešitvami, določenimi v pravu Unije – Odsotnost neposrednega in brezpogojnega sklicevanja navedenih določb – Nepristojnost Sodišča

(Člen 267 PDEU; Direktivi Sveta 77/388 in 2006/112)

Sodišče Evropske unije ni pristojno za odgovor na vprašanje, ki ga je predložilo Conseil d’État (Francija) z odločbo z dne 20. maja 2016.

V zvezi s tem je treba spomniti, da se je Sodišče že večkrat izreklo za pristojno za odločanje o predlogih za sprejetje predhodne odločbe, ki so se nanašali na določbe prava Unije, v položajih, v katerih se za dejstva v postopku v glavni stvari ni uporabljalo pravo Unije, ampak so se navedene določbe tega prava uporabljale na podlagi nacionalnega prava in se je v tem pravu sklicevalo na njihovo vsebino (glej v tem smislu sodbi z dne 21. decembra 2011, Cicala, C‑482/10, EU:C:2011:868, točka 17 in navedena sodna praksa, in z dne 18. oktobra 2012, Nolan, C‑583/10, EU:C:2012:638, točka 45).

Namreč, kadar se nacionalna zakonodaja za rešitve, ki se uporabljajo za položaje, za katere se ne uporablja zadevni akt Unije, uskladi z rešitvami, ki jih vsebuje ta akt, obstaja nedvomen interes Unije za to, da se določbe tega akta zaradi izogibanja razlikam pri razlagi v prihodnosti razlagajo enotno (glej v tem smislu sodbi z dne 7. julija 2011, Agafiței in drugi, C‑310/10, EU:C:2011:467, točka 39 in navedena sodna praksa, in z dne 18. oktobra 2012, Nolan, C‑583/10, EU:C:2012:638, točka 46).

Tako je razlaga Sodišča glede določb prava Unije v položajih, za katere se ne uporablja to pravo, upravičena, kadar se te določbe neposredno in brezpogojno uporabljajo za take položaje na podlagi nacionalnega prava, da bi se zagotovilo enako obravnavanje teh položajev in položajev, za katere se uporablja pravo Unije (glej v tem smislu sodbo z dne 21. decembra 2011, Cicala, C‑482/10, EU:C:2011:868, točka 19 in navedena sodna praksa).

Zato nacionalna zakonodaja iz postopka v glavni stvari glede rešitev, uporabljenih za položaje, ki ne spadajo na področje uporabe zadevnih aktov Unije, ni v skladu s tistimi, ki so določene s Šesto direktivo in Direktivo o DDV, saj določa oprostitev, ki je ti direktivi ne določata. Zato ni mogoče šteti, da se določbe navedenih direktiv neposredno in brezpogojno uporabljajo na podlagi nacionalnega prava za položaje, ki ne spadajo na področje uporabe teh direktiv.

(glej točke od 25 do 27, 36, 37 in izrek)