Zadeva C‑3/16

Lucio Cesare Aquino

proti

Belgische Staat

(Predlog za sprejetje predhodne odločbe,
ki ga je vložilo hof van beroep te Brussel)

„Predhodno odločanje – Pravo Unije – Pravice, podeljene posameznikom – Kršitev s strani sodišča – Vprašanja za predhodno odločanje – Predložitev Sodišču – Nacionalno sodišče, ki odloča na zadnji stopnji“

Povzetek – Sodba Sodišča (prvi senat) z dne 15. marca 2017

1. Vprašanja za predhodno odločanje–Predložitev Sodišču–Vprašanja o razlagi–Obveznost predložitve–Sodišče, ki izda odločbo, zoper katero je na podlagi nacionalnega prava dopustno vložiti pravno sredstvo–Neobstoj navedene obveznosti–Neobravnavanje, ker je vložnik pravno sredstvo umaknil–Nevplivanje

   (člen 267, tretji odstavek, PDEU)

2. Vprašanja za predhodno odločanje–Predložitev Sodišču–Vprašanja o razlagi–Obveznost predložitve–Zavrženje kasacijske pritožbe zaradi nedopustnosti v zvezi s postopkom pred zadevnim sodiščem–Neobstoj zadevne obveznosti–Spoštovanje načel enakovrednosti in učinkovitosti

   (člen 267, tretji odstavek, PDEU)

1.  Člen 267, tretji odstavek, PDEU je treba razlagati tako, da sodišča, zoper odločbe katerega je na podlagi nacionalnega prava dopustno vložiti pravno sredstvo, ni mogoče šteti za sodišče, ki odloča na zadnji stopnji, kadar kasacijska pritožba zoper odločbo tega sodišča ni bila preizkušena zato, ker je pritožnica pritožbo umaknila.

   Kot je Sodišče že večkrat poudarilo, je sodišče, ki odloča na zadnji stopnji, po definiciji zadnja instanca, pred katero lahko posamezniki uveljavljajo svoje pravice, ki jim jih priznava pravo Unije. Sodišča, ki odločajo na zadnji stopnji, so v nacionalnem sistemu zadolžena za enotno razlago pravnih pravil (glej v tem smislu sodbi z dne 30. septembra 2003, Köbler,C‑224/01, EU:C:2003:513, točka 34, in z dne 13. junija 2006, Traghetti del Mediterraneo,C‑173/03, EU:C:2006:391, točka 31).

   Iz tega izhaja, da Raad voor Vreemdelingenbetwistingen (sodišče za spore, ki se nanašajo na tujce) ni mogoče šteti za sodišče, ki odloča na zadnji stopnji, ker je mogoče njegove odločbe preizkusiti na višji stopnji, na kateri lahko posamezniki uveljavljajo pravice, ki jim jih priznava pravo Unije. Zato odločb, ki jih je sprejelo to sodišče, ni sprejelo nacionalno sodišče, zoper odločitev katerega po notranjem pravu ni pravnega sredstva, v smislu člena 267, tretji odstavek, PDEU.

   Okoliščina, da se na podlagi določb člena 18 kraljevega odloka z dne 30. novembra 2006 o kasacijskem postopku pred državnim svetom za pritožnika, ki je zoper odločbo Raad voor Vreemdelingenbetwistingen (sodišče za spore, ki se nanašajo na tujce) vložil kasacijsko pritožbo, neizpodbojno domneva, da je pritožbo umaknil, če v roku 30 dni od dneva, ko mu je bilo vročeno poročilo, v katerem je sodnik poročevalec ugotovil, da je pritožba nedopustna, ali je pritožbo zavrnil, ni zahteval nadaljevanja postopka, nima nobenega vpliva na dejstvo, da se lahko odločbe Raad voor Vreemdelingenbetwistingen (sodišče za spore, ki se nanašajo na tujce) izpodbijajo na višji stopnji in jih je tako sprejelo sodišče, ki ne odloča na zadnji stopnji.

   (Glej točke 34 in od 36 do 38 ter točko 1 izreka.)

2.  Člen 267, tretji odstavek, PDEU je treba razlagati tako, da lahko sodišče, ki odloča na zadnji stopnji, opusti predložitev vprašanja za predhodno odločanje Sodišču, če se kasacijska pritožba na podlagi pravil, ki urejajo postopek pred tem sodiščem, zavrže kot nedopustna, pri čemer je treba spoštovati načeli enakovrednosti in učinkovitosti.

   V zvezi s tem je najprej treba spomniti, da je nacionalno sodišče, kadar ni več nobenega pravnega sredstva zoper njegovo odločbo, v bistvu dolžno predložiti zadevo Sodišču na podlagi člena 267, tretji odstavek, PDEU, kadar se mu postavi vprašanje glede razlage PDEU (sodba z dne 18. julija 2013, Consiglio Nazionale dei Geologi,C‑136/12, EU:C:2013:489, točka 25).

   Iz povezave med členom 267, drugi odstavek, PDEU in členom 267, tretji odstavek, PDEU izhaja, da imajo sodišča, na katera se nanaša člen 267, tretji odstavek, PDEU, glede vprašanja, ali je odločitev o nekem vprašanju prava Unije potrebna za to, da lahko navedena sodišča odločijo, enako diskrecijsko pravico kot vsa druga nacionalna sodišča. Ta sodišča zato niso dolžna predložiti vprašanja glede razlage prava Unije, ki jim je bilo postavljeno, če vprašanje ni potrebno, to je, če noben odgovor na to vprašanje ne bi mogel vplivati na rešitev spora (sodba z dne 18. julija 2013, Consiglio Nazionale dei Geologi,C‑136/12, EU:C:2013:489, točka 26).

   Zato v primerih, v katerih je treba v skladu s procesnimi pravili zadevne države članice ugotoviti, da pritožbeni razlogi, navajani pred sodiščem iz člena 267, tretji odstavek, PDEU, niso dopustni, ni mogoče šteti, da je predlog za sprejetje predhodne odločbe nujen in potreben za to, da lahko to sodišče sprejme svojo odločbo.

   (Glej točke od 42 do 44 in 56 ter točko 3 izreka.)