Zadeva T‑70/15

(objava odlomkov)

Trajektna luka Split d.d.

proti

Evropski komisiji

„Konkurenca — Zloraba prevladujočega položaja — Sklep o ugotovitvi kršitve člena 102 PDEU — Določitev najvišjih cen pristaniških storitev za notranji promet s strani pristaniškega organa v Splitu — Zavrnitev pritožbe — Obravnava zadeve s strani organa države članice, pristojnega za konkurenco — Neobstoj interesa Unije“

Povzetek – Sodba Splošnega sodišča (sedmi senat) z dne 30. septembra 2016

1. Konkurenca – Upravni postopek – Odločba Komisije o ustavitvi postopka s pritožbo, ki jo je nacionalni organ, pristojen za konkurenco, že obravnaval in zavrnil zaradi prednostne obravnave – Dopustnost – Pogoji

   (člena 101 PDEU in 102 PDEU; Uredba Sveta št. 1/2003, člen 13(2))

2. Konkurenca – Delitev pristojnosti med Komisijo in nacionalnimi organi, pristojnimi za konkurenco – Odločba nacionalnega organa, pristojnega za konkurenco, ki je zavrnil pritožbo – Sodni nadzor – Pristojnost nacionalnih sodišč

   (člena 101 PDEU in 102 PDEU; Uredba Sveta št. 1/2003, člen 13(2))

3. Pristop novih držav članic k Evropski uniji – Hrvaška – Zmožnost nacionalnih sodišč, da uporabijo pravo Unije

1.  Člen 13(2) Uredbe št. 1/2003 se kot vse določbe te uredbe nanaša na položaje, v katerih se uporabljata člena 101 PDEU in 102 PDEU. Zato lahko Komisija zavrne pritožbo na podlagi navedene določbe samo, če je bila predmet preiskave, izvedene v skladu s pravili konkurenčnega prava Unije.

   V teh okoliščinah v primeru, ko se je nacionalni organ, pristojen za konkurenco, v eni od svojih odločb izrekel le glede nacionalnega prava o konkurenci, določb člena 13(2) Uredbe št. 1/2003 ni mogoče uporabiti in torej ne veljajo.

   (Glej točke od 26 do 30.)

2.  Komisija za gospodarske subjekte, ki so domnevne žrtve kršitve, ne more biti pritožbeni organ, ki lahko za nične razglasi odločbe nacionalnih organov, s katerimi ni bilo ugodeno njihovi pritožbi. Za nadzor nad sklepi organov, pristojnih za konkurenco v državah članicah, so namreč pristojna samo nacionalna sodišča, ki imajo ključno vlogo pri uporabi pravil Unije o konkurenci.

   (Glej točko 34.)

3.  Republika Hrvaška je lahko pristopila k Uniji šele potem, ko je izpolnila politična in ekonomska merila ter obveznosti, ki jih imajo države kandidatke za pristop, kot jih je Evropski svet opredelil 21. in 22. junija 1993 v Københavnu (Danska). V skladu s temi merili se od držav članic zahteva zlasti zmožnost prevzemanja obveznosti na podlagi članstva, predvsem zmožnost učinkovitega izvajanja pravil, standardov in politik, ki tvorijo zakonodajo Unije. Zato zmožnost hrvaških sodišč, da uporabijo pravo Unije, načeloma ne more biti omajana.

   (Glej točki 53 in 54.)