Zadeva T‑692/15

HTTS Hanseatic Trade Trust & Shipping GmbH

proti

Svetu Evropske unije

„Skupna zunanja in varnostna politika – Omejevalni ukrepi proti Iranu zaradi preprečevanja širjenja jedrskega orožja – Zamrznitev sredstev – Obveznost obrazložitve – Nepogodbena odgovornost – Dovolj resna kršitev pravila, ki daje pravice posameznikom“

Povzetek – Sodba Splošnega sodišča (tretji senat) z dne 13. decembra 2017

1. Nepogodbena odgovornost – Pogoji – Nezakonitost – Škoda – Vzročna zveza – Dokazno breme

2. Nepogodbena odgovornost – Pogoji – Nezakonitost – Presoja zakonitosti ravnanja institucij – Ukrepi zamrznitve sredstev – Odškodninska tožba gospodarskega subjekta na katerega se nanaša posamičen omejevalen ukrep – Merila

   (člen 21 PEU; člen 215(2) PDEU)

3. Nepogodbena odgovornost – Pogoji – Dovolj resna kršitev pravila, s katerim so posameznikom podeljene pravice – Pravila dokazovanja – Razglasitev ničnosti več aktov Sveta, ki so razlog za škodo, ki jo zatrjuje tožeča stranka, vključno z razglasitvijo ničnosti s sodbo Splošnega sodišča, ki je bila izrečena pred vložitvijo odškodninske tožbe – Neobstoj neizpodbojnega dokaza

4. Nepogodbena odgovornost – Pogoji – Pravila dokazovanja – Možnost institucije, da se sklicuje na vse upoštevne elemente, ki so nastopili pred vložitvijo odškodninske tožbe zoper njo – Neobstoj brezpredmetnosti dokazov, ki jih je v okviru odškodninske tožbe predložila institucija, ki je sprejela ukrep zamrznitve sredstev

   (člen 24(1), alineja 1, PEU; člen 215(2) PDEU)

5. Skupna zunanja in varnostna politika – Omejevalni ukrepi proti Iranu – Zamrznitev sredstev oseb, subjektov ali organov, za katere je Svet ugotovil, da sodelujejo pri širjenju jedrskega orožja – Obveznost razširitve tega ukrepa na subjekte v lasti ali pod nadzorom takega subjekta – Opredelitev kot subjekt v lasti ali pod nadzorom – Presoja vsakega posameznega primera, ki jo opravi Svet – Merila

   (uredbi Sveta št. 668/2010 in št. 961/2010)

6. Pravo Evropske unije – Načela – Pravica do obrambe – Pravica do učinkovitega sodnega varstva – Omejevalni ukrepi proti Iranu – Zamrznitev sredstev oseb, subjektov ali organov ki sodelujejo pri širjenju jedrskega orožja ali to širjenje podpirajo – Obveznost obvestitve o posamičnih in posebnih razlogih, ki upravičujejo sprejete odločitve – Obseg

7. Nepogodbena odgovornost – Pogoji – Nezakonitost – Nezadostnost obrazložitve predpisa – Izključitev

   (člen 340, drugi odstavek, PDEU)

1.  Glej besedilo odločbe.

   (Glej točke od 29 do 31.)

2.  Posamični omejevalni ukrep – kot je zamrznitev sredstev – katerega predmet je lahko nedržavni subjekt, sam po sebi ni avtonomni akt Sveta, ki ima v odnosu do tega subjekta naravo kazenske ali upravne sankcije, ampak ukrep, ki je potreben v smislu člena 215(2) PDEU za izvajanje skupne zunanje in varnostne politike, katere namen je Uniji omogočiti postopno doseganje konkretnega rezultata, ki ga želi doseči na področju mednarodnih odnosov, to je v obravnavani zadevi odprave dejavnosti širjenja jedrskega orožja Islamske republike Iran. Poleg tega so s širšim ciljem ohranjanja miru in mednarodne varnosti v skladu s cilji zunanjega delovanja Unije iz člena 21 PEU utemeljene negativne, celo zelo negativne posledice, ki za nekatere gospodarske subjekte izhajajo iz sklepov o izvajanju aktov, ki jih je sprejela Unija za uresničevanje tega temeljnega cilja.

   Tako mora Splošno sodišče, kadar mu gospodarski subjekt predloži odškodninsko tožbo, pri presoji ravnanja zadevne institucije prav tako – zlasti glede na določbe člena 215(2) PDEU – upoštevati ta temeljni cilj zunanje politike Unije, razen če lahko ta subjekt dokaže, da Svet očitno in neopravičljivo ni izpolnil svojih obveznosti ali je na enak način kršil temeljno pravico, ki jo priznava Unija.

   (Glej točke od 44 do 46.)

3.  Morebitna razglasitev ničnosti enega ali več aktov Sveta, iz katerih izvira škoda, ki jo zatrjuje tožeča stranka – tudi če bi se za tako ničnost odločilo s sodbo Splošnega sodišča, razglašeno pred vložitvijo odškodninske tožbe – ne pomeni neovrgljivega dokaza za dovolj resno kršitev s strani te institucije, ki bi ipso jure omogočala ugotovitev odgovornosti Unije.

   (Glej točko 48.)

4.  Tožbo zaradi nepogodbene odgovornosti je mogoče – drugače kot ničnostno tožbo – vložiti v roku petih let od nastanka dogodka, zaradi katerega je prišlo do zadevne škode. Zato se sme institucija, katere nepogodbena odgovornost se zatrjuje, da bi se razbremenila, načeloma sklicevati na vse upoštevne okoliščine, ki so se zgodile v zgoraj navedenem roku pred vložitvijo odškodninske tožbe proti njej, tako kot lahko tožeča stranka dokazuje obseg in višino škode z navajanjem dokazov, nastalih po njenem nastanku.

   V zvezi z možnostjo, da se institucija z namenom razbremenitve sklicuje na vse upoštevne okoliščine, nastale, preden je bila proti njej vložena odškodninska tožba, je treba pojasniti, da je ta možnost potrebna, da pristojno sodišče ob upoštevanju načela kontradiktornosti ugotovi upoštevnost in pomen dejstev, ki jih zatrjujejo zadevne stranke, tako da bo lahko razsodilo o morebitni nepogodbeni odgovornosti Unije. Taka možnost je še posebej upravičena na področju delovanja Unije, kot je skupna zunanja in varnostna politika (SZVP), za katero zaradi narave njenih ciljev in vsebin veljajo pravila in postopki, ki so posebej določeni s Pogodbama (glej člen 24(1), drugi pododstavek, PEU) in katerih namen je med drugim, da glede na okoliščine primera upoštevajo časovni razvoj dejanskega in pravnega položaja, ki je predmet mednarodnega delovanja Unije. Če bi v tem smislu šteli, da so elementi, ki jih predloži zadevna institucija v okviru odškodninske tožbe – kadar je ta na podlagi sklepa, sprejetega v skladu z naslovom V, poglavje 2, Pogodbe EU, v skladu s členom 215(2) PDEU sprejela zadevni ukrep zamrznitve sredstev – neupoštevni, bi to močno oviralo učinkovito izvajanje pristojnosti, ki so na področju SZVP s Pogodbama dane institucijam Unije s tem, da je v podporo izvajanju te politike določeno, da te institucije sprejmejo potrebne omejevalne ukrepe.

   (Glej točke od 49 do 51.)

5.  Pri presoji zakonitosti omejevalnega ukrepa se pojem družbe „v lasti oziroma pod nadzorom drugega subjekta“ nanaša na položaj, v katerem lahko fizična ali pravna oseba, vpletena v dejavnost širjenja jedrskega orožja zadevne države, vpliva na poslovne izbire drugega podjetja, s katerim ima poslovne odnose, in to tudi v primeru, če med tema gospodarskima subjektoma ni nikakršne pravne ali lastniške povezave ali udeležbe v kapitalu. V zvezi s tem je mora Svet status subjekta „v lasti oziroma pod nadzorom“ presojati od primera do primera, zlasti glede na stopnjo zadevnega lastništva ali intenzivnost nadzora, pri čemer ima ta institucija v zvezi s tem določeno diskrecijsko pravico.

   (Glej točki 56 in 57.)

6.  Glej besedilo odločbe.

   (Glej točke od 75 do 78.)

7.  Glej besedilo odločbe.

   (Glej točko 88.)