Zadeva C‑207/16

Postopek, ki ga je sprožilo Ministerio Fiscal

(Predlog za sprejetje predhodne odločbe,
ki ga je vložilo Audiencia Provincial de Tarragona)

„Predhodno odločanje – Elektronske komunikacije – Obdelava osebnih podatkov – Direktiva 2002/58/ES – Člena 1 in 3 – Področje uporabe – Zaupnost elektronskih komunikacij – Varstvo – Člena 5 in 15(1) – Listina Evropske unije o temeljnih pravicah – Člena 7 in 8 – Podatki, obdelani v okviru zagotavljanja elektronskih komunikacijskih storitev – Dostop nacionalnih organov do podatkov za namene preiskave – Prag teže kaznivega dejanja, ki lahko upravičuje dostop do podatkov“

Povzetek – Sodba Sodišča (veliki senat) z dne 2. oktobra 2018

1. Približevanje zakonodaj – Sektor za telekomunikacije – Obdelava osebnih podatkov in varstvo zasebnosti na področju elektronskih komunikacij – Direktiva 2002/58 – Področje uporabe – Zahteva javnega organa za dostop do podatkov, ki jih hranijo ponudniki elektronskih komunikacijskih storitev, podana v okviru kazenskega preiskovalnega postopka – Vključitev

   (direktivi Evropskega parlamenta in Sveta 95/46, člen 2(b), in 2002/58, kakor je bila spremenjena z Direktivo 2009/136, uvodna izjava 15 ter člena 1(1) in (3) ter 2, prvi in drugi odstavek, točka (b))

2. Približevanje zakonodaj – Sektor za telekomunikacije – Obdelava osebnih podatkov in varstvo zasebnosti na področju elektronskih komunikacij – Direktiva 2002/58 –Možnost držav članic, da omejijo obseg nekaterih pravic in obveznosti – Ozka razlaga – Cilji, s katerimi je mogoče upravičiti sprejetje omejitve – Izčrpnost

   (Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 2002/58, kakor je bila spremenjena z Direktivo 2009/136, člen 15(1))

3. Približevanje zakonodaj – Sektor za telekomunikacije – Obdelava osebnih podatkov in varstvo zasebnosti na področju elektronskih komunikacij – Direktiva 2002/58 – Možnost držav članic, da omejijo obseg nekaterih pravic in obveznosti – Dostop javnih organov do identifikacijskih podatkov imetnikov kartic SIM, aktiviranih z ukradenim mobilnim telefonom – Poseganje v pravici do zasebnosti in do varstva osebnih podatkov – Neobstoj resnosti – Upravičenje s ciljem preprečevanja, preiskovanja, odkrivanja in pregona kaznivih dejanj

   (Listina Evropske unije o temeljnih pravicah, člena 7 in 8; Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 2002/58, kakor je bila spremenjena z Direktivo 2009/136, člen 15(1))

1.  Glej besedilo odločbe.

   (Glej točke 32 in od 38 do 42.)

2.  Glej besedilo odločbe.

   (Glej točko 52.)

3.  Člen 15(1) Direktive 2002/58/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. julija 2002 o obdelavi osebnih podatkov in varstvu zasebnosti na področju elektronskih komunikacij (Direktiva o zasebnosti in elektronskih komunikacijah), kakor je bila spremenjena z Direktivo 2009/136/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. novembra 2009, v povezavi s členoma 7 in 8 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah je treba razlagati tako, da dostop javnih organov do identifikacijskih podatkov imetnikov kartic SIM, aktiviranih z ukradenim mobilnim telefonom, kot so priimek, ime in po potrebi naslov teh imetnikov, ne pomeni tako hudega posega v njihove temeljne pravice, določene v navedenih členih Listine o temeljnih pravicah, da bi moral biti ta dostop na področju preprečevanja, preiskovanja, odkrivanja in pregona kaznivih dejanj omejen na boj proti hudemu kriminalu.

   V zvezi s tem je edini namen zahteve iz postopka v glavni stvari, s katero kriminalistična policija za namene kazenske preiskave predlaga sodno odobritev dostopa do osebnih podatkov, ki jih hranijo ponudniki elektronskih komunikacijskih storitev, identifikacija imetnikov kartic SIM, ki so bile v obdobju dvanajstih dni aktivirane s številko IMEI ukradenega mobilnega telefona. Kot je bilo navedeno v točki 40 te sodbe, se ta zahteva nanaša le na dostop do telefonskih številk, ki ustrezajo tem karticam SIM, in do podatkov o osebni istovetnosti imetnikov navedenih kartic, kot so priimek, ime in po potrebi naslov. Nasprotno pa se, kot sta na obravnavi potrdila španska vlada in državno tožilstvo, ti podatki ne nanašajo na komunikacije, ki so bile opravljene z ukradenim mobilnim telefonom, niti na njegovo lokacijo. Brez prekrivanja s podatki, ki se nanašajo na komunikacije, opravljene z navedenimi karticami SIM, in podatki o lokaciji navedeni podatki ne omogočajo seznanitve z datumom, uro, trajanjem in prejemniki komunikacij, opravljenih z zadevno kartico ali karticami SIM, niti z okoljem, v katerem so bile te komunikacije opravljene, ali z njihovo pogostostjo z določenimi osebami v danem obdobju. Navedeni podatki zato ne omogočajo izpeljave natančnih ugotovitev o zasebnem življenju oseb, za podatke katerih gre. V teh okoliščinah dostopa le do podatkov, na katere se nanaša zahteva iz postopka v glavni stvari, ni mogoče opredeliti kot „hudega“ posega v temeljne pravice oseb, za podatke katerih gre.

   Kot izhaja iz točk od 53 do 57 te sodbe, se poseg, ki ga pomeni dostop do takih podatkov, lahko upraviči s ciljem preprečevanja, preiskovanja, odkrivanja in pregona „kaznivih dejanj“ na splošno, na katerega se sklicuje člen 15(1), prvi stavek, Direktive 2002/58, ne da bi bilo treba ta kazniva dejanja opredeliti kot „huda“.

   (Glej točke od 59 do 63 in izrek.)